Monday, July 11, 2016

Cona udobja ali zvestoba sebi?


Cona udobja. Nekakšna vata, zavetje, prostor, psihični, fizični ali čustveni, v katerem se dobro počutimo. Varno, umirjeno, zaščiteno. To je lahko dejanski fizični prostor- npr. dom, soba, naš posebni kotiček, v katerem se sprostimo, se počutimo srečne, nam je udobno itd, ali pa naš način življenja, v katerem se dobro počutimo. Cona udobja je lahko vse- od prepričanj, odločitev, vrednot, stila življenja, poklicne poti itd., kjer nam je ''fajn'' in domače, kjer ne tvegamo, ni presenečenj, nevarnosti. No ja, življenje v resnici vedno preseneča, pa če se pripravimo, ali ne :).

Pa vendar- kako bomo živeli- ali bomo sprejemali kakšna tveganja, ali bomo poskušali kaj novega ali pa se držali preverjenih receptov- tako kulinaričnih kot življenjskih, pa je na nas samih. Lahko večno živimo na isti način, vstajamo ob isti uri, opravljamo isti poklic, hodimo na iste počitnice, ali pa sploh nikoli ne potujemo, imamo enak krog ljudi,- kolikor je seveda to mogoče in v kolikor se okoliščine, zaradi drugih ljudi in stvari, ne spremenijo same od sebe. Lahko živimo tako, da ne maramo sprememb in se jim upiramo. To ni nujno slabo. Ljudje smo različni.

Pa vendar vsi potrebujemo občutek pripadnosti v življenju, predvidljivosti, vsaj približne, glede tega, kako bo potekal naš dan in naslednji dan ter teden, s kom se bomo zbujali, s kom prijateljevali, kaj počeli v službi, kje bomo čez mesec dni itd. Če bi se zjutraj zbudili in bi vsak dan bil popolna neznanka, če ne bi vedeli kaj sledi in kaj bomo delali, bi to hitro postalo ne le zanimivo, temveč tudi stresno, marsikomu celo grozljivo. Potrebujemo zavetje svoje družine, kroga prijateljev, delovne naloge, ki jih zmoremo ali urnik na faksu, ki nam daje neke smernice ;). A kakšno bo naše življenje, če nikdar ne poskusimo kaj novega, ne naredimo korak proti nečemu, česar nas je strah, vendar pa želimo to premagati? Takšno življenje je za nekatere prijetno, takšno da poboža, za nekatere pa grozljivo dolgočasno.

Nekateri ljudje ljubijo spremembe, nepredvidljivo, adrenalinska potovanja, eksperimentiranje z življenjskim stilom, zadajanje ciljev, ki jim dajejo motivacijo, jih izzivajo. Nekateri želijo negovati svoj pogum, si upati več in več. Nekateri se vmes odpočijejo in ustvarijo vsaj neko cono domačnosti, nekateri, bolj ekstremisti, pa se ne ustavljajo. 

Potrebno pa je vedeti, da je nekaterim adrenalin pravzaprav udobje, podobno takšnemu, kot je nekomu drugemu rutina. Na drugem ''bregu'' pa so ljudje, ki ne marajo nikakršnih sprememb, ki dobesedno jedo isto jed 50 let, se oblačijo enako, hodijo po istih poteh, negujejo svoje omejeno znanje in vednost in nočejo niti slišati za raznolikost, za drugačnost.

Kaj je boljše? Kako lahko sodimo, ali je bolje biti nekdo, ki ves čas hlasta za spremembami in se nikdar ne ustavi, kateremu je življenje izziv, rutina pa mu pomeni grozo, ali pa oseba, ki je rada na svojem kavču, dobesedno ali simbolno, ter ki jo ob misli na nepredvidljivost življenja oblije mrzli pot? Moje mnenje je, da je tudi tu najboljša nekakšna zmernost. Iti iz cone udobja ja, a ne za vsako ceno in zgolj zaradi dokazovanja drugim, brez iskrene, lastne želje in radovednosti po nečem novem. 

O podobni temi sem pisala tudi tule.

Pa vaše mnenje? Radi kar naprej tvegate, preizkušate novosti, ali se raje držite preverjenih izbir, načina življenja itd, ki mu zaupate?


Tuesday, July 5, 2016

Intuicija: Ko vse v tebi kriči, da nekaj ni v redu

Danes bom pisala, ja, po zelo dolgem času, malo sem zasedena z magistrsko, prav toliko pa tudi z lastnimi mislimi, o tematiki, ki je mnogim domača, jo prepoznavajo tudi pri sebi, nekaterim pa se zdi privlečena za lase. Šesti čut ali intuicija. Verjamete vanjo?

Če si sposodim nekaj definicij: Gre za našo notranjo naravnanost do določenega ravnanja, tudi za t.i. občutek v drobovju (gut feeling), občutek, ki ga ne moremo pojasniti, vendar nas nekako vodi do določenih spoznanj, odločitev ipd (vir: KLIK). Pogosto se naknadno izkaže, da je naš šesti čut imel prav, četudi prej nismo vedeli, zakaj tako čutimo- pogosto prav nasprotno temu, kot pa bi se od nas v določeni situaciji pričakovalo.

Primer 1: Ko oseba dobi novo službo, v hipu začuti, da tu nekaj ni v redu, pa čeprav nima nikakršnih oprijemljivih dokazov za to. Delo ji odgovarja in tudi šef ter sodelavci so sprva prijetni in prijazni. Čez čas pa se npr. izkaže, da v firmi poteka prikrit mobing ali pa, da podjetje ne posluje pošteno.

Primer 2:  Na spletu je dostopnih mnogo pripovedovanj ljudi, ki so se tik pred potovanjem, ki so se ga veselili že dolgo, premislili. Nekaj jim je prišepnilo, naj ne odidejo na pot, zato so potovanje odpovedali. Znani so primeri, ko je letalo, s katerim bi morali na pot, nato strmoglavilo ipd.

Albert Einstein je nekoč dejal, da je intuicija najbolj dragocen dar, mnogo ljudi pa poroča, da dobijo namige svojega šestega čuta- glede odločitev v življenju, lastnih dilem, ljudi ki jih obkrožajo itd., predvsem med sanjami ali pa tik za tem, ko se prebudijo iz spanja (vir in več o tem: KLIK.)

Kako doživljam intuicijo jaz? Pogosto kot telesno sporočilo: npr. črvičenje v želodcu, občutek napetosti, nesproščenost, tesnobo, kadar gre za nekaj, za kar se čez čas izkaže, da ni dobro zame. Ali pa nasprotno- občutek lahkotnosti, vznemirljiv naval energije, veselje, ki mi šepeta, naj se nečesa lotim, naj grem v določeno smer. Pa čeprav mi logika govori, da je to noro in nemogoče, da nikakor ne bo šlo, a intuicija me pomirja, da bo še vse dobro in da je vse izvedljivo. 

Primer iz mojega življenja: Pred leti sem sodelovala v prostovoljni ekipi, kjer je bila vodja društva prijetna sogovorka, vendar me je precej hitro nekaj začelo motiti, zdelo se mi je zlagano in prisiljeno. Ker se je ta ženska zelo trudila in bila zelo motivirana za naše projekte, sem imela slabo vest, da tako čutim in da mi gre na živce.  Spraševala sem se, kaj je narobe z mano in se oštevala, da sem nepoštena. Čez čas, ko nas je iz društva izstopilo kar nekaj, pa sem izvedela, da so tudi drugi doživljali podobno in se na sestankih celo soočali s hudimi glavoboli, tako kot jaz. O tem smo se pogovarjali šele naknadno.

Izkazalo se je, da z osebo preprosto ne moremo sodelovati in ta naš šesti čut nam je prek telesnih signalov že prej mnogokrat sporočal, da se bo zgodba tako razpletla. Proti tej osebi še danes nimam nič, le ujeli se nismo, včasih energije ljudi pač niso kompetentne.

Kaj pa vi? Vas je intuicija že kdaj opozorila, se je nato morda izkazalo, kako prav je bilo, da ste jo upoštevali ali pa ste dobili lekcijo, ker je niste?