Wednesday, April 5, 2017

Novi pri nečem? Bodimo nežni pri pričakovanjih


Zdi se mi, da ko se lotevamo nečesa novega, pa naj bo to nov hobi, nova služba, povsem sveža, še neznana, življenjska situacija- lahko družinska ali drugačna (npr. selitev v nov kraj ali celo državo), da smo do sebe pogosto nepotrpežljivi. Čim prej bi se radi navadili na nove razmere in obvladali.
Dejstvo pa je, da možgani že za osvojitev dokaj preproste navade, kot je npr. umivanje zob z drugo roko, kar so nam nekoč razkrili na zanimivem psihološkem predavanju, potrebujejo nekaj tednov. Da se navadijo in da se nam zdi, da smo to dejanje osvojili in nam pride v kri.

Kaj šele sprememba nečesa večjega, globjega oz. kompleksnejšega? Npr. menjava službe, navajanje na samski stan, starševsko vlogo ali po drugi strani postopno drsenje v partnersko vlogo, pa če smo je bili prej vajeni z nekom drugim, ali pa sploh ne. Vsaka sprememba zahteva svoj čas. Naši možgani, naša čustva, preklopa na nekaj novega, neznanega, morda strašljivega, ne morejo narediti v sekundi. Niti dnevu ali tednu. Dovolimo si biti zmedeni, ne počutimo se neumne, saj je normalno, da se čutimo nemočne, ranljive, morda celo žalostne, panične, ali pa srečne, vendar vseeno nekoliko v dvomih, če bo šlo, če bo vse OK. Smo le ljudje in čutimo. Nismo le robot, ki z eno tipko preklopi na novo funkcijo.

Vsakokrat ko mi kakšna prijateljica pove, kako neučakani so njeni novi delodajalci, ki bi najraje videli, da se novosti nauči v dnevu ali dneh, me stisne pri srcu. Kje oz. kdaj smo izgubili človeškost? Kje je razumevajoč pristop, ki novemu sodelavcu ali podrejenemu ne le zada en kup nalog, ampak omogoči tudi podporo in kakšno prijazno besedo?

Tudi pri osvajanju novih navad smo mnogokrat preveč kritični in prestrogi. Ko želimo, da bi vse znali takoj, si zmanjšujemo možnosti kvalitetnega učenja- pa naj bo prijetno ali ne, učenje, tudi če nam nekaj ne gre ali ugotovimo da nam sploh ni všeč, je vedno dragoceno.

Sama sem bila prav tako nekoliko prestroga do sebe. Kar nekaj let sem se ukvarjala s pisanjem člankov za spletne portale, nato, ko sem začutila, da želim v resnici nekaj drugega, delo z ljudmi in za ljudi, pa sem se vpisala na magisterij družinskih in zakonskih študijev. To področje je v marsičem nekaj popolnoma drugačnega kot pisanje člankov in novinarsko delo, zahteva človeka iz drugačnega 'testa', druge veščine, čeprav mi je tudi pisanje že večkrat prišlo prav, saj sem npr. začela pisati tudi članke o partnerstvu, družini ipd.

Pa vendar- naredila sem karierni odmik iz novinarstva in počasi se podajam na pot nekoga, ki želi delati z ljudmi, morda postati terapevtka, voditi psihološke delavnice, izkustvene skupine.. V okviru tega se počasi udejstvujem in srečujem s prvimi izzivi. Večkrat se mi zdi, da sem prehitro želela preveč.  In bila razočarana, ko sem bila- to sem še vedno- neuspešna, nezadovoljna itd. A večje spremembe v življenju, tudi takšne ki zadevajo poklic ipd., potrebujejo svoj čas.

Ne bom se več tako gnala in si očitala, da se ne čutim kompetentno, saj se bo vse zgodilo z namenom in ob pravem času. Vedno bolj verjamem v to in pa vem, da na silo in na hitro se ne zgodi nič.
Le bolj nežni moramo postati s seboj. Jaz in mi vsi. Pričakovati- ne manj,- ampak manj na enkrat. Kaj pa menite vi?

2 comments: