Wednesday, November 16, 2016

Preteklost kot življenjska učiteljica


Že kar nekaj mesecev je minilo od mojega zadnjega zapisa. 

Definitivno to ni bilo po naključju, še zdaleč pa vzrok ni bil, da se mi ne bi ljubilo pisati.
Preprosto ni bilo idej, navdiha, pa ne zaradi odpora do bloga, ampak drugih življenjskih odločanj, razmišljanj in sprememb. Te spremembe niso bile toliko zunanje, kot v meni sami, saj sem si morala, oziroma sem še na tej poti, vendar sem storila prvi korak, marsikaj pojasniti.

Počasi se pomirjam s svojo preteklostjo in odločitvami, ki sem jih sprejela. Pri meni so bile te odločitve, dejanja, povezana predvsem z izbiro fakultete in nato oblikovanja poklicne poti. Ta je krenila v novinarsko smer, ki mi je, vsaj na videz, precej časa odgovarjala, pa vendar se je potem pokazalo, da to ni ravno to, da me nekaj moti, da to nisem jaz. 

Vedno bolj sem ugotavljala, da bi morala pravzaprav ubrati drugačno izobrazbeno pot (šele v zadnjih 2 letih ugotavljam da je to psihologija ali nekaj podobnega), saj so mi zato- ker je nisem, poleg tega se takrat sploh nisem dovolj zavedala, da me zanima in je pomemben del mene kot osebnosti- marsikatere zaposlitvene poti zaprte.

Ampak- preteklosti ne morem spremeniti, lahko le sedanjost. In prihodnost. Pa še to le omejeno. Lahko sprejemam odločitve, testiram in oblikujem svoja mnenja, živim in vplivam le na en delček svojega življenja. Marsikaj pa je v življenju nepredvidljivo, marsikaj ni na meni. V sekundi se vse lahko spremeni, česar se premalo zavedamo.

Zato bom ta zapis, precej zmeden, po toliko mesecih je potrebno spet malo zverzirati pisanje :), namenila pomiritvi s svojo preteklostjo. Pomiritev vsakega posameznika z njegovo lastno preteklostjo in vsemi napakami, ki jih je storil, z vsemi obžalovanji, je izrednega pomena, da gre oseba lahko naprej in ne živi v preteklosti, ampak tukaj in zdaj. Pa so bile to, kar je naredil in kar ga boli še danes, res napake?

Jaz menim da ne in da ima vsak izid, vsaka odločitev, svoj namen. Verjamem tudi v življenjske lekcije in v to, da v določenem obdobju dobimo prav takšen izziv, kot ga potrebujemo za osebnostno rast. Tudi ljudje, ki nam pridejo nasproti, se v našem življenju niso pojavili kar tako, po naključju. Takšno je moje mnenje, pa tudi mnenje marsikoga drugega, saj naj bi vedno iskali ljudi, ki jih potrebujemo- za učenje o nas samih, za učenje o odnosih in tudi za predelavo bolečin iz preteklosti. In za učenje o tem, kdo sploh smo, kaj želimo. To pač ni mogoče brez ''napak'', preizkušanj in transpoti v življenju.

Relacijska družinska terapija, iz katere pospešeno pripravljam magistrsko nalogo, pa poudarja celo, da si vedno izberemo takšnega partnerja, ob katerem začutimo stare rane iz preteklosti, saj on/ona v nas, nevede in pogosto nehote, izzove prav takšne, nepredelane boleče občutke, kot smo jih doživljali že v svoji primarni družini, torej z očetom in mamo, ali pa v preteklih, intimnih odnosih.

In kaj je namen tega doživljanja podobnih, starih občutkov in čustev? Da ponovno pridemo v stik z vsebinami- npr. čustvi, mnenji o nas, ljudeh, svetu-, ki jih še nismo predelali, raziskali in se z njimi pomirili. Ob partnerju dobimo novo priložnost, da se na novo spoznavamo. In tudi ob otrocih, prijateljih, sodelavcih in drugih ljudeh. Vsak od njih nam kaže zrcalo o nas samih- kdo smo, kakšne so naše reakcije, kje smo občutljivi itd.

Ta zapis zaključujem z mislijo, da preteklost nikakor ni le to, je naša učiteljica. Spremeniti je res ne moremo, lahko pa se z njo pomirimo in sprejmemo, da smo takrat pač ravnali tako kot smo najbolje znali, kot smo se pač znašli. Imeli smo drugačna prepričanja, drugačna mnenja, tudi okoliščine so bile drugačne kot sedaj in tudi osebnostno smo bili lahko precej drugačni. Zato smo takrat ravnali na en način, danes pa bi morda povsem drugače.

To pa še ne določa naše prihodnosti. Preteklost ne zabetonira sedanjosti, niti ne definira prihodnosti. Je takšna, kot pač je. Tudi ljudje se sčasoma spreminjamo in kdo pravi da smo še vedno takšni, kot smo bili in da bomo takšni sploh ostali :).