Thursday, July 27, 2017

Strah pred vožnjo 2. del- Učinkovit pristop, ki pomaga!


O tem sem že pisala, pa vendar bi želela dodati še nekaj stvari, saj sem v tem času tudi sama pričela s konkretnimi premiki v smeri premagovanja tega strahu in ob tem našla nekaj načinov in pristopov, ki mi zelo pomagajo.

Prav danes sem gledala odličen in poučen video o tem, da v resnici obstajajo tudi situacije, v katerih pa NI najbolj pametno poslušati svoja čustva in občutke. Kako to? Saj kar naprej poslušamo in beremo, da moramo upoštevati to kar čutimo, mar ne? Ja, ampak obstaja pomembna razlika v tem, na kakšen način se povprašamo o tem, kaj hočemo in čutimo.

Če se vprašamo: Kaj želim zdaj? Kaj čutim zdaj? Kaj bi rada storila zdaj?, lahko to porodi zelo drugačne odgovore, kot pa če se vprašamo: Kaj je zame najbolj pomembno? Kaj želim doseči v svojem življenju, kako se želim počutiti v prihodnje? 

Če fokus preiskovanja svojih občutkov iz ZDAJ premaknemo v PRIHODNOST, v nekaj kar je naš cilj, s tem možgane spodbudimo, da pričnejo razmišljati na dolgi rok, o tem, kaj si želimo daljnosežno, ne le v tem trenutku in ne le glede na to, kako se trenutno počutimo.

Primer, ki je tudi tema članka. Strah pred vožnjo. Vse, ki nas je strah vožnje, z mano vred, vabim, da se najprej testno vprašamo: Kaj želim ZDAJ? Odgovor pri meni je pogosto tak: Nočem voziti, strah me je, ne počutim se dobro, to mi povzroča samo stres, brez veze je, kaj pa bom z avtom, saj grem lahko z avtobusom, trenutno se mi ne ljubi, raje bi bila doma... Torej, moj odgovor je tak, da mi priskrbi odlične izgovore, zaradi katerih bom ostala v udobju in se izognila stresu.

Ko pa se vprašam/o: Kaj želim storiti s svojim strahom pred vožnjo, kako se želim počutiti glede tega v prihodnje?, so odgovori lahko drugačni. Če spoznamo, da nam vožnja sploh ni cilj, je to popolnoma OK, v kolikor pa bi radi vozili, bili samozavestni za volanom, pa so odgovori drugačni. 

Pri meni npr: Ja, trenutno res nočem, ampak enkrat pa bi rada bila samozavestna, sproščena, svobodna, rada bi bila zmožna vožnje do prijateljice, ki živi na drugem koncu države, rada bi se zapeljala, kamor bi hotela- brez panike in odrevenelosti. Pa četudi za enkrat le po domačem kraju :).

Že ta odgovor me spodbudi, da vseeno delam na tem strahu, četudi mi občutki in telo v nekem trenutku kričijo, da je nevarno, da ni prijetno, da nima smisla, ampak pogled naprej mi sporoča, da želim to preseči in se prebiti čez neudobje, ki je le trenutne narave.

O kakšnih drugih trikih pa več prihodnjič. Zaupajte mi tudi vi, kako se spopadate - tisti , ki se, ali čutite kakršen koli odpor, s strahom pred vožnjo?

Wednesday, July 12, 2017

Ne pozabimo na naše male zmage


Pa se spet oglašam po zelo dolgem času. Vmes se je dogajalo marsikaj, zelo zanimivega, pa tudi manj prijetnega, napornega, stresnega ter navdihujočega. Tako kot se nam dogaja vsem. Življenje ni premočrtno ampak včasih polno na videz dolgočasnih utrinkov, po drugi strani pa se zdijo obdobja, ki so temna, žalostna in moreča, neskončno dolga. Mavrica in sivina se v življenju izmenjujeta. Vsekakor pa si mavrico pogosteje lahko pričaramo kar sami.

Kako? Ne le s pozitivnim razmišljanjem, zaupanjem vase in grajenjem na samozavesti- tu imam še ogromno dela-, temveč tudi s tem, da se vmes veselimo vsakih malih korakov. Zdi se mi, da smo včasih tako neučakani ali pa kar malo mačehovski do sebe, da se samo ženemo- pri čemer koli že, ter čakamo na tisto veliko zmago, končni dosežek, pozabimo pa na to, da je življenje potovanje. In da je smisel v potovanju samem, ne (le) cilju. Nemalokrat pa vidimo le tisto končno vizijo: doseči to in to, kupiti to in to, spoznati sanjskega partnerja, dobiti dobro službo, se naučiti določenih veščin, prišparati za avto npr., prepotovati nekaj dežel ki nas mikajo itd. Karkoli je to- vsak ima drugačne prioritete in zanimanja-, pa je ljudem pogosto skupno to, da se znamo, kadar kaj ne gre po načrtih, okarati, pozabimo pa se pohvaliti.

Ali pa smo sami nase ponosni le ob 'velikih' dosežkih: diploma, služba, poroka, uspešen projekt, novo stanovanje, selitev idr.. Pri tem pozabljamo, da se tudi te želje niso uresničile kar same in čez noč, ter da so se začele s preprosto, še abstraktno idejo, željo, ki se je nato realizirala postopoma, po malih korakih. Najverjetneje poti do cilja niso bile ravne, pregledne, temveč polne tudi padcev in dvomov. Kaj pa mali dosežki? Teh se lahko veselimo vsak dan. Npr. že samo naša odločitev, da napišemo diplomo/magisterij, že to je mala zmaga, saj je ta miselni preskok pogoj, da se bo sploh kaj začelo odvijati v to smer.

Moje življenje trenutno kroji odločitev za vpis na družinsko in zakonsko terapijo v Ljubljani. Kuverta še ni odposlana, čaka na moji pisalni mizi in vsakič ko jo pogledam, me prevzame raznolik preplet čustev. Od radovednosti, veselja, strahu itd. Včasih sem stroga do sebe, neučakana in želim preveč hiteti- skrbi me, kako bom na tem področju dobila (oziroma si ustvarila, kar je najverjetnejši scenarij) službo, kako bo to sploh potekalo- ne le sama specializacija temveč tudi stvari, ki se bodo dogajale po njej. Potem pa sama sebi prišepnem: Ej, ustavi konje. Že želja je dovolj, to je porodilo priprave na vpis, nato bodo šele sledili ostali koraki.


Vsakodnevne zmage so sladke, a le poiskati jih je treba. To je lahko sprememba perspektive- da smo spoznali, da nekaj ni dobro za nas- pomemben korak je naredila blogerka Nina ki se je odločila, da bo spremenila življenje in pustila službo, ali pa obratno- odkrili da nas nekaj bogati.

Že to je zmaga in sploh ne majhna, izjemno pomembna, čeprav se nam ne zdi nič posebnega. Odkritje novih receptov, dan, preživet z najbližjimi, dobra knjiga ki nas napolni, uspešen trening, oddana prošnja za delo, nova pričeska.. Vse to so radosti, na katere bi bilo škoda pozabiti in so košček v mozaiku naših zmag.