Wednesday, December 30, 2015

Nasprotna stališča: Biti tiho, se skregati?



Naj najprej priznam, da sem sprva hotela napisati nekaj čisto drugega in sicer deliti z vami en enostaven in zdrav recept, pa sem ugotovila, da končne jedi žal sploh (še ne) nimam fotografirane. Ups! Tako pač je, ko površno pregleduješ foto albume...

Danes pa ena čisto druga tema: spoštljivo izražanje nasprotujočih mnenj. Je to res le utopija?

Večkrat opažam, da se, ko smo ljudje sredi razgrete debate, pojavita dva ekstrema: ko slišimo mnenje, ki je povsem nasprotno od našega, ostanemo tiho, ne podamo lastnih argumentov, ali pa jih, vendar precej razburjeno, obrambno, glasno, kot bi se morali zagovarjati.

Ob tem se seveda hitro utrudimo in počutimo slabo. Nemalokrat se takšni pogovori, namesto da bi prek njih rastli in se učili, končajo celo s prepirom ali z uničenim odnosom. Zakaj je tako, zakaj delamo to sami sebi?

Zdi se mi, da pogosto zamenjujejo dejanja in osebo. V resnici se (največkrat) ne strinjamo z določenim pogledom, naj bo glede osebnih zadev, politike, zdravja, načina življenja itd., ne pa z osebo, njeno unikatnostjo, kot tako. A na to pozabljamo in v tistem trenutku nam gre človek na živce ali pa začutimo celo zrno sovraštva. 

Počutimo se ogroženo in do osebe, ki se ne strinja z nami, začutimo odpor, razočaranje, ker ni ''na naši strani''. Zanimivo pa je da, ko izhajamo iz sebe, mi sami ne razumemo, smo celo ogorčeni, če je nekdo, še posebej bližnji, prijatelj, družinski član, partner, drugačnega mišljenja od našega. Počutimo se prezrto, nerazumljeno, celo neupoštevano, zanikano, potlačeno.

Primeren pristop k izražanju mnenj in tudi zagovarjanju svojih občutkov naj bi bila denimo asertivnost ali pa nenasilna komunikacija. Pojem izraža, po domače povedano, način izražanja sebe, svojih pogledov, pa tudi obliko komuniciranja, kjer upoštevamo oboje: tako sebe, kot svojega sogovornika. 

Kjer nismo žaljivi, nastrojeni, ne pametujemo, a po drugi strani tudi ne zanikamo sebe- ko pogovor nanese na temo, v kateri se ne strinjamo, ne ostanemo tiho, ker bi nas bilo strah naših prepričanj. Argumentiramo, vendar umirjeno in s pripravljenostjo na aktivno poslušanje drugačnih stališč.

V tem primeru stojimo za svojimi pogledi, vendar brez obtoževanj, brez tega, da bi se čutili užaljeno ali pod pritiskom. Pa je to sploh realno pričakovati? Nekako težko verjamem, da je 100% asertivnost sploh mogoča. Morda naučena, morda kot pristop, a v sebi smo še vedno občutljivi, ranjeni, kadar nekdo, ki nam veliko pomeni, ne uvidi tega, v kar mi goreče verjamemo. 

Pa naj bo to debata glede referenduma, dogajanja v državi, osebnih odločitev, itd. Zakaj nas tako prizadane, če ima nekdo pač drugačno mnenje? Očitno zato, ker vedno podzavestno iščemo zaveznike, pripadnost, razumljenost. Bojimo se, da bi ostali sami, saj podobna mnenja ustvarjajo tudi posebne vezi, občutek ljubljenosti, domačnosti.

In to je naravno. Smo le ljudje, s svojimi impulzi, negotovostmi in obrambnimi mehanizmi. Iščemo potrditev in iščemo ljubezen, zato se bojimo, da je ne bi imeli. Da nas nihče ne bi razumel, da nikamor ne bi spadali. Prav zato je najti sogovornika, ki se z nami strinja, tako zelo sladko. A v resnici nemalokrat zrastemo prav prek tistih, tudi težkih in neprijetnih, pogovorov, v katerih razmišljamo drugače, saj tako širimo obzorja in spoznavamo tudi lastne vrednote.

Vendar takšni pogovori zahtevajo eno osebnostno zrelost, tudi objektivno gledanje na našo lastno občutljivost in pripravljenost, da se naučimo drugačnih pogledov na življenje.

A kako žalostno je, da čeprav se v marsičem ne strinjamo, pogosto med pogovorom ali prepirom pozabimo poudariti to: ne strinjam se s tem in tem, namesto da govorimo: ne strinjam se s tabo. Slednje po mojem prepričanju izraža grobo nestrinjanje z osebo v celoti, kot tako. Nestrinjanje zgolj z enim delčkom te osebe, nekaterimi njegovimi dejanji, mislimi, ali stvarmi, v katere ona verjame, mi pa ne, pa je nekaj čisto drugega. 

Namesto hlastnega protiargumentiranja bi si med debato lahko večkrat vzeli pavzo, se sprostili s humorjem in drug drugemu dali vedeti, da diskutiramo predvsem zato, ker nam je pogovor pomemben, zanimiv, ne pa, ker želimo drugega povoziti z našim pogledom.. 
Na zdravje na bogate debate, tudi mučne, vendar dragocene :)!

No comments:

Post a Comment