Friday, May 27, 2016

4 zanimiva dejstva o introvertiranosti

Tokrat nekaj zanimivih dejstev, ki sem jih spoznavala ob prebiranju knjige Tihi, avtorice Susan Cain. Gre pravzaprav za popis študij, raziskav in avtoričine lastne študije introvertiranosti in ekstravertiranosti.

PS: O introvertiranosti kot osebnostni lastnosti sem sicer že pisala tudi tule. 
(vendar takrat še nisem prebrala te knjige, ki pa se tematike loteva zelo poglobljeno in na zanimiv način, z veliko praktičnimi primeri).

1) Introvertiranost ni enaka sramežljivosti:

To je pogost predsodek, pa vendar ne gre za eno in isto zadevo. Introvertiracni so lahko plašni, ni pa nujno. Nekateri introvertirani so zelo zgovorni, imajo radi ljudi, celo izpostavljanja v določenih situacijah, to, da jih nekdo nagovori pa jim ne predstavlja stresa, nimajo težav z javnimi govori, izpostavljanjem, a le, ko je to nujno potrebno. Nastopov in tega, da so v središču pozornosti (tudi npr. na lastni rojstnodnevni zabavi) pa, vsaj po navadi, še vedno ne marajo preveč.

Najboljše se počutijo v manjših skupinah, v intimnejših pogovorih. Vendar pa se številni vase obrnjeni ljudje tudi v družbi odlično znajdejo in niso sramežljivi. Nekateri pa so sramežljivi, vendar to dobro prikrivajo s spretnimi socialnimi veščinami in dobro pripravljenimi govori.

2) Poslovni svet preferira ekstravertiranost:

Karierni svet, pa naj bo v poslovnih ali kakršnih koli drugih vodah, naj bi, sploh v ZDA, še vedno dajal prednost ekstravertiranim ljudem. To pomeni, da imajo šefi pogosto bolj ''radi'' ljudi ki so usmerjeni navzven, ki posedujejo zdravo mero samopromocije, ki so družabni, samozavestni, obvladajo delo v skupinah, ki jim uspeh veliko pomeni itd.

Saj ne, da introvertiranci niso takšni, vendar pa pogosto, kar je žal zakoreninjen stereotip, le delujejo manj samozavestno, manj prepričano vase in za nekatere celo nezanimivo. To pa zato, ker se bolj sproščeno počutijo med poslušanjem kot pa govorjenjem, nemalokrat tudi govorijo bolj tiho, kar nekatere voditelje in direktorje zmoti, saj se jim tak kandidat zdi otopel, tudi premalo šarmanten, zaspan, celo len itd.

3) Usmerjenost navznoter oz. navzven:

Povedano na kratko, introvertirani ljudje so tisti,ki so bolj obrnjeni vase, bolj so pozorni na to, kaj razmišljajo in doživljajo sami pri sebi, ekstravertiranci pa so, bolj kot pa na svoj notranji svet in lastna doživljanja, osredotočeni na zunanji svet in ljudi ter dogodke v svojem življenju. Mnogo bolj so tudi motivirani za uspeh ter materialne dobrine.

Medtem, ko prvi komaj čakajo, da bodo po službi kmalu doma, v svetu svojih misli, za knjigami in s svojimi lastnimi projekti ter hobiji, pa ekstravertirani hrepenijo po dogodkih, zabavah, energiji ljudi ipd.

4) Introvertiranost je v Aziji zaželena:

Kitajska, Japonska, Koreja so le nekatere izmed azijskih dežel, kjer je introvertiranost zelo spoštovana, pogosta in kjer se v tem duhu vzgaja tudi otroke. Umirjenost, usmerjenost vase, dober razmislek pred kakršno koli odločitvijo, dajanje prednosti varnosti pred tveganjem, preferiranje opravljanja le ene dejavnosti hkrati so lastnosti, ki v marsikateri azijski kulturi veljajo za prednost.

Introvertiranost je zelo ''doma'' tudi na Finskem, kjer je molk še vedno zlato, v nasprotju z ZDA, ki veljajo za najbolj ekstravertirano državo na svetu, saj tam skoraj vsakdo hrepeni po prepoznavnosti, široki mreži prijateljev, izpostavljanju itd.



Friday, May 20, 2016

5 stvari, ki jih nismo dolžni pojasnjevati


Za katere življenjske odločitve se nam ni potrebno opravičevati, česa nam res ni treba pojasnjevati?


1) S kom in kako živimo: Naša intima, naša pravila. Kaj in koliko bomo to delili z drugimi je zgolj naša odločitev. To, kdo nam greje postelje, ali imamo otroke ali ne resnično ne igra vloge pri ničemer- kako delamo, kakšne osebe smo, kakšne vrednote imamo, kako obravnavamo druge itd... Razmerja so raznolika in če oseba ter način partnerstva ali oblika družine, ali pa samski stan, ustreza nam samim, je to vse, kar šteje. Nismo dolžni razlagati podrobnosti, nikomur, le sebi in partnerju.

2) Prelomnic v življenju: Sprememba življenjskega sloga, menjava režima prehrane, sprememba kariere, odločitev za selitev ali prekinitev zveze  itd... Vse to so pomembne prelomnice in življenjski zasuki, ki pa jih lahko, ali pa tudi ne, podelimo z drugimi. Na nas je, ali bomo te občutke in odločitve razkrivali, a vedeti moramo, da nas morda ne bodo razumeli, nas obsojali.. A to niti ni pomembno, saj moramo izoblikovati življenje zase, takšnega, kakršnega si želimo, spremembe pa so pogosto nujno potrebne, četudi jih drugi ne odobravajo.

3) Nenavadnih hobijev in čudnih navad: Vsakdo jih ima. Razlika je le v tem, da nekatere izmed njih brez problema pokažemo, razkrijemo pred drugimi, nekatere pa raje zadržimo zase ali jih zaupamo res le najbližjim osebam. Vsi imamo kakšne čudne obsesije, navade, razvade, rituale itd.. Dokler ne motijo nas samih in z njimi ne škodujemo drugim, ni potrebe po kazanju teh, bolj odštekanih, delov nas samih. Naj vsaj nekaj ostane skrito in res le naše.

4) Dvomov o nas samih: Zelo pereča tema. Menim, da jo bomo najboljše odnesli, če dvome in svojo ranljivost priznamo le ljudem, ob katerih se čutimo razumljeno, spodbujano, spoštovano, pa še to ni garancije, da nas ne bodo kdaj prizadeli ali razočarali- v odnosih pač vedno tvegamo. Pa vendar- zaupanje naših skrbi kar vsakomur ki ima čas najbrž ni najbolj pametna izbira, oziroma moramo v tem primeru vedeti, da smo lahko še dodatno ranjeni.

5) Družinskega ozadja: Občutljiva tema, ki zadeva tudi druge ljudi, osebno dediščino, ki nas je izoblikovala v to, kar smo. Ljudem, ki vrtajo v nas, kdo ali kaj so naši družinski člani, nismo dolžni pojasnjevati in z njimi razpredati o podrobnostih. Če čutimo, da želimo, potem seveda, a marsikdaj se za takšnimi vprašanji žal skriva le radovednost in hrepenenje po tračih.

 

Thursday, May 12, 2016

7 razlogov, zakaj bolj zaupati sebi kot drugim


Zakaj pri življenjskih odločitvah poslušati predvsem sebe?

1) Ker drugi ne bodo živeli s posledicami naših odločitev: Drugi nas pogosto prepričujejo  v nekaj, česar si mi v resnici sploh ne želimo, čeprav lahko dobro razumemo njihovo mnenje in utemeljitve. Ampak, ali bomo resnično sprejeli neko odločitev le zato, ker nam tako svetujejo? Nikar, če dvomimo, moramo nujno poslušati ta notranji glas, ta alarm. Posledice bomo nosili sami in nihče drug.

2) Drugi nas nikoli ne vidijo takšne, kot smo v resnici: To ne pomeni, da se pretvarjamo ali lažemo, dejstvo pa je, da vsi drug drugega vidimo nekoliko omejeno, celo izkrivljeno. To pomeni, da nas drugi dojemajo zgolj na podlagi določenih informacij, vtisov ki jih imajo o nas, svojih prepričanj, tudi nezavednih predsodkov, itd. Ne morejo pa nam videti v dušo. Še sami smo pogosto zmedeni, kaj v resnici želimo. Le kako bi drugi lahko vedeli bolje?

3) Vsakdo ima drugačne kriterije za to, kaj je dobro in kaj slabo: Nekomu bo neka odločitev težka ali grozna- npr. za to, katero šolanje izbrati, kam se preseliti, kakšno hrano uživati itd., nekomu drugemu pa banalno enostavna. Vsaka oseba ima lastna merila za to, kaj mu denimo pomeni dobro, slabo, nedopustno, odlično, zanimivo, dolgočasno itd. 

Vsak si to predstavlja po svoje. Primer- prijateljičina služba je meni osebno naporna in si ne predstavljam, da bi tam zdržala eno sekundo, njej pa se je moje nekdanje delo- pisanje člankov- zdelo preveč monotono, odrezano od ljudi in dolgočasno. Vendar pa poudarja, da se tako zdi njej in da sva si precej različni

4) Imamo različne prioritete: Kaj nam je najbolj pomembno? Dejstvo je, da nekaterim denimo prosti čas pomeni več od zaslužka ali pa jim delovni izzivi in hektika predstavljajo pristni užitek, pozitivni zagon, medtem ko nekdo vse stavi na mirnost, rutino. Nekomu največ pomeni družina, spet drugemu kariera itd. Marsikdo vse stavi na potovanja, drugemu je za to škoda denarja itd. Nemalo ljudi obožuje živali in si življenja brez ljubljenčka ne predstavlja, nekaterim pa tak način življenja sploh ni predstavljiv itd.

5) Le naša duša ve, kaj jo izpolnjuje: Mogoče se sliši ezoterično in pocukrano, ampak iskreno verjamem v to. Tudi jaz ne morem vedeti za nikogar drugega, kaj je v resnici najboljše zanj. Naloga vsakogar izmed nas je, kar celoživljenjska, da to odkrivamo. Lahko ob druženju z drugimi, a vseeno moramo biti toliko iskreni, da prisluhnemo sebi, kaj nas polni, veseli in kaj veseli druge, nas pa nikakor ne.

6) Drugi ne poznajo sprememb naših želja: Morda smo imeli včasih drugačne cilje, želje, potrebe, vizije. To se je zdaj lahko spremenilo in s tem ni nič narobe. Le kako naj bi to vedeli drugi, oziroma tudi če, tega ne doživljajo tako intenzivno kot mi sami, saj najbolj čutimo, kdaj je čas za preobrat v življenju.Včasih si je to težko priznati, a ko si, lažje zadihamo.

7) Ker bomo deležni tudi ljubosumja in nerazumevanja: Je sploh potrebno dodati kaj več? Nekateri pač ne privoščijo uspeha, skrivaj uživajo, kadar nam ne gre in nas zato tudi ne zmorejo podpirati s srcem. Nasvet takšnih vedno izhaja iz lastnih strahov in nezaupanja. Dejstvo pa je, da kadarkoli bomo svoje sanje ali tudi dileme delili z drugimi, bomo dobili takšne in drugačne odzive. Pripravimo se na to, da sprejmemo le tisto, s čimer se strinjamo, ostalo pa spoštujemo, vendar vedimo, da to pač ni naš način mišljenja/življenja.

Saturday, May 7, 2016

3 fascinantna dejstva o času


Na osnovi zanimive knjige Čas vam želim predstaviti nekaj zanimivih dejstev, ki so mi zares dala misliti :)

1. Čas je relativen: Enega absolutnega časa ni, čeprav je to trdil Isaac Newton. Einstein je dokazal, da je čas relativen, saj je odvisen od zornega kota opazovalca ter tudi od tega, ali je v bližini kakšno težko ''telo'', oziroma predmet s težko maso. Ali ste vedeli da že to, da mimo vašega bloka pelje tovornjak, malenkost vpliva, malo zavre, torej upočasni, čas, kot ga kaže denimo vaša zapestna ura? Sliši se kot znanstvena fantastika, pa vendar je res :). 

Da je čas relativen dokazuje tudi to, da vsakdo od nas čas doživlja drugače- nekomu neka dejavnost mine res hitro, spet drugemu pa se ta ista aktivnost zelo vleče. Nekomu je dolgčas, že beseda pomeni da je čas zanj dolg, se vleče kot smola, njegovemu kolegu pa se v istih okoliščinah zdi, da minute kar bežijo. Doživljanje časa je odvisno tudi od: kako doživljamo neko dejavnost oz. kako se počutimo ob nekom: če nam je sogovornik zanimiv, se nam seveda zdi, da je pogovor minil en, dva, tri. V kolikor je debata nezanimiva, morda celo neprijetna, pa se nam vsak trenutek zdi kot večnost.

2. Več denarja pomeni manj, ne več, časa: Čeprav se sliši čudno, pa raziskave dokazujejo, da imajo bogati ljudje- četudi si lahko privoščijo varuške, šoferje, trenerje, čistilke itd., manj časa. Oz. tako to doživljajo. Obremenjeni so s številnimi dogodki, dejavnostmi- predvsem družabne narave, za katere preprosto menijo, da nanje 'morajo' iti. Dobrodelne večerje, podelitve, plesi, počitnice, protokoli itd. Čeprav je ironično, a marsikje imajo revni več časa, prav tako brezposelni, a seveda na račun finančne nepreskrbljenosti, občutkov nemoči, slabšega zdravja itd. 

3. Multitasking ne deluje!! Kaj ima to veze s časom? Ima, saj multitasking pomeni opravljati več stvari hkrati, torej sočasno. Pojem se še posebej nanaša na opravljanje delovnih nalog, še posebej v pisarniškem okolju. To je postalo zaželeno šele v modernem, tehnološko obarvanem času, ko je skorajda (vsaj na tiho) pričakovati, da zaposleni hkrati pišejo elektronsko pošto, govorijo po telefonu, tipkajo, preverjajo dokumente, snujejo projekte in še kaj. No, raziskave pa kažejo, da multitasking kot tak dejansko niti ne obstaja- med posameznimi opravki MORAMO (da jih sploh lahko izvedemo) imeti vsaj nekajsekundno ali minutno pavzo. Te trenutki minejo hitro, zato se niti ne zavemo, da je pavza vendarle bila.

Poleg tega pa žongliranje z več opravki sčasoma vodi v stres, zmedenost, slabšanje koncentracije, poveča se število napak, utrujenost itd. Pa naj še kdo reče, da je multitasking vrlina ;). Osredotočanje na eno nalogo hkrati naj bi v resnici prinašalo najboljše rezultate.

Wednesday, May 4, 2016

Ne jezite se nad mislimi, ki begajo okoli

Long time no see :). Oziroma dolgo se nismo brali.. Hja, kaj naj rečem. Čisto iskreno- ni bilo pravega navdiha, malo me je preganjala jeza (nezaposlenost in številna razočaranja, predvsem nad sabo), malo apatija, veliko ne-motivacija za karkoli kar vključuje pisanje. Zanimivo kajne, pa je to moj najbljubši način izražanja :). 

Ugotovila sem, da sem preprosto potrebovala ''pisno'' pavzo in namesto tega v roke prijela knjigo, ki mi jo je priporočil kolega, avtorjev Marka Williamsa in Dannya Penmana- Čuječnost (Kako najti mir v ponorelem svetu). Moram reči, da je to knjiga, ki mnogo da in osmisli življenje. Čuječnost mi je, bolj površno, znana že od prej. In čeprav sem se želela vključiti v kakšen tečaj, mi je na pot prišla ta knjiga, vaje lahko izvajam doma, kar mi zelo odgovarja. Ne gre za dolge ali komplicirane meditacije temveč za raznolike vaje, od krajših, le 3-minutnih, pa do daljših (cca. 20 minut), pa tudi za sklope vaj, ki si jih vsakdo lahko skreira poljubno. 

Poudarek je na tem, da čuječnost pomeni osredotočanje na TUKAJ IN ZDAJ. Knjiga sestoji iz osmih tednov, vsak teden pa prinaša nove izzive, vaje, tudi vprašalnike, kot so: katere dejavnosti vas polnijo in katere izčrpavajo, ki pomagajo pri ponovnem vzpostavljanju ravnotežja v življenju. Prvi teden je sploh zelo zanimiv, saj bralca izzove, naj se poglobi v vse, še tako banalne vsakdanje opravke. Naj v polnosti podoživi vse občutke, zaznave, gibe prstov, naj bo pozoren na svoje dihanje in premikanje med aktivnostmi kot so: pomivanje posode, čakanje v vrsti pred pošto ali v trgovini, umivanje zob, pitje kave ali čaja. 

Nagnjeni smo namreč k temu, da vse te dejavnosti opravljamo mimogrede, avtomatizirano, z mislimi drugje. A če se fokusiramo, se nam odpre povsem nov svet. Dihanje in srčni utrip se umirita in ugotovimo lahko, da je tudi tuširanje ali hoja po parku lahko mnogo več kot le čas, ki ga preživimo tako, da nam misli bežijo iz teme do teme. Ne, lahko je drugače- med temi dejavnostmi smo lahko, četudi za nekaj minut, polno prisotni in vsrkamo vse, kar se dogaja v nas in zunaj nas.

Kar mi je še posebej zanimivo pa je to, da avtorja poudarjata- med meditacijami in raznimi vajami (npr. skeniranjem telesa, kjer se v mislih osredotočimo na vsak del telesa, od mezinčka na nogi in vse do glave) ne smemo pričakovati, da bomo vedno popolnoma skoncentrirani. Naravno je, da misli bežijo. To ni slabo, ni znak šibkosti, temu se ne smemo upirati in se zaradi tega ne smemo grajati! Vedno sem mislila, da je cilj meditacije utišati um, vendar ne, čuječnost spodbuja k temu, da smo pozorni tako na: misli, občutke, telesna občutja in druge zaznave. Da jih sprejmemo in smo nežni do sebe in nemira v sebi.

Ko boste naslednjič med meditacijo ali počitkom zaznali, da vam misli bežijo k obveznostim, službi, k skrbem ali razmišljanjem o dopustu, si ne očitajte, da se ne trudite dovolj. Tega ne skušajte na silo popraviti in se na silo koncentrirati, saj boste le jezni. Misli raje radovedno opazujte in se nato nežno preusmerite nazaj k dihanju. Pa še eno pomembno sporočilo te knjige: naše misli so le naše misli, še zdaleč niso nujno tudi realnost! Strahovi, občutki, teorije zarote niso realnost, so le naša premlevanja, ki živijo le v nas. 

Vsekakor priporočam!