Wednesday, December 23, 2015

Darila? Še zdaleč ne nadomestijo pristnih odnosov


Ne bom lagala. Obožujem obdarovanja, predvsem tisti del, ki zajema razmišljanje o malenkostih, ki bodo razveselile moje najbližje, med katere štejem starše, partnerja in nekaj najbližjih prijateljic, zadnja leta pa sem krog nekoliko razširila in če tako čutim, podelim tudi drugim ljudem ali organizacijam, s katerimi sodelujem. A le, če res čutim, ne zgolj zato, ker bi ''morala'' ali ker se čutim to dolžno narediti. 

Predvsem stavim na praktična, uporabna darila, pisana na kožo vsaki osebi posebej: glede na njene želje, potrebe, okus, karakter itd. A še mnogo več kot obdarovanje mi pomenijo: čas, ki ga podarim najbližjim in oni meni, izmenjava misli, idej, tako v krogu družine kot prijateljev. Obožujem dobre debate, tudi takšne, ki niso vezane na najbolj prijetne teme, so pa pomembne, ker žulijo vse nas.. Več bi se morali pogovarjati: o stanju v državi, šolstvu, politiki, referendumih, o odnosih, o tem, kako se počutimo, kaj želimo doseči, tako glede službe, kot sicer- o čem sanjamo? Kaj nas skrbi in kaj navdihuje? Osebno se mi takšni pogovori zdijo zelo, zelo bogati. In povezujejo. Nas same s sabo ter drugimi.Vsekakor ne le v prazničnem času, temveč kadarkoli. 

Ves praznični duh in potrošniška mrzlica pa me je le navdihnila, da napišem kaj o tem, kaj se mi zdi mnogo, mnogo pomembneje od same izmenjave daril, pa tudi to je lahko bodisi pristna, srčna gesta, ali pa zgolj zaigrana, takšna, pri kateri le 'odkljukamo', da smo kupili darilo in si oddahnemo. S kakšnim namenom, s kakšnim občutkom kupujemo darila- menim, da to zelo vpliva tako na samo izbiro darila, ter tudi, da obdarovanec čuti, ko je bilo nekaj izbrano prav zanj. Niti slučajno nimam v mislih le kupljenih darilc, temveč karkoli, kar podarimo: pa naj bodo domači piškoti, pesem, domača marmelada, ali le naš čas, ki ga v popolnosti posvetimo nekomu.

Ne le ob praznikih, rojstnih dnevih itd. Temveč tekom celega leta. Tisti čustveni naboj v odnosu, spoštovanje, naklonjenost, pristni interes do sočloveka, zdi se mi, da je to edino, kar v resnici šteje in osrečuje in nam ogromno lahko da. Edino, kar si bomo zapomnili, bodo utrinki takšnih druženj. Ne nujno  to, o čem smo se pogovarjali, temveč vzdušje, ki nas je prevzemalo ob nekom. Ko smo govorili z njim in z njim spletali intimne vezi.

Škoda le, da smo premalo pogumni, da bi spregovorili tudi z ljudmi, ki jih ne poznamo najboljše, oziroma da se tudi kot družba ne zmoremo odločiti za odprt dialog, ne samo za izbiranje tribun in nizkih udarcev v obliki žalitev. Pa naj gre za družbena ali drugačna vprašanja... Škoda, da srčnost izpodrivajo potrošništvo, ki je pogosto namen samemu sebi, manipulacija in tarnanje.

O tej bedi sicer precej razmišljamo, a o njej ne spregovorimo odprto, ne iščemo rešitev, ne 'brainstormamo.' Ne le v okviru projektov, faksov, družin.. temveč širše.. medgeneracijsko, družbeno.. Ne le okoli Božiča, temveč kadarkoli. Več osebnosti ve več, razmišlja drugače in bi lahko ustvarilo čudovite projekte... Za dobro vseh nas, ne le za polnjenje trgovskih blagajn...

No comments:

Post a Comment