Wednesday, July 12, 2017

Ne pozabimo na naše male zmage


Pa se spet oglašam po zelo dolgem času. Vmes se je dogajalo marsikaj, zelo zanimivega, pa tudi manj prijetnega, napornega, stresnega ter navdihujočega. Tako kot se nam dogaja vsem. Življenje ni premočrtno ampak včasih polno na videz dolgočasnih utrinkov, po drugi strani pa se zdijo obdobja, ki so temna, žalostna in moreča, neskončno dolga. Mavrica in sivina se v življenju izmenjujeta. Vsekakor pa si mavrico pogosteje lahko pričaramo kar sami.

Kako? Ne le s pozitivnim razmišljanjem, zaupanjem vase in grajenjem na samozavesti- tu imam še ogromno dela-, temveč tudi s tem, da se vmes veselimo vsakih malih korakov. Zdi se mi, da smo včasih tako neučakani ali pa kar malo mačehovski do sebe, da se samo ženemo- pri čemer koli že, ter čakamo na tisto veliko zmago, končni dosežek, pozabimo pa na to, da je življenje potovanje. In da je smisel v potovanju samem, ne (le) cilju. Nemalokrat pa vidimo le tisto končno vizijo: doseči to in to, kupiti to in to, spoznati sanjskega partnerja, dobiti dobro službo, se naučiti določenih veščin, prišparati za avto npr., prepotovati nekaj dežel ki nas mikajo itd. Karkoli je to- vsak ima drugačne prioritete in zanimanja-, pa je ljudem pogosto skupno to, da se znamo, kadar kaj ne gre po načrtih, okarati, pozabimo pa se pohvaliti.

Ali pa smo sami nase ponosni le ob 'velikih' dosežkih: diploma, služba, poroka, uspešen projekt, novo stanovanje, selitev idr.. Pri tem pozabljamo, da se tudi te želje niso uresničile kar same in čez noč, ter da so se začele s preprosto, še abstraktno idejo, željo, ki se je nato realizirala postopoma, po malih korakih. Najverjetneje poti do cilja niso bile ravne, pregledne, temveč polne tudi padcev in dvomov. Kaj pa mali dosežki? Teh se lahko veselimo vsak dan. Npr. že samo naša odločitev, da napišemo diplomo/magisterij, že to je mala zmaga, saj je ta miselni preskok pogoj, da se bo sploh kaj začelo odvijati v to smer.

Moje življenje trenutno kroji odločitev za vpis na družinsko in zakonsko terapijo v Ljubljani. Kuverta še ni odposlana, čaka na moji pisalni mizi in vsakič ko jo pogledam, me prevzame raznolik preplet čustev. Od radovednosti, veselja, strahu itd. Včasih sem stroga do sebe, neučakana in želim preveč hiteti- skrbi me, kako bom na tem področju dobila (oziroma si ustvarila, kar je najverjetnejši scenarij) službo, kako bo to sploh potekalo- ne le sama specializacija temveč tudi stvari, ki se bodo dogajale po njej. Potem pa sama sebi prišepnem: Ej, ustavi konje. Že želja je dovolj, to je porodilo priprave na vpis, nato bodo šele sledili ostali koraki.


Vsakodnevne zmage so sladke, a le poiskati jih je treba. To je lahko sprememba perspektive- da smo spoznali, da nekaj ni dobro za nas- pomemben korak je naredila blogerka Nina ki se je odločila, da bo spremenila življenje in pustila službo, ali pa obratno- odkrili da nas nekaj bogati.

Že to je zmaga in sploh ne majhna, izjemno pomembna, čeprav se nam ne zdi nič posebnega. Odkritje novih receptov, dan, preživet z najbližjimi, dobra knjiga ki nas napolni, uspešen trening, oddana prošnja za delo, nova pričeska.. Vse to so radosti, na katere bi bilo škoda pozabiti in so košček v mozaiku naših zmag.


2 comments:

  1. "... pozabimo pa na to, da je življenje potovanje. In da je smisel v potovanju samem, ne (le) cilju. " ta stavek je meni dal misliti kot tudi cela objava, samo še posebej ta stavek. Se zalo strinjam. Uživajmo v potovanju, ne glede na to, kakšen bo cilj, kdaj bo in če sploh bo. Mogoče pa ne ta ampak kak drug, ki je tik pred vogalom samo ga še ne vidiš. :)

    ReplyDelete
  2. Hvala Larisa :*. In zelo mi je všeč tvoje razmišljanje- mogoče je pa cilj en drug, ne tisti ki ga imamo trenutno pred očmi. Kdo ve, pustimo se presenetiti :D

    ReplyDelete