Friday, January 29, 2016

Kako premagati strah pred vožnjo avtomobila?


Sama se s strahom pred vožnjo avtomobila borim že od kar imam izpit, 8 let. Vozim malo, oziroma res redko, to je postalo del mojega življenja in vse mi poznajo kot nekoga, ki bo vedno izbral vlak ali drugačen prevoz, če bo le mogoče.  Sem tudi redna uporabnica portala Prevozi.org :)
Zakaj sploh strah pred vožnjo avtomobila, kaj je v ozadju? 

Lahko marsikaj, pogosto pa je ta strah pridobljen na osnovi preteklih negativnih izkušenj, ki pa niso nujno tiste najhujše narave, npr. prometa nesreča. Že neprijeten občutek med vožnjo, npr. klavstrofobičnost, nepotrpežljivost drugih voznikov ali neuspeh pri parkiranju lahko v voznika zasidrajo strah, celo paniko. Pri nekaterih se, poleg tesnobe, lahko pojavijo celo panični napadi ali pa npr. nespečnost dan pred vožnjo, slabost, slabo počutje, glavoboli, tresenje rok itd.

Mislim pa, da k strahu lahko prispeva tudi to, kakšen je posameznik po karakterju, kako je bil vzgojen, ter, kaj se je o vožnji naučil od drugih, predvsem od staršev in drugih pomembnih ljudi v njegovem življenju. Kaj je, že v mladih letih, prejel od njih, v smislu sporočila, kaj vožnja avtomobila pomeni: je varna, je koristna, ali pa naporna, nevarna? Je nekaj, kar je povsem OK in vsi počnejo ali pa je nevarna igra, ki terja mnogo smrtnih žrtev? Kakšno ''nalepko'' o vožnji avtomobila je torej dobila posameznikova podzavest je izjemnega pomena!

Vse to se zasidra globoko v človeka in če poleg tega nekomu avtomobili tudi sicer niso niti najmanj zanimivi, všečni, mu ne predstavljajo nekaj udobnega, nujnega za življenja, nekaj, kar bi dobro se povezovalo z njegovimi hobiji (npr. izleti za konec tedna), potem vse lahko to še botruje k odporu do vožnje. Pa vseeno odpor do vožnje ni enak kot fobija, ki je veliko trdovratnejša.

Odpor ima navadno bolj ''blage'', drugačne razloge- ker je nekomu javni prevoz bolj všeč, ker raje pešači ali kolesari, ker nasprotuje onesnaževanju okolja itd. Vseeno pa, če ima oseba le odpor, lahko vozi, ampak noče, oziroma se ne odloča za to. Lahko pa bi, ker tej osebi, ki je voznik, a ima raje alternativo,  to ne predstavlja problema v smislu občutenja hudega strahu. 

Fobija  pred vožnjo avtomobila pa je bolj naporna in se odraža kot:

-hudo potenje, že ko oseba sede v vozilo ali med vožnjo (lahko pa tudi prej, že doma, ko razmišlja o tem, da bo morala kmalu voziti),
- občutek neobvladanja sebe in vožnje oz. vozila (take osebe pogosto poročajo, da se v avtu počutijo kot da so v ogromni ladji, za manevriranje katere nimajo nobenega občutka),
- razbijanje srca in tesnoba, občutek utesnjenosti, slabost,
-preplavljenost z mislimi kot so: doživel bom prometno nesrečo, umrl bom, hudo bom ranil sebe in druge itd.

Kako se boriti proti temu? Predvsem z miselnim programiranjem, t.i načrtnim spreminjanjem misli, prepričanj, ki jih imamo o vožnji avtomobila, ter o nas samih, vendar moramo te misli tudi ponotranjiti in res začutiti, srčno verjeti vanje. Npr. prepričanje: Dober sem, vožnja mi ne dela problema. A zgolj robotsko ponavljanje teh besed ne pomaga, res moramo začutiti, da zmoremo in da vožnja ne bo več predstavljala tesnobne izkušnje. 

Kako k temu prepričati tudi svoja čustva? Nekateri imajo odlične uspehe s hipnozo, meditacijo, pomagajo tudi raznoliki terapevtski pristopi, npr. EFT (Emotional focus therapy), kognitivna terapija itd... Meni pa delno pomaga že pomirjujoča, ambientalna glasba.

Vožnjo moramo začeti povezovati z nečim prijetnim. Kako? Morda tako, da si postavimo cilj, da bomo obiskali prijatelja na drugem koncu Slovenije ali da se bomo lahko sami odpravili na različne lokacije, ki si jih že dolgo želimo ogledati.  In pa najpomembnejši del premagovanja strahu: vaja, praksa. Ki pa ne sme sestojiti iz prehitrih korakov, oziroma prenagljenih odločitev. 

Če se ne počutimo dobro in varno, pa bi vseeno radi (to je prvi pogoj, motivacija da sploh želimo preseči ta strah) vozili, je najboljše, da najprej vadimo samo to, da se usedemo v avto, morda v garaži, na parkingu in položimo roke na volan.Privajajmo se na občutek sedenja za volanom in umirimo telo, oziroma si rečemo, da četudi nas je strah, je to OK in ne bomo umrli. Preživeli bomo.

Reakcije telesa (pa čeprav zelo neprijetne) so zgolj način sporočanja telesa, da nam vožnja ni všeč, ter da tega nočemo. Telo ima shranjene stare spomine in misli, da bo vedno tako in nas želi obvarovati pred neugodjem. A ni potrebno, da bo vedno tako, če se odločimo drugače.

Še nekaj, kar lahko pomaga: morda za začetek vozimo z nekom drugim ob sebi, ali pa se najprej odpravimo na krajše vožnje, le v okolici doma itd. Vse to pod pogojem, da izpit že imamo, seveda. Če ga nimamo, pa si najprej odgovorimo na vprašanje: kaj bom pridobil z izpitom, kaj dobrega mi lahko prinese? Kje ga bom lahko uspešno koristil, kje mi bo vse prišel prav? Npr. - lahko bom šel sam po otroke v šolo, lahko bom ''pobral'' prijatelja in naju zapeljal na obalo itd...Hitreje bom prispel do službe, kot pa če bom moral presedlati na tri avtobuse itd.

Ps: Premagovanje strahu ne more potekati iz danes na jutri. Lahko poteka le nekaj dni, še verjetneje pa je, da tednov, celo let, za obupati res ni in tudi preveč strogi ne smemo biti in od sebe zahtevati preveč na enkrat. Za vsak mini uspeh se nagradimo in čestitajmo, saj premagovanje fobij ni mačji kašelj!!

Za zaključek: Glavna je res motivacija, da se sploh hočemo soočiti s takim strahom. Meni je trenutno primanjkuje, priznam, a ko bo treba, bo tudi to prišlo na vrsto. Ali pa, ko bom prisiljena, saj včasih pa ravno šok, ko smo primorani v to- npr. odaljena služba, prispeva k temu, da sedemo za volan in na koncu uvidimo, da vse le ni tako nemogoče. In da zmoremo več, kot smo se prepričali.

Osebno sem sicer mnenja,  da še zdaleč nismo vsi dobri vozniki in  nismo (vedno) primerni za na cesto. Če bi bili pošteni do samih sebe bi uvideli, da smo včasih v takem psihičnem ali zdravstvenem stanju, da to ni varno, za nas in za druge. Takrat bi bilo volan smiselno prepustiti drugemu ali se usesti na vlak. 

To, da ne sedemo za volan, dokler si tega res ne želimo, ali dokler res nismo varni in tega zmožni (jemanje zdravil, alkohol, čustveni in psihološki razlogi, ali pa tudi močna panika ob vožnji- dokler je vsaj malo ne omilimo), pa se mi pravzaprav zdi odgovorno, pogumno in pošteno.

Kaj pa menite vi? Uživate v vožnji avtomobila ali vam predstavlja ''nujno zlo'' :)?



Sunday, January 24, 2016

Internetno raztrupljanje: Zakaj je tako nujno?


Zadnjič sva se s prijateljico pogovarjali o tem, kako zelo drugače se počutiva, kadar kakšen dan preživiva alternativno. Kar za naju pomeni, da ne ''visiva'' pred računalnikom. Jaz  sem ''gor'' predvsem zaradi branja člankov v lastno zabavo, pisanja člankov ter pisanja magistrske, ona pa zaradi narave svojega dela, ki jo kar nekako ''zveže'' z internetom. Strinjali sva se, da so takšni dnevi, ki jih manj preživiva v spletnem svetu in več v realnem,srečnejši.

Bolj polni, živi, nekako bolj doživeti. Zdi pa se, da je to pravi privilegij in redkost. Biti vsaj kakšno uro, ali celo dan, povsem brez interneta. Ne zato, ker ne bi bilo signala ali ker smo slučajno skočili nekam ven, ampak načrtno. Ker bi se odločili, da bo to pač dan, ali vsaj del dneva, ki ga nočemo in preživeti na spletu. Sama resno razmišljam, da bi si zadala ta izziv in ga poskušala speljati. Pogosteje.

Čeprav smo vsi bolj ali manj vpeti v spletno funkcioniranje, službeno, študijsko, družabno, za zabavo in drugače, pa je to kar nekakšen samoumevni tok. Ki nas je odnesel s seboj in o katerem ne razmišljamo več. Ne vprašamo se, ali bi bilo lahko drugače in malokrat pomislimo, da splet sicer je delovno in zabavljaško orodje, pa vendar je tudi past, v katero lahko hitro zapademo.

Ker to tematiko, spletno odvisnost, raziskujem tudi za magistrsko nalogo, v tem času, med brskanjem informacij o internetu, večkrat razmišljam o tem. Sem tudi jaz zasvojena? Hmm.. Še sploh je kdo, ki pravzaprav ni? Sodeč po nekaterih kriterijih, nas je že večina zapadla v internetno omamljenost. Vem, da bomo rekli: ja, ampak v to smo primorani.. Tako pač je, drugače ne moremo, saj pa tudi služba zahteva uporabo računalnika, vse informacije so tam itd. Že res. Ampak to še ne pomeni, da družba (ki pa ni nek umetni konstrukt, ampak smo to navsezadnje mi- ljudje) ni zasvojena s spletom. Ker pač je.

Splet je novodobna, a precej hinavska, prijateljica, nudi navidezno uteho v trenutkih osamljenosti in dolgčasa, po internetu brskamo za navdihom, celo za nekakšnimi navodili za lastno življenje. Včasih dobimo odlične ideje, pogosto pa na internetu visimo kar iz navade. To je žalostno. Ogromno zamujamo.

Kaj? Več časa s samim sabo, na drugačen način. Npr. tako, da gremo v naravo, da spet preberemo kakšno knjigo več, v miru pojemo kosilo (ne pred računalnikom!! No da vidim, koliko nas je krivih tega :)?), da se povežemo s sabo. Da sploh razmislimo: kdo smo in kako se počutimo?

Ko smo na internet, se, kar je grozljivo, sploh ne zavedamo sebe, svojih razmišljanj, misli tečejo kar avtomatsko. Slabe in dobre. Predvsem pa raziskave dokazujejo da zaradi interneta postajamo vse bolj površni bralci, neučakani (kar ''scrollamo'' med vsebinami in vsako le površno preletimo, brez da bi se nam vsebine podrobneje vtisnile v spomin), hitro se naveličamo in hlastamo po še. Po še več spletnih nasvetih, zabavi in uspavanju. Internet je pogosto prav to. Uspavanje možganov. In čutov, o čemer sem že pisala http://spoznajsebe.blogspot.si/2015/05/prekletstvo-interneta-otopelost-cutov.html

Internetni post pa ponuja tudi: več časa za partnerja, družino, prijatelje. Za dogodke, aktivnosti, izlete, morda obuditev starih družabnih iger, za spoznavanje novih ljudi. Ko smo na internetu, smo le na pol živi. Celo naše zaznavanje, čutila, so nekako površinska. Ne vonjamo, čutimo v polnosti. Ne tako, kot pa takrat, ko gremo na sprehod ob obali ali v gozd. Ali le pred blok na klopico :).

Ste za to, da si vsi privoščimo vsaj kakšen dan v tednu za internetni detoks ali pa nekaj ur na dan? Vsaj jaz osebno, poznam pa še zgodbe drugih ljudi, se počutim povsem drugače, ko dam internet nekaj časa ''na hladno''. Priznam. Zabaven je. Celo informativen in posrka.  Včasih minejo ure, preden se zavem, da je dan mimo. Pošastno je to, da je internet postal skoraj sinonim za življenje.

A kaj, ko ti spletni trenutki minejo, se razvodenijo, na te spletne ure nimam posebnih spominov.

Ne takšnih, kot pa jih imam na dobro počutje ob debati v živo, na izlet ob sončnem dnevu, na vonj prvega snega, na potovanja.. Splet je le slab posnetek resničnega življenja, ne pa nadomestek. Je orodje, ne sme pa postati edina možnost preživljanja prostega časa. Ne pozabimo na to. Imamo izbiro. Le slepimo se, da je nimamo.

Wednesday, January 13, 2016

RECEPT Nasiten tunin narastek


Danes bom z vami delila zelo enostaven in okusen recept za tunine krekerje oz. narastek.

Recept, kakršen je v originalu, sicer najdete tukaj:
http://www.vitalno-telo.com/recepti/prigrizki/418-fit-tunini-krekerji


Moj postopek pa je nekoliko drugačen: v skodelico oz. plastično posodico najprej stresem približno 10 (ne 6) jedilnih žlic mehkih ovsenih kosmičev ali otrobov, nastrgam nekaj kremnega kokosa in dodam dve pločevinki tune ( ne le ene, saj pripravljam za oba naju s fantom, ter obrok štejem kot kosilo, ne le manjšo malico :)).



Dodam še česen v prahu ali pa nasekljan česen, npr. en strok, če ga imam pri roki. Popra npr. ne dodajam, dodam pa (pogosto pozabim) baziliko, sol, sezam in peteršilj pa pogosto prav tako kar izpustim.. Vse skupaj zmešam kar z vilico (ne s paličnim) in nato maso  porazporedim, zlijem, v manjši pekač in že pred peko narežem na nekakšne kocke. Voila :)!


Pa še nekaj: če se mi masa zdi preredka, oz. vidim, da tune nič ne ''drži skupaj'', da je dno mojega malega pekača skoraj golo, po občutku dodam, posipam, še več kosmičev, ki jih nato razporedim na vrh pekača in poravnam z vilico (lahko poravnate tudi s čopičem za peko, mče ga imate).


Če pa se mi masa zdi pregosta, kepasta, grudasta, pa dodam nekaj tekočine- to je lahko mleko ali kar voda, sama pa navadno dodam ovseno mleko (glej fotko), oz. napitek. Tekočino dolijem po občutku, saj že sproti vidim, kdaj se masa dovolj razredči.
 
Sama imam prenosno, malo električno pečico, v kateri narastek oz. krekerje pečem takole:
Najprej 20 minut iz obeh smeri (kroženje zraka v pečici) na cca. 180 stopinj, potem pa pečem še dodatnih 10 minut, tokrat na 190 stopinj, in sicer samo na zgornji strani narastka, da se naredi skorjica. Končni ''izdelek'' je viden na naslovni fotki :)


Skratka, meni je narastek odličen, okus pa je zanimiv preplet kokosa, ščepca česna, ki se presenetljivo lepo poda h kokosu, ter tune. Včasih pa, za spremembo ali če sem tune naveličana,
narastek naredim s skušo v oljčnem olju, sama kupujem znamko Špar.

Narastek je zelo nasiten, čeprav mu količinsko tega ni videti. Skrivnost je v tunini in kokosu, ki zelo napolnita želodček:).

Zraven se prileže skodelica čaja ali pa kave.  Pa še to: če vam bo narastek presuh, si ga premažite, lahko že celo preden ga date speči, ali pa naknadno, ko je že na krožniku, z grškim jogurtom ali kislo smetano. Obljubim, da bo odlično in bolj kremno, narastek ne bo presuh.

PS: Idejo za to, da bi z vami lahko delila nekaj receptov, je dala Larisa iz bloga 21st century girl

Larisa, hvala za idejo :D!


Pa dober tek :)!




Monday, January 11, 2016

Triki, ki vam lahko pomagajo pri nespečnosti


V tem zanimivem intervjuju, ki ga najdete na tej povezavi   (močno priporočam v branje, saj nagovarja kar nekaj problematičnih tematik, od pomanjkanja krivde v slovenski družbi do zgrešenih starševskih vrednot), sem prebrala tudi, da je nespečnost v Sloveniji vse bolj pogosta. Razlogi so zelo zelo redko zdravstveni, največkrat je glavni vzrok psiha. 

Kako se soočiti s tem? Vsakomur pomaga nekaj drugega, nekaj preverjenih pristopov pa je:

1) Umirjene aktivnosti pred spanjem: 

Večkrat naredimo to napako, da se pred spanjem ukvarjamo z aktivnostmi, ki nas povsem zbudijo, nas napolnijo z adrenalinom ali celo še okrepijo naše razloge za zaskrbljenost. Sama se trudim, da se pred spanjem (vsaj kakšne tri ure pred odhodom v posteljo) NE: 

-pogovarjam o temah, ki me mučijo (imam navado, da o skrbeh rada razpredam pozno zvečer, kar pa me vedno kaznuje z nespečnostjo),

- ne berem člankov o problemih, v katerih se neposredno najdem in ne gledam takšnih vsebin (npr. filmi, Youtube): pri meni je to razmišljanje o službi, faksu itd. Tako da obisk takšnih portalov ODPADE,

- Ne ukvarjam se s športom. Vsaj ne pozno zvečer. Ker me preveč prebudi in dvigne adrenalin. Nekje okoli 19h je zadnja ura, ko začnem cca. polurni trening.

Namesto vsega tega raje: berem dobro knjigo, prebiram kakšno lifestyle, luštno spletno stran, si prižgem dišečo svečko in zatemnim luči, se pogovarjam o temah, ki niso težke: o prijetnih načrtih za prihodnji dan, o tem kaj se bo kuhalo, o hobijih, o dobrih filmih, potovanjih, prijateljih, glasbi.. Itd. 

2) Pomirjujoči zvoki: Vsakogar pomirjajo drugačni zvoki. Mene npr. meditativna glasba, šumenje valov, ptičje petje, nežno padanje dežja, pa tudi enakomerni, monotoni zvoki. Takšne npr. najdete tudi na Youtubu pod ključno besedo tapping. 

Takšni zvoki (npr. trkanje, šumenje embalaž, praskanje po predmetih in različnih površinah, včasih kombinirano z umirjenim glasom nekoga, ki ta tapping vodi, močno zmanjšajo anksioznost.) Pri meni deluje :). 

Ampak pozor- nekateri posnetki so lahko za koga tudi moteči, meni osebno ne ustreza šepetanje, ker mi deluje creepy in asociira na grozljivke. To pa ne pomirja, kajne :)?

Nekaj primerov tappinga:



3) Miselne tehnike pred spanjem: Te so različne. Nekateri še vedno prisegajo na štetje ovčic, ampak pri meni to ne deluje. Sama včasih odštevam, v obratnem vrstnem redu, od 100 do 0, včasih deluje, včasih ne. Ampak me pa pomiri. Prav tako je ena tehnika ta, da v mislih obnovimo, sami sebi pripovedujemo, seveda ne na glas, spet v obratnem vrstnem redu, kako je potekal naš dan. 

Torej pričnemo s trenutkom, ko smo šli v posteljo, nato pa gremo po spominu nazaj: kaj smo počeli zvečer, kaj čez dan itd, vse do trenutka, ko smo se zbudili v ta dan. Dokaj zanimiva in sproščujoča tehnika :).

Mene osebno pomirja tudi razmišljanje o zelo vsakdanjih stvareh, npr. kateri čaj bom pila naslednji dan, ali bom šla pogledati na razprodaje, katero knjigo si želim še prebrati, kaj bom oblekla itd. Torej trivialne misli, me pomirjajo, kakšne težke življenjske, pa pred spanjem vsekakor ne :).

4) Vonji, ki zazibljejo v spanec: Čisto slučajno sem odkrila tudi, da me pomirjajo prijetni vonji. Ustrezajo mi npr. vonj nežnega mila, vonj nevtralne kreme za obraz, vonj limone, sveže preoblečene rjuhe, eterične dišave, ampak ne premočne, itd. Vsakomur je všeč nekaj drugega, menim pa, da za pred spanjem niso priporočljive kakšne res močne vonjave ali parfumi.

5) Sveži zrak: Ugotavljam, da spim veliko, veliko boljše, če si prav vsak dan privoščim vsaj pol ure zraka in sprehoda. Razlog? ''Preluftani'' možgani, kisik ki poživi telo in duha ter prijetna utrujenost. Zgolj sedenje in razmišljanje še poglabljata probleme, sprehod pa osrečuje. 

V naravi navsezadnje lahko uzremo in doživimo marsikaj prijetnega, kar nas pomiri in v nas okrepi tudi občutek hvaležnosti. Ker smo zdravi, ker se lahko gibljemo, vonjamo, slišimo... Če na sprehodu vidiš kakšnega luštnega ptička, psička, opazuješ zahajajoče sonce ali uživaš v snežinkah, pa so to samo prijetne pike na i :).

Toliko za enkrat. Kaj pa pri nespečnosti pomaga vam :)?





Monday, January 4, 2016

3 lastnosti odličnih knjig (čeprav jih je še mnogo več)


Čeprav bi to morda bolj spadalo na moj knjižni blog, pa želim danes pisati o moji veliki ljubezni- knjigah. Kaj pravzaprav nudijo dobre knjige? Ne glede na to, ali najraje berete romane, priročnike, strokovne knjige, ali se raje poglobite v pravljice ali pa požirate enciklopedije, se mi zdi, da je branje tako zelo posebna, edinstvena dejavnost,da je skorajda magična. Menim, da dobre knjige dajo ogromno.

To trdim kot rojeni knjigoholik, mislim pa, da se boste, vsaj v eni izmed točk, našli vsi, ki obožujete knjige, ki brez njih ne morete, ki vas navdihujejo, bogatijo in definirajo to, kdor ste. Ob vsaki točki sledi nekaj mojih knjižnih predlogov  :).

1) Knjige kot meditacija in sprostitev: Kaj je boljšega od tega, ko prideš domov, se zakoplješ v toplo odejo, skuhaš močno kavo ali omamni čaj in se prepustiš božanju zgodbe ali razmišljanju o tematikah, ki te vabijo iz strani odlične knjige? 

Med branjem opažam, da se povsem umirim, da se mi srčni utrip pomiri in da se med njim počutim srečno, skoncentrirano in zasanjano. Da padem v svet, ki mi lahko nudi tudi uteho, kadar sem  morda slabe volje ali utrujena, ter da se po njem počutim zadovoljno in poživljeno. Knjige mi dajo zagon in motivacijo za nadaljevanje dneva, me pa tudi prijetno uspavajo (če so napete sicer manj, so pa v tem primeru potem material za razburljive sanje :D).

2) Knjige učijo- o nas in življenju: In sploh ni tres, da izobražujejo zgolj knjige iz določenih strokovnih področij, npr. zgodovinske, tehnične, sociološke, filozofske ipd. (Sama imam, ko se želim naučiti česa novega, najraje prav psihološke, sociološke knjige in sicer napisane na humoren, poljudnoznanstven način, ali pa ciničen, kritičen način). 
Takšne seveda širijo obzorja, besedni zaklad in silijo k razmišljanju, k spraševanju, dvomom, k osebni rasti itd.

Predlogi za knjigoljubce:Npr. Theodore Zeldin: Intimna zgodovina človeštva, 
Pierre Bayard- Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali
Isabel Fonseca: Pokoplji me pokončno

Kaj pa dajo tudi romani, zgodbe? Čeprav le ''šund''? (osebno sicer menim, da ni z njim nič narobe, saj se ob določenih razpoloženjih najbolj priležejo prav lahkotni, zabavni, romantični, seksi, ali preprosto užitkarski, kot jim rečem sama, romani- ki pobožajo našo dušo, nasmejijo, sprostijo). Ja, tudi lahkotni romani nas lahko marsičesa naučijo. 

Če drugega ne, nas naučijo, da se življenja ne splača, vsaj občasno, jemati preveč resno, da si ga lahko popestrimo tudi s smehom, norčijami, jap, celo če nismo več otroci ali najstniki, dobrimi prijatelji in zanimivimi prigodami.  Nekje vmes med lahkotnimi in resnimi so za moje pojme dobre kriminalke. Obožujem spretno kombinacijo psihološke napetosti, temačnega seciranja pokvarjenosti človeškega značaja, kot tudi vmesnih, lahkotnejših vložkov, ki sprostijo vzdušje.

Predlogi za branje:  Vsi romani Sophie Kinsella (idealni za žensko dušo), nazadnje sem brala Mi daš svojo številko?, luštni pa so tudi od Elizabeth Philips, npr. Ljubezen po teksaško.
Za ljubitelje kriminalk pa: Vse od Camille Lackberg, saga kriminalk, obvezno!! 
Rosamund Lupton: roman Sestra in roman Potem

Tisti resnejši romani, življenjske zgodbe, drame, tragedije ipd, pa preprosto sporočajo eno in edino resnico: življenje je lahko čudovito a hkrati boli, življenje je nepredvidljivo, saj danes si, jutri pa se ti lahko že nekaj zgodi. Življenje je preizkušnja in odnosi so ena najbolj kompleksnih stvari v vesolju. Človeštvo je kruto, ima pa tudi svetle plati, npr. sočutje, prijateljstvo. 
Predlogi za branje:  
Amos Oz- Zgodba o ljubezni in temnini,
J. K. Rowling- Nadomestne volitve (njen prvi roman za odrasle),
Chris Cleave- Druga roka

3) Knjige prebujajo čustva: Zagotovo pa je ena največjih magij dobrih knjig (dobre so zame vse tiste knjige, ki človeku nekaj dajo, kar v tistem trenutku potrebuje- pa naj bo sprostitev, informiranje, sanjarjenje itd.) ta, da prebujajo čustva. Ob zgodbah lahko jočemo, trpimo, se na ves glas krohotamo (haha, še vedno se spomnim svojih hihitanj med vožnjo z vlakom :D), lahko nas napade tesnoba ali pa razočaranje, pričakovanje...

Knjige so, vsaj toliko kot film, oz. v določenih primerih celo bolj, odličen sprožilec tudi takšnih čustev, ki si jih morda že dolgo nismo prepustili ali jih čutili v vsej svoji polnosti. Knjiga je tudi odlična prijateljica, saj ne bo izdala, če ste ob njej jokali, če ste po svoje uživali, ker je nekdo trpel ali tečnemu liku želeli, da bi se zadavil :). Vrtiljak čustev? Vzemite knjigo, lahko tudi o politiki, in nekaj boste zagotovo začutili. Kmalu :).