Friday, January 29, 2016

Kako premagati strah pred vožnjo avtomobila?


Sama se s strahom pred vožnjo avtomobila borim že od kar imam izpit, 8 let. Vozim malo, oziroma res redko, to je postalo del mojega življenja in vse mi poznajo kot nekoga, ki bo vedno izbral vlak ali drugačen prevoz, če bo le mogoče.  Sem tudi redna uporabnica portala Prevozi.org :)
Zakaj sploh strah pred vožnjo avtomobila, kaj je v ozadju? 

Lahko marsikaj, pogosto pa je ta strah pridobljen na osnovi preteklih negativnih izkušenj, ki pa niso nujno tiste najhujše narave, npr. prometa nesreča. Že neprijeten občutek med vožnjo, npr. klavstrofobičnost, nepotrpežljivost drugih voznikov ali neuspeh pri parkiranju lahko v voznika zasidrajo strah, celo paniko. Pri nekaterih se, poleg tesnobe, lahko pojavijo celo panični napadi ali pa npr. nespečnost dan pred vožnjo, slabost, slabo počutje, glavoboli, tresenje rok itd.

Mislim pa, da k strahu lahko prispeva tudi to, kakšen je posameznik po karakterju, kako je bil vzgojen, ter, kaj se je o vožnji naučil od drugih, predvsem od staršev in drugih pomembnih ljudi v njegovem življenju. Kaj je, že v mladih letih, prejel od njih, v smislu sporočila, kaj vožnja avtomobila pomeni: je varna, je koristna, ali pa naporna, nevarna? Je nekaj, kar je povsem OK in vsi počnejo ali pa je nevarna igra, ki terja mnogo smrtnih žrtev? Kakšno ''nalepko'' o vožnji avtomobila je torej dobila posameznikova podzavest je izjemnega pomena!

Vse to se zasidra globoko v človeka in če poleg tega nekomu avtomobili tudi sicer niso niti najmanj zanimivi, všečni, mu ne predstavljajo nekaj udobnega, nujnega za življenja, nekaj, kar bi dobro se povezovalo z njegovimi hobiji (npr. izleti za konec tedna), potem vse lahko to še botruje k odporu do vožnje. Pa vseeno odpor do vožnje ni enak kot fobija, ki je veliko trdovratnejša.

Odpor ima navadno bolj ''blage'', drugačne razloge- ker je nekomu javni prevoz bolj všeč, ker raje pešači ali kolesari, ker nasprotuje onesnaževanju okolja itd. Vseeno pa, če ima oseba le odpor, lahko vozi, ampak noče, oziroma se ne odloča za to. Lahko pa bi, ker tej osebi, ki je voznik, a ima raje alternativo,  to ne predstavlja problema v smislu občutenja hudega strahu. 

Fobija  pred vožnjo avtomobila pa je bolj naporna in se odraža kot:

-hudo potenje, že ko oseba sede v vozilo ali med vožnjo (lahko pa tudi prej, že doma, ko razmišlja o tem, da bo morala kmalu voziti),
- občutek neobvladanja sebe in vožnje oz. vozila (take osebe pogosto poročajo, da se v avtu počutijo kot da so v ogromni ladji, za manevriranje katere nimajo nobenega občutka),
- razbijanje srca in tesnoba, občutek utesnjenosti, slabost,
-preplavljenost z mislimi kot so: doživel bom prometno nesrečo, umrl bom, hudo bom ranil sebe in druge itd.

Kako se boriti proti temu? Predvsem z miselnim programiranjem, t.i načrtnim spreminjanjem misli, prepričanj, ki jih imamo o vožnji avtomobila, ter o nas samih, vendar moramo te misli tudi ponotranjiti in res začutiti, srčno verjeti vanje. Npr. prepričanje: Dober sem, vožnja mi ne dela problema. A zgolj robotsko ponavljanje teh besed ne pomaga, res moramo začutiti, da zmoremo in da vožnja ne bo več predstavljala tesnobne izkušnje. 

Kako k temu prepričati tudi svoja čustva? Nekateri imajo odlične uspehe s hipnozo, meditacijo, pomagajo tudi raznoliki terapevtski pristopi, npr. EFT (Emotional focus therapy), kognitivna terapija itd... Meni pa delno pomaga že pomirjujoča, ambientalna glasba.

Vožnjo moramo začeti povezovati z nečim prijetnim. Kako? Morda tako, da si postavimo cilj, da bomo obiskali prijatelja na drugem koncu Slovenije ali da se bomo lahko sami odpravili na različne lokacije, ki si jih že dolgo želimo ogledati.  In pa najpomembnejši del premagovanja strahu: vaja, praksa. Ki pa ne sme sestojiti iz prehitrih korakov, oziroma prenagljenih odločitev. 

Če se ne počutimo dobro in varno, pa bi vseeno radi (to je prvi pogoj, motivacija da sploh želimo preseči ta strah) vozili, je najboljše, da najprej vadimo samo to, da se usedemo v avto, morda v garaži, na parkingu in položimo roke na volan.Privajajmo se na občutek sedenja za volanom in umirimo telo, oziroma si rečemo, da četudi nas je strah, je to OK in ne bomo umrli. Preživeli bomo.

Reakcije telesa (pa čeprav zelo neprijetne) so zgolj način sporočanja telesa, da nam vožnja ni všeč, ter da tega nočemo. Telo ima shranjene stare spomine in misli, da bo vedno tako in nas želi obvarovati pred neugodjem. A ni potrebno, da bo vedno tako, če se odločimo drugače.

Še nekaj, kar lahko pomaga: morda za začetek vozimo z nekom drugim ob sebi, ali pa se najprej odpravimo na krajše vožnje, le v okolici doma itd. Vse to pod pogojem, da izpit že imamo, seveda. Če ga nimamo, pa si najprej odgovorimo na vprašanje: kaj bom pridobil z izpitom, kaj dobrega mi lahko prinese? Kje ga bom lahko uspešno koristil, kje mi bo vse prišel prav? Npr. - lahko bom šel sam po otroke v šolo, lahko bom ''pobral'' prijatelja in naju zapeljal na obalo itd...Hitreje bom prispel do službe, kot pa če bom moral presedlati na tri avtobuse itd.

Ps: Premagovanje strahu ne more potekati iz danes na jutri. Lahko poteka le nekaj dni, še verjetneje pa je, da tednov, celo let, za obupati res ni in tudi preveč strogi ne smemo biti in od sebe zahtevati preveč na enkrat. Za vsak mini uspeh se nagradimo in čestitajmo, saj premagovanje fobij ni mačji kašelj!!

Za zaključek: Glavna je res motivacija, da se sploh hočemo soočiti s takim strahom. Meni je trenutno primanjkuje, priznam, a ko bo treba, bo tudi to prišlo na vrsto. Ali pa, ko bom prisiljena, saj včasih pa ravno šok, ko smo primorani v to- npr. odaljena služba, prispeva k temu, da sedemo za volan in na koncu uvidimo, da vse le ni tako nemogoče. In da zmoremo več, kot smo se prepričali.

Osebno sem sicer mnenja,  da še zdaleč nismo vsi dobri vozniki in  nismo (vedno) primerni za na cesto. Če bi bili pošteni do samih sebe bi uvideli, da smo včasih v takem psihičnem ali zdravstvenem stanju, da to ni varno, za nas in za druge. Takrat bi bilo volan smiselno prepustiti drugemu ali se usesti na vlak. 

To, da ne sedemo za volan, dokler si tega res ne želimo, ali dokler res nismo varni in tega zmožni (jemanje zdravil, alkohol, čustveni in psihološki razlogi, ali pa tudi močna panika ob vožnji- dokler je vsaj malo ne omilimo), pa se mi pravzaprav zdi odgovorno, pogumno in pošteno.

Kaj pa menite vi? Uživate v vožnji avtomobila ali vam predstavlja ''nujno zlo'' :)?



24 comments:

  1. Se zelo najdem v tem zapisu..pri 18 letih sem šla delat izpit, ker pač je "prav", da narediš izpit, ko postanek polnoleten...Nikoli ga nisem delala z željo po izpitu, z motivacijo...v avto sem se usedla s strahom, prav tako sem imela težave z otipavanjem inštruktorja...in tako sem prevozila čez 70 ur, zapravila čez 1500€, in nenazadnje 3x padla na izpitu...posledično zbolela za anksiznostjo...in vse do 25 leta nisem želela več slišati za izpit..vendar so me "prisili" in tako sem se ponovno podala v avtošolo...sedaj imam izpit že 1 leto, počasi se privajam in izgubljam ta "strah", vendar še vedno nisem povsem sproščena za volanom...ampak mi je uspelo, kljub vsem "oviram" :) In to si štejem kot velik uspeh, potrditev, da tudi jaz zmorem :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Nekaj podobnega je bilo pri meni, tudi nekajkrat padla in obupala oz. bolje rečeno, zapravila preveč denarja.
      Sedaj pa sem spet našla voljo za izpit, ko najdeš še dovolj denarja bo zadeva (upam, da) rešena. :)

      Delete
    2. Hvala za tvojo izkušnjo Larisa :)

      Pa super da si našla spet voljo, bravo!!

      Delete
  2. Wow, hvala za komentar in podelitev tvoje zgodbe Klavdija! Tole se pa grozljivo sliši- otipavanje inštruktorja, nezaslišano obupno :(.. Ni čudno, da potem še dodatni odpor dobiš :((..

    Čestitke za tvoj pogum, vztrajnost in za to, kaj vse si že dosegla, to je super in vsaka čast za premagovanje strahu! Naredila si res velik napredek!!

    No jaz sem naredila izpit na tretjem poskusu, ampak mi je ocenjevalec rekel, da upa, da mu ne bo žal, da mi je dal izpit, ker da kaj takega že dolgo ni videl ;). Ni ravno spodbuda za naprej, oz. namesto da bi mi bila, sem potem sploh opustila vožnjo (kmalu po izpitu) oz. zamrznila..
    Sem pa imela skoraj 100 ur..

    Jaz mislim, da se moramo znebiti predsodka glede voženj. Ne, nismo vsi enako navdušeni nad vožnjo in ne, ni konec sveta, če kdo ne vozi ali pa če se kasneje v življenju odloči, da bo- ali naredil izpit oz. delal na odpravi strahu, ali pa opustil vožnjo, ker se ne čuti varno.

    To bi moralo biti spoštovano. Jaz tudi nisem imela nikoli navdušenja nad vožnjo, šla sem delat pri 21-ih, ampak bolj zaradi spraševanj okolice, kdaj ga bom imela itd. Verjamem, da vse pride ob svojem času...

    Tako da še enkrat bravo Klavdija!!!

    ReplyDelete
  3. Hvala za vse spodbudne besede :) Res je, v meni je nastal še dodaten ogromen odpor in pri tem, da če bom še šla delat izpit, je bil prvi pogoj, da me bo učila inštruktorica...In potem sem res našla krasno osebo, pri kateri je vožnja že skorajda mi postala v veselje :) Uspelo mi je v prvo, tudi teorija in bila sem tako vesela, da sem se zjokala, ko mi je ocenjevalec rekel - srečno vožnjo (kar je pri meni zelo redko takšna reakcija) :) Priznam, danes vozim le takrat kadar imam kakšno obveznost in moram kam iti...Vendar opažam, da sem dosegla v tem letu že kar napredek, je že manj tresočih nog, potenja, slabosti.. Se strinjam, nismo vsi za vse in ljudje bi morali razumet, da ni nič narobe, če kdo nima izpita ali če pač ne mara voziti... Vendar, ko ti pa uspe, čeprav ne po lastni želji, ampak bolj zaradi "teženja" okolice, pa čutiš en poseben ponos nad sabo, veš, da si zopet nekaj pomembnega dosegel v življenju (ne glede koliko potem dejansko voziš):)

    ReplyDelete
  4. This comment has been removed by the author.

    ReplyDelete
  5. Sem po nesreči zbrisala res dolg komentar.. No ja, se zgodi :)
    Res si dosegla veliko in tudi meni si navdih, pa se strinjam- vsekakor si lahko po takem dosežku zelo ponosen nase, pa čeprav se marsikomu to zdi hecno ali nič kaj posebnega.

    Ampak mi, ki imamo strah pred vožnjo, vemo koliko dela je za tem, da to skušaš premagati in vseeno iti za volan, se spodbujati itd.. tudi med sabo se lahko in bo tako še lažje in še malo bolj prijetno oz. manj grozno :)

    Sem pa imela jaz sicer inštruktorico, s katero pravzaprav nisem bila preveč zadovoljna, a takrat sem bila še bolj neodločna in sramežljiva, sicer bi lahko več spraševala, več zahtevala oz. prosila, naj se mi bolj posveti, ali celo menjala, pa je nisem.. tako da sprejemam to odgovornost, da bi tudi jaz lahko takrat ravnala drugače..

    ReplyDelete
  6. Res je, jaz vedno pravim - najprej sam izkusi vse, potem pa govori in obsojaj, prej pa nimaš kaj pametovati :)

    Glede inštruktorjev je pa res tako, tudi jaz sem bila dolgo jezna sama na sebe, zakaj sem bila tako neumna in vztrajala pri tistem, če je takšna izbira in bi lahko preprosto odšla...ampak sem bila enako sramežljiva, neodločna, raje tiho, da bi bilo čimprej konec..ampak potem je pa bilo kakor je bilo :) Kot pravim vedno, je že moralo biti tako, je bila pa to definitivno moja velika napaka in prav tako prevzemam to odgovornost :)

    ReplyDelete
  7. res je, enako jaz- samo da sem ''odkljukala'' vožnje ali izpit za avto celo, čeprav sem čutila, da to ni to, da bi morala se naučiti več in počutiti se bolj sigurno, več vaditi in tudi več zahtevati glede kvalitete učnih ur.. ampak na napakah se učimo ;)

    ReplyDelete
  8. Tako je, napake in izkušnje so naši največji učitelji, vendar rabimo malce časa, da vse to spoznamo :)

    ReplyDelete
  9. Se strinjam. In na napake zadnje čase gledam drugače, kot na ene lekcije, ki lahko zelo obogatijo življenje

    ReplyDelete
  10. Tako je, ko začneš na napake gledati na takšen način, začneš tudi rasti kot oseba :)

    ReplyDelete
  11. Sara, tvoji blogi so vedno tako fantastični! Res jih rada berem. :)

    Glede vožnje... mene je pri 18 letih dejansko mama nagnala opravljati izpit, ker sama nisem imela želje, strah je bil pa še večji. Pri 4 letih sem videla pred sabo hudo prometno nesrečo, ki mi je ostala v spominu, in me je bilo od takrat naprej strah vožnje, pri 15 letih sem pa v prometni nesreči izgubila bližnjo osebo, in me je še dodatno odbilo ... in prvih 6 ur vožnje mi je bilo mučnih, priznam. Ampak potem sem začela pridobivati zaupanje vase (kar je najbolj pomembno), in šele nato počasi v ostale, s katerimi sem se vozila. In iskreno, z večino se me je še danes malo strah peljati, in najrajši peljem sama. Prometne nesreče se žal dogajajo. Vendar pravim, da če ti je namenjeno, se bo zgodilo. Ampak vsak bi moral delati na strpnosti za volanom, tega najbolj fali, opažam.
    Lp. ;)

    ReplyDelete
  12. Najlepša hvala Jessie za pohvalo, me veseli da uživaš ob branju :D

    In čestitke tudi za tvojo moč, odločnost in pogum, za to, da si se odločila da kljub vsemu strahu in slabim izkušnjam začneš drugače gledati na stvar. In da si premagala odpor, grozo, vseeno zaupala vase in sedla za volan!! Tudi tebi bom rekla- občudujem te, vsaka čast!

    Sama imam že dolgo izpit pa še zdaleč nisem tako daleč, v smislu zaupanja vase in občutka varnosti ko sedem za volan.. Vaja res dela mojstra, marsikaj pa je v glavi oz. v srcu..

    O ja, to pa drži- strpnosti žal primanjkuje pri voznikih...

    ReplyDelete
  13. Sara hvala za nasvete, to objavo si bom kar nekam shranila, da jo bom lahko prebrala večkrat! :)

    ReplyDelete
  14. O hvala, me zelo veseli, da ti pride kaj prav :)

    ReplyDelete
  15. This comment has been removed by the author.

    ReplyDelete
  16. Vem da je že nekaj časa od objave, vendar sem zasledila tole ker se sama soočam s tem problemom. Stara sem 26 let in opravljam izpit za avto. Prej pač ni bilo možnosti, poleg tega mi je šele zdaj uspelo s cppji ☺ Uglavnem pri 30 uri sem menjala inštruktorja, ker je bil zoprn in sem dobila odpor do vsega tega. Nobene stvari mi ni znal na lep način povedat, poleg tega sva v 30 urah samo 1x vzvratno parkirala. Zdaj imam 24 ur pri inštruktorici ki je sicer bolj razumevajoča, vendar je nekako na začetku kariere. Danes sem imela prvo izpitno vožnjo, z neuspešnim izzidom. Stvar je v tem da še ne obvladam avta, vedno ko menjam prestave gledam menjalnik česar se seveda ne sme, marsikaj spregledam kar bi mogla videt in to zato ker se preveč obremenjujem s samim avtom. Pri speljevanju se bojim da mi ne bo crknil avto in potem gledam obrate, čeprav sem speljala že brez tega. In vem da dokler ne odpravim vsega tega, bo vsak poskus zaman. Ima katera kak predlog, misel, mnenje? Hvala in lep pozdrav 😉

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hoj Anja. Hvala ti za komentar. Jaz bi ti najprej svetovala, da malo raziščeš- od kod ta strah? Morda kakšen negativen zgled iz otroštva ali od kakšne druge osebe, ali pa pritisk, da moraš naredit izpit? Če je tako, je ta strah lahko še močnejši , trdovratnejši.

      Prvi korak bi svetovala, da nisi prestroga do sebe, da sprejmeš da te je strah. NIČ sramotnega ni v tem. Ogromno ljudi je strah vožnje, ampak si ne priznao, jih je sram pred drugimi.

      Kar se tiče prestav- jaz še vedno jih ošinem, pa imam 10 let izpit (sicer občasno el vozim). To še ne pomeni da ti ne gre ali da ne boš odlična. Samo čas rabiš :). In določene metode bolj ali manj pomagajo. Morda pa da za začetek vadiš z nekom ki mu zaupaš in dobro vozi, ima potrpljenje? Poleg inštruktorice mislim.. Pa vse dobro!

      Delete
  17. Vsake toliko s fantom trenirava malo na parkirišču, zaradi policajev in to. Drugače pa sem imela pred 7 leti neke zdravstvene težave in sem jemala neke tablete proti vnetju in se mi zdi da so se mi takrat vsi strahovi povečali. Imam težave tudi s samopodobo in se pri vožnji vse to pozna. Naj omenim, da sicer čez naselja in manjše kraje niti nimam tolko težav-me ni nekaj ful strah. Ko pa pridem v Novo mesto z vsemi temi krožnimi križišči in to, me pa potem bolj postane strah. Ker dejansko poznam pravila in vse, potem pa zmrznem. In seveda ker imam malo preveč dela s samo vožnjo, ne morem tolk pozornosti posvetit pravilom v praksi. Inštruktorica je rekla naj se prijavim na drugo izpitno ampak glede na to da se čaka dva tedna sem potem spet živčna da ne bom vsega znala in imam spet težave. In s tem ko mi govori kolk ur mam že mi nič ne pomaga s tem. Pač rabim čas. Ji imam naslednjič namen to povedat. Rabim čas da vse to odpravim kar me blokira, ker ne mislim obupat in vem, da sem sposobna to opravit. Mi je pa super, da nisem edini primer in da me razumeš :)

    ReplyDelete
  18. Tudi jaz imam podobno izkušnjo - izpit naredila pri 18-ih, ker pač se je tako delalo.. Po naravi sem anksiozen tip človeka in imam težave s spuščanjem se v situacije, kjer nimam kontrole. In sem tudi vožnjo dojemala tako - sebe imam pod kontrolo, avto načeloma tudi, a je stroj, ki pa lahko odpove. Drugi ljudje so pa itak izven moje kontrole.. Zaradi živčnosti sem trikrat padla na izpitu, inštruktor pač je bil tak preprost človek, ki me ni znal pomirit in ni razumel, kako da če drugače lepo vozim, potem na izpitu delam take napake.. No, ko sem ga končno opravila, sem sicer vozila - a nikoli sama in potem vsako leto manj, ker sem živela v mestu in sem tudi drugače povsod šla raje z javnim prevozom. Me je pa vedno bolj morilo, starši so živeli daleč, dajala me je panika, da bi se jim kaj zgodilo in jaz bi si sicer lahko izposodila avto, samo kaj, če se ne bi upala peljat. Tako da sem potem šla nazaj z inštrukturjem vozit - tokrat zelo dobrim, ki mi je na moje presenečenje rekel, da ne rabim ne vem koliko ur obnovitve in da je problem rešljiv samo s tem, da čim več vozim, da se znebim strahu. Letos sem bila končno v situaciji, da sem si kupila svoj (sicer star:)) avto in ga pripeljala domov (prvič sem sama vozila). Najbrž tistim, ki imate probleme z anksioznostjo, ni treba govorit, da sem bila po borih 20 km čisto izčrpana in zjutraj sem vzela Persen (meni omili strah, da ne reagiram panično, kar v avtu seveda ni dobro). Zdaj še ne morem rečt, da je vse ok, gre počasi, ampak jemljem to kot velik napredek.. Tudi če zaenkrat, če ni nujno, ne grem sama kam z avtom - vseeno upam, da mi kmalu to ne bo več problem, ravno uživala pa v vožnji najbrž nikoli ne bom:). Ampak se mi zdi super, da se o tem govori, ker po mojih izkušnjah to, da ljudje ne razumejo tega strahu ali pa imajo pokroviteljski odnos vse samo poslabša. Je dobro vedet, da nisi sam v tem - in pa da se ta kaj naredit glede tega :). Je pa treba it po svojem tempu - oz. najt mejo med begom pred situacijo (kar sem jaz počela ;)) in tem, da se ne siliš preveč oz. te ne silijo drugi in ti samo poslabšajo strahu.

    ReplyDelete
  19. Pozdravljeni,

    Tudi jaz se srečujem s podobnim strahom. Izpit sem naredila šele pred dobrima dvema letoma, ker sem dolgo časa živela v mestu in sem imela vse na dosegu roke. Nikoli nisem čutila potrebe po izpitu za avto, na kar me je oče prisilil, da sem šla delati izpit za avto. V avtošoli kjer sem opravljala izpit sem se ob inštruktorju počutila nervozno, izmikala sem se uram vožnje, sicer je bil prijazen, ampak me nikoli ni naučil vsega kar bi bilo potrebno vedeti pri izpitu za avto. Mi je glavna vožnja uspela v prvo, a od takrat ko sem naredila izpit za avto, sem poskusila voziti očetov avto, a priznam imela sem tak strah v sebi, potila sem se, razbijala sem si glavo s tem kaj bo rekel oče. Od tistega nisem več vozila, a se je bližal dan, ko sem morala opraviti dodatno usposabljanje varne vožnje, sem se odločila, da poiščem drugo avto šolo. Dobila sem super, prijaznega, lahko rečem najboljšega inštruktorja, v 7 urah obnovitve vožnje, da v vsem tem času, ko nisem vozila avta, nisem izgubila občutka za vožnjo, le pravo osebo sem morala najti, ki mi je vlila pogum in željo po vožnji, a po opravljeni vrani vožnji sem spet na istem kot sem bila na začetku, še vedno se soočam s strahom pred vožnjo z avtom. Ne znam si pomagati kako naj premagam strah pred vožnjo, da bi začela voziti in uživati v vožnjah, ker še vedno čutim v sebi, da sem bila prisiljena narediti izpit za avto, ne po svoji takratni želji. Priznam, oče me je kar naprej preganjal naj vozim avto in da me ne razume česa me je tako strah, mogoče še vedno zaradi tega čutim strah, ki ga ne znam premagati, a želja po vožnji postaja vedno večja, rada bi vozila avto, a si ne upam sesti za volan. ;)

    ReplyDelete
  20. Presenečena sem nad tem, kako veliko nas je, ki se soočamo s podobnim strahom in hkrati vse pohvale pisateljici bloga, da je odprla to temo in dala nekaj koristnih nasvetov. Moja zgodba je zelo podobna prej napisanim, izpit sem opravila pri 18ih, ker je bilo to kul, izkušnja z inštruktorjem ni bila najboljša, pritisk da postanem samostojna v smislu vožnje pa ogromen, ker ne živim ravno v mestu. Pa sem se vedno znašla, da sem dobila prevoz drugače, koristila javni prevoz in moledovala domačim, da me zategnejo do najbližje postaje ipd. samo da mi ne bi bilo treba sesti za volan, dokler nisem vožnje čisto opustila. Konstantno drezanje vame, zakaj ne vozim, česa me je strah me je spremljalo vsa ta leta in me še danes, a je moj odpor do vožnje samo še večalo. Po preteklih 10.letih nevožnje, sem si rekla da je tega dovolj in se ponovno vpisala v avtošolo, ter si po priporočilih našla dobrega inštruktorja, ki mi je po 5ih srečanjih rekel, da je škoda da še naprej z njim izgubljam denar, ker da sploh ne vozim tako slabo, samo začeti moram verjeti vase in vaditi, vaditi, vaditi. A stvar ni tako enostavna kot se zdi, dokler um prevladuje nad telesom. Danes vozim občasno na kratkih relacijah, vendar vedno v spremstvu nekoga, a še vedno ne morem prebiti tega ledu, da se usedem v avto sama in odpeljem nekam. Še več, sem v situaciji, ko se mi ponuja dobra služba, a bi se mogla do nje vsak dan voziti z avtom dobrih 30km, ker pač do lokacije ni možnosti drugega prevoza. In če me vzamejo, bom zgolj iz tega razloga službo verjetno zavrnila, saj je strah tako močan. In namesto, da bi me to vzpodbudilo k vožnji, se moj strah ob misli le še stopnjuje. :(

    ReplyDelete
  21. Najlepša hvala obema. Res nas je veliko :). Trenutno sem sama v podobni situaciji kot Urška- vozim občasno krajše razdalje, tudi sem že morala zavrniti, ali sploh ne poslati, prošnje v malo bolj oddaljen kraj. Bila sem že tudi v eni skrajnosti- da sploh nisem vozila dolga leta, ali pa da sem že vozila, krajše relacije, sama. Izkušnja me je vedno utrudila , dobesedno sem se po vožnji psihično sestavljala več dni.

    Res ni enostavno. Lahko pa o teh občutkih spregovorimo in se predvsem vprašamo, kaj želimo oz. ali želimo voziti zaradi sebe ali drugih, in predvsem, da ne pritiskamo nase. Ko bo namenjeno, bomo začutili, če pa ne, pa smo še vedno v redu osebe in imamo druge kvalitete :). Res je, da je dandanes skorajda nemogoče verjeti- marsikomu- da kdo ne vozi, ampak meni osebno je težje verjeti, kakšni so lahko nekateri ljudje: maščevalni, zlobni.. Osebno mi je vseeno, če kdo vozi ali ne, če je v redu človek, mi je pomembno le to :).

    Pomaga tudi pogovor z najbližjimi in pa kakšen dnevnik pisanja občutkov. Vso srečo obema oz. vsem. Skupaj smo močnejši, pa naj se odločimo da bomo vozili, ali pa ne :)

    ReplyDelete