Wednesday, December 30, 2015

Nasprotna stališča: Biti tiho, se skregati?



Naj najprej priznam, da sem sprva hotela napisati nekaj čisto drugega in sicer deliti z vami en enostaven in zdrav recept, pa sem ugotovila, da končne jedi žal sploh (še ne) nimam fotografirane. Ups! Tako pač je, ko površno pregleduješ foto albume...

Danes pa ena čisto druga tema: spoštljivo izražanje nasprotujočih mnenj. Je to res le utopija?

Večkrat opažam, da se, ko smo ljudje sredi razgrete debate, pojavita dva ekstrema: ko slišimo mnenje, ki je povsem nasprotno od našega, ostanemo tiho, ne podamo lastnih argumentov, ali pa jih, vendar precej razburjeno, obrambno, glasno, kot bi se morali zagovarjati.

Ob tem se seveda hitro utrudimo in počutimo slabo. Nemalokrat se takšni pogovori, namesto da bi prek njih rastli in se učili, končajo celo s prepirom ali z uničenim odnosom. Zakaj je tako, zakaj delamo to sami sebi?

Zdi se mi, da pogosto zamenjujejo dejanja in osebo. V resnici se (največkrat) ne strinjamo z določenim pogledom, naj bo glede osebnih zadev, politike, zdravja, načina življenja itd., ne pa z osebo, njeno unikatnostjo, kot tako. A na to pozabljamo in v tistem trenutku nam gre človek na živce ali pa začutimo celo zrno sovraštva. 

Počutimo se ogroženo in do osebe, ki se ne strinja z nami, začutimo odpor, razočaranje, ker ni ''na naši strani''. Zanimivo pa je da, ko izhajamo iz sebe, mi sami ne razumemo, smo celo ogorčeni, če je nekdo, še posebej bližnji, prijatelj, družinski član, partner, drugačnega mišljenja od našega. Počutimo se prezrto, nerazumljeno, celo neupoštevano, zanikano, potlačeno.

Primeren pristop k izražanju mnenj in tudi zagovarjanju svojih občutkov naj bi bila denimo asertivnost ali pa nenasilna komunikacija. Pojem izraža, po domače povedano, način izražanja sebe, svojih pogledov, pa tudi obliko komuniciranja, kjer upoštevamo oboje: tako sebe, kot svojega sogovornika. 

Kjer nismo žaljivi, nastrojeni, ne pametujemo, a po drugi strani tudi ne zanikamo sebe- ko pogovor nanese na temo, v kateri se ne strinjamo, ne ostanemo tiho, ker bi nas bilo strah naših prepričanj. Argumentiramo, vendar umirjeno in s pripravljenostjo na aktivno poslušanje drugačnih stališč.

V tem primeru stojimo za svojimi pogledi, vendar brez obtoževanj, brez tega, da bi se čutili užaljeno ali pod pritiskom. Pa je to sploh realno pričakovati? Nekako težko verjamem, da je 100% asertivnost sploh mogoča. Morda naučena, morda kot pristop, a v sebi smo še vedno občutljivi, ranjeni, kadar nekdo, ki nam veliko pomeni, ne uvidi tega, v kar mi goreče verjamemo. 

Pa naj bo to debata glede referenduma, dogajanja v državi, osebnih odločitev, itd. Zakaj nas tako prizadane, če ima nekdo pač drugačno mnenje? Očitno zato, ker vedno podzavestno iščemo zaveznike, pripadnost, razumljenost. Bojimo se, da bi ostali sami, saj podobna mnenja ustvarjajo tudi posebne vezi, občutek ljubljenosti, domačnosti.

In to je naravno. Smo le ljudje, s svojimi impulzi, negotovostmi in obrambnimi mehanizmi. Iščemo potrditev in iščemo ljubezen, zato se bojimo, da je ne bi imeli. Da nas nihče ne bi razumel, da nikamor ne bi spadali. Prav zato je najti sogovornika, ki se z nami strinja, tako zelo sladko. A v resnici nemalokrat zrastemo prav prek tistih, tudi težkih in neprijetnih, pogovorov, v katerih razmišljamo drugače, saj tako širimo obzorja in spoznavamo tudi lastne vrednote.

Vendar takšni pogovori zahtevajo eno osebnostno zrelost, tudi objektivno gledanje na našo lastno občutljivost in pripravljenost, da se naučimo drugačnih pogledov na življenje.

A kako žalostno je, da čeprav se v marsičem ne strinjamo, pogosto med pogovorom ali prepirom pozabimo poudariti to: ne strinjam se s tem in tem, namesto da govorimo: ne strinjam se s tabo. Slednje po mojem prepričanju izraža grobo nestrinjanje z osebo v celoti, kot tako. Nestrinjanje zgolj z enim delčkom te osebe, nekaterimi njegovimi dejanji, mislimi, ali stvarmi, v katere ona verjame, mi pa ne, pa je nekaj čisto drugega. 

Namesto hlastnega protiargumentiranja bi si med debato lahko večkrat vzeli pavzo, se sprostili s humorjem in drug drugemu dali vedeti, da diskutiramo predvsem zato, ker nam je pogovor pomemben, zanimiv, ne pa, ker želimo drugega povoziti z našim pogledom.. 
Na zdravje na bogate debate, tudi mučne, vendar dragocene :)!

Wednesday, December 23, 2015

Darila? Še zdaleč ne nadomestijo pristnih odnosov


Ne bom lagala. Obožujem obdarovanja, predvsem tisti del, ki zajema razmišljanje o malenkostih, ki bodo razveselile moje najbližje, med katere štejem starše, partnerja in nekaj najbližjih prijateljic, zadnja leta pa sem krog nekoliko razširila in če tako čutim, podelim tudi drugim ljudem ali organizacijam, s katerimi sodelujem. A le, če res čutim, ne zgolj zato, ker bi ''morala'' ali ker se čutim to dolžno narediti. 

Predvsem stavim na praktična, uporabna darila, pisana na kožo vsaki osebi posebej: glede na njene želje, potrebe, okus, karakter itd. A še mnogo več kot obdarovanje mi pomenijo: čas, ki ga podarim najbližjim in oni meni, izmenjava misli, idej, tako v krogu družine kot prijateljev. Obožujem dobre debate, tudi takšne, ki niso vezane na najbolj prijetne teme, so pa pomembne, ker žulijo vse nas.. Več bi se morali pogovarjati: o stanju v državi, šolstvu, politiki, referendumih, o odnosih, o tem, kako se počutimo, kaj želimo doseči, tako glede službe, kot sicer- o čem sanjamo? Kaj nas skrbi in kaj navdihuje? Osebno se mi takšni pogovori zdijo zelo, zelo bogati. In povezujejo. Nas same s sabo ter drugimi.Vsekakor ne le v prazničnem času, temveč kadarkoli. 

Ves praznični duh in potrošniška mrzlica pa me je le navdihnila, da napišem kaj o tem, kaj se mi zdi mnogo, mnogo pomembneje od same izmenjave daril, pa tudi to je lahko bodisi pristna, srčna gesta, ali pa zgolj zaigrana, takšna, pri kateri le 'odkljukamo', da smo kupili darilo in si oddahnemo. S kakšnim namenom, s kakšnim občutkom kupujemo darila- menim, da to zelo vpliva tako na samo izbiro darila, ter tudi, da obdarovanec čuti, ko je bilo nekaj izbrano prav zanj. Niti slučajno nimam v mislih le kupljenih darilc, temveč karkoli, kar podarimo: pa naj bodo domači piškoti, pesem, domača marmelada, ali le naš čas, ki ga v popolnosti posvetimo nekomu.

Ne le ob praznikih, rojstnih dnevih itd. Temveč tekom celega leta. Tisti čustveni naboj v odnosu, spoštovanje, naklonjenost, pristni interes do sočloveka, zdi se mi, da je to edino, kar v resnici šteje in osrečuje in nam ogromno lahko da. Edino, kar si bomo zapomnili, bodo utrinki takšnih druženj. Ne nujno  to, o čem smo se pogovarjali, temveč vzdušje, ki nas je prevzemalo ob nekom. Ko smo govorili z njim in z njim spletali intimne vezi.

Škoda le, da smo premalo pogumni, da bi spregovorili tudi z ljudmi, ki jih ne poznamo najboljše, oziroma da se tudi kot družba ne zmoremo odločiti za odprt dialog, ne samo za izbiranje tribun in nizkih udarcev v obliki žalitev. Pa naj gre za družbena ali drugačna vprašanja... Škoda, da srčnost izpodrivajo potrošništvo, ki je pogosto namen samemu sebi, manipulacija in tarnanje.

O tej bedi sicer precej razmišljamo, a o njej ne spregovorimo odprto, ne iščemo rešitev, ne 'brainstormamo.' Ne le v okviru projektov, faksov, družin.. temveč širše.. medgeneracijsko, družbeno.. Ne le okoli Božiča, temveč kadarkoli. Več osebnosti ve več, razmišlja drugače in bi lahko ustvarilo čudovite projekte... Za dobro vseh nas, ne le za polnjenje trgovskih blagajn...

Monday, December 21, 2015

Posmehovanje ob novoletnih zaobljubah?!?

moja smrečica ;)

Danes me je, verjetno ker tudi name vpliva praznično vzdušje, od prijetnih občutkov, ki me prevzemajo ob druženjih, do tistih bolj zoprnih, ko samo stopim v nakupovalni center, pa me kar duši od množice hitečih in nervoznih ljudi, prešinilo, da bi napisala kaj o novoletnih zaobljubah.. Na kratko, ker se mi zdi da so moji posti predolgi. Zato se res skušam navaditi, da bi pisala bolj strnjeno, prijetnejše za branje in tudi bolj zanimivo.. No, to je že moja prva novoletna zaobljuba :D!

Očitno je v zraku en 'vibe', da se povsod piše in govori o zaobljubah, ciljih, željah po spremembi, prav v decembrskem času. Mogoče res zato, ker se narava umiri, počiva, kar baje vpliva tudi na to, da smo tudi sami obrnjeni bolj vase in ob iztekajočem letu pomislimo na 'obračun' naših dejanj, spoznanj, dogodkov v letu 2015.. 

Na kaj ste bili v letu 2015 ponosni? Kaj bi spremenili? Ste si zadali kakšne posebne novoletne zaobljube? Številni se iz njih norčujejo, predvsem namigujoč na vse tiste, ki se takoj po novem letu vpišejo na fitnes ali pričnejo z dieto, nato pa kmalu obupajo. 

Sama na to gledam drugače. Ok, mogoče jih je v odločitev, da se za takšno spremembo odločijo ravno pred ali tik po novem letu, gnala nekakšna kolektivna evforija, ki se vrti okoli praznikov. Ampak kaj pa potem? Ok, če jim ne uspe, jim pač ne. Vsaj poskušali so. Nekateri pa niti to ne. Prav takšni se pogosto posmehnejo ob poskusih in trudu tistih, ki si, pa čeprav simbolično ravno s 1.1., želijo sprememb. Drugačnega življenja, boljših odločitev, lepše postave, boljšega zdravja.

Na to, da s tem pričenjajo ravno januarja, lahko gledamo z dvignjenimi obrvmi, ob komentiranju, da je to tako 'ameriško', nerealistično, pocukrano ipd., ter si nesramno manemo roke, ko nekomu spodleti, (hja, foušija je kolektivno gorivo Slovencev), ali pa namesto tega človeka spodbujamo. Pa naj se nam zdijo njegove želje še tako privlečene za lase, kdo smo mi, kakšno pravico imamo, da mu nesramno ali cinično pokomentiramo, da to pa že ne bo uspelo? 

Da zagotovo ne bo shujšal, dobil službe, če pa je vendar recesija vedno hujša, odšel v tujino, ker da je tudi tam težko in se ne da kar tako uspeti itd.. Kdo ve, kaj mu uspe? Pa četudi mu ne..? Si tudi mi sami, če bi nekomu, morda še v zadregi in zadržano, razkrili svoje novoletne načrte, ne bi zaželeli vsaj spodbudnega pogleda, lepe želje? Tega, da nekdo verjame v nas in spoštuje naše odločitve?

Vsak ima pravico povedati svoje mnenje, a to ni isto, vsaj zame ne, kot foušija ali kritiziranje a priori. Če nam osebno novoletne zaobljube ne pomenijo nič, to še zdaleč ne pomeni, da ne pomenijo drugim. Jim pač novo leto predstavlja en začetek nečesa novega. In navsezadnje tudi je. Vsaj koledarsko. Pa moje novoletne želje?


Vedno bolj spoznavam da sem, čeprav sem pogosto tesnobna, nespečna, žalostna, zaskrbljena, brezposelna, pravzaprav zelo bogata. Želim si zdravja in ljubezni. To šteje največ.
Vsekakor tudi to, da se prebijem iz lupine svojih strahov.. 

Kakšne novoletne zaobljube imate vi, jih imate? :) 
Pa lepe praznike vsem <3!!

Saturday, December 12, 2015

Policistični jajčniki- Moji ukrepi in priporočila (2. del)


Na Pohorju, nisem pa več blond, to je stara fotka :)
V prvem delu sem predstavila mojo zgodbo s soočenjem z diagnozo policističnih jajčnikov. Tokrat pa nekaj besed o različnih tipih tega sindroma ter mojih pristopih.

Še zdaleč ni nujno, da takšni ukrepi pomagajo vsem, pa vendar sem tudi, ko sem iskala rešitve zase, prebrskala kar nekaj spletnih strani, priročnikov, forumov, takšnih in drugačnih nasvetov. Resnično najbolj zaupam izkušnjam žensk, ki so same pri sebi eksprimentirale,kaj jim pomaga. Ki so se same začele soočati z izzivom, kako želijo spremeniti svoje življenje ter navade. Bolj kot splošnim zdravniškim priporočilom, čeprav so nekatera dobra.

Na kratko: obstajajo kar 4 vrste policističnih jajčnikov. Da boste vedele, da se že ženske s to diagnozo razlikujemo, saj je pri vsaki vzrok nekaj drugega, drugačni so tudi simptomi in priporočila za zdravljenje, čeprav je moje mnenje, da obstaja kar nekaj splošnih priporočil, ki lahko močno koristijo vsem.

Prva oblika je tista, pri kateri gre za odpornost na inzulin, kjer krvni testi pokažejo povišano vrednost glukoze v krvi,  ženska pa ima navadno tudi povišano vrednost posebnega LH hormona v krvi. Naslednja oblika je SPJ (sindrom policističnih jajčnikov) kot posledica jemanja kontracepcijskih tabletk. V tem primeru se simptomi lahko umirijo, ali celo izginejo, nekaj mesecev, ali pa šele  nekaj let, po koncu jemanja tabletk. Skratka, gre za ženske, ki prej niso imele nobenih težav z menstruacijo in rednim ciklusom, te so se pojavile šele s tabletkami. 

Tretja oblika sindroma je težko dokazljiva, saj je posledica stresa, izpostavljenosti škodljivim dejavnikom v okolju (kdo pa jim ni podvržen?), krvne preiskave lahko pokažejo tudi primanjkljaj vitamina D. Četrta oblika  je najbolj skrivnostna. V to kategorijo spadajo ženske, ki jih ne moremo uvrstiti v prve tri oblike. V ozadju so pogosto tihi sprožilci diagnoze, npr. težave s ščitnico, primankljaj joda, negativni vpliv soje v prehrani, ki lahko moti delovanje hormonov itd..

Kaj pomaga meni? Pri soočanju s kilogrami ter oblikovanjem postave vsekakor kombinacija različnih športov. Pred tem sem bila privrženec dokaj 'hard core' vrst vadb, sedaj pa sem v Insanity, T-25 in podobne HIIT vadbe (high intensity interval training), rada imam tudi šprinte npr.,  dodala še vadbe, ki so odlične za umiritev misli, za zniževanje stresa in uravnavanje hormonov, kar je pri policističnih jajčnikih nujno. To sta JOGA in PILATES.

Zakaj? Ker zgolj zelo naporna, visoko intenzivna vadba, še posebej če je na urniku prepogosto ali pa traja predolgo, npr. uro na dan, vsak dan, lahko celo negativno vpliva na hormone, saj zviša kortizol, stresni hormon, ta pa zavira hujšanje in celo oteži izgubo maščob okoli trebuha! Zato je počitek pri hormonskem ravnovesju IZJEMNO pomemben, kvalitetno spanje in regeneracija telesa, ter vaje za moč in z utežmi so še bolj pomembne kot pa npr. zgolj 'nore' kardio vadbe!

Kar se tiče hrane? Adijo (vsaj večino dni) sladkor, pozdravljena low carb high fat oblika prehranjevanja, pri kateri pa vseeno nisem prestroga, saj posežem občasno tudi po kakšni navadni tortici, a mi je po njej, ker se je telo že navadilo na drugačno hrano, pogosto slabo. Zadnjič mi je bilo slabo tudi po navadnih njokih (po letu dni premora), ker škroba preprosto več nisem vajena! Kaj jem namesto pic, čokolad, testenin, riža ipd.? Oh saj jih jem, ampak npr. 85% čokolado, mascarpone namesto moke, 'pico' iz cvetače, namesto pravega testa itd. Včasih pa si vseeno privoščim tudi nekaj koščkov prave pice, testenin itd. Če vas zanima, pa lahko objavim kak zdrav recept :).

Pri oblikovanju jedilnikov mi močno pomaga pristop Gašperja Groma (ne, ne svetuje meni osebno, vsaj nisem ga še kontaktirala nikoli :) pač pa prebiram njegove nasvete na FB TUKAJ ter recepte njegove žene Staše, na FB jo najdete pod Stašina Fit Kuhinja. :). Cel internet sem poleg tega obrnila na glavo in izbrskala ogromno zdravih in okusnih idej :). En simpatičen blog z recepti je tudi ta, kjer najdete npr. sledeče prehrambene nasvete: http://pcosdiva.com/programs/meal-plans/

Kaj še? Pozitivno razmišljanje, soočanje s stresom, trud za kvaliteten spanec in pa predvsem miselnost, da je zdravje pomembnejše kot videz. In zavedanje, da bo moj boj s trebušnimi obročki pač trajal dlje kot pa pri nekomu, ki se mu ne nabira tam oz. nima hormonskih težav :).

In še- veliko sprehodov, svežega zraka, ker pomiri, ker je to blaga vadba, ki je odlična za hormonsko ravnovesje. Kaj še? Jemljem tudi VITEX, prehranski dodatek iz jagodičja, naravni, ki (naj bi, pri meni delno že deluje, morda je sicer placebo, kar pa je tudi nekaj :)) uravnovešal hormone, ni pa primeren za vse, nekaterim simptome še poslabša, zato je treba najprej poskusiti!

PS: Navdih za pisanje o tej temi je bil članek simpatične Vesne iz bloga Chunky Cheeks, ki je o policističnih aknah in hormonskem soočanju pisala TULE

Vesna, hvala za navdih  in tvojo zgodbo! <3

PS 2: Če vas zanima KARKOLI v zvezi s policističnimi jajčniki, pa kar povprašajte :)






Wednesday, December 9, 2015

Policistični jajčniki: Diagnoza in soočanje (1. del)



Tole pa je tema, ki se je izogibam že nekaj časa. Pred leti, ko je bila diagnoza oz. ozaveščanje, kaj se dogaja z mano, še sveže, je bilo to zame zelo neprijetno. Nekaj mesecev sem bila kar na tleh in čeprav sem vedela, da to ni smrtna obsodba in da morda pretiravam, da si tako ženem k srcu, mi ni bilo vseeno. 

Pravzaprav sem si vse skupaj najprej zanikala, zamahnila z roko in si rekla: bo že. Se bo že uredilo. Pa se žal ni, kar pa je bilo dobrodošlo, saj je v pozitivnem smislu pretreslo moje življenje. Kako se je vse skupaj začelo? Pred leti, mislim da pred približno 5 leti že, ali celo več, uh kako čas drvi, sem se začela nepojasnjeno rediti. Stara sem bila, če me spomin ne vara,  23 let.

Pridobivala sem kilograme, ne na enkrat, ampak tekom mesecev, vztrajno in počasi. Kljub temu, da nisem jedla veliko, da sem celo zmanjšala, prav zaradi jeze, ker sem se redila, obroke, ter se začela bolj zdravo prehranjevati. In veliko športati. To je bil šele uvod v bolj zdrav način življenja, za katerega se trudim tudi dandanes.. 

Ker nisem razumela, kje je razlog, sem vztrajala in ''zatežila''  tako zdravnici kot ginekologinji, ki mi je rekla le, da nikakor niso krive kontracepcijske tabletke (prenehala sem jih jemati skoraj 8 let nazaj) oz. da ne verjame, da bi šlo za posledico prenehanja jemanja tabletk. Sama imam povsem drugačno mnenje. Brala sem že številne izkušnje punc, ki so se, prav po prenehanju kontracepcije, soočile s porušenim hormonskim ravnovesjem. Skratka, long story short: po mojem vztrajanju sem se nekako dokopala do napotnice za endokrinologijo (veja medicine, ki preučuje hormone ter žleze z notranjim izločanjem ter bolezni, povezane z žlezami, kot je tudi sladkorna bolezen). 

Po krvnih preiskavah so končno odkrili, da imam povišano raven glukoze v krvi in da imam odpornost na inzulin (to pa poveča možnost za pojav sladkorne bolezni), ultrazvok jajčnikov pa je pokazal tudi na stotine drobnih cist na obeh jajčnikih. Zaključek? To (lahko) vpliva tako na zmanjšano plodnost, kot tudi poveča možnost za druga ginekološka obolenja. Takrat sem bila precej na tleh, saj sem se na enkrat začela počutiti zelo bolno, šibko, kar naprej mi je bilo slabo (takoj po prejetju diagnoze, očitno je šlo za nekakšen šok).

Posledica hormonskega delovanja, vsaj pri meni, je žal tudi prekomerna poraščenost: še danes jo imam npr. po vratu, po popku. Po obsežnem, lastnem raziskovanju sem odkrila tudi, da je s sindromom policističnih jajčnikov povezano tudi nihanje razpoloženja. In da so policistični jajčniki, ki so poenostavljeno povedano rezultat zmedenega hormonskega delovanja, povezani s številnimi zdravstvenimi tegobami.

Čeprav me je to spoznanje po svoje potrlo, pa sem si vsaj lažje obrazložila vse, kar se mi je dogajalo: tako nepojasnjeno rejenje, tesnobo, melanholijo, (policistični jajčniki seveda niso edini ali glavni vzrok, vsekakor pa so lahko eden od faktorjev  vpliva na psihično počutje osebe), neprestano lakoto (jap, že po pol ure po obroku, tudi obilnem, sem bila spet zverinsko lačna..) 

Končno sem sprejela diagnozo, jo vzela za svojo in danes se bolj ali manj uspešno borim z njo.. Kako? Prisegam na naravne pristope, na pozitivno razmišljanje, na šport (vendar zmeren, saj pretiran šport lahko celo negativno vpliva na jajčnike, več o tem prihodnjič), delo na sebi in temeljito raziskovanje tega, kaj ustreza meni, saj je vsako telo, vsak človek drugačen.

To temo sem pričela, da bi tudi ostalim ženskam, ki se borijo z diagnozo, ali pa morda samo čutijo, da se nekaj dogaja z njihovim telesom, niso pa še preverile, ali gre za policistične jajčnike , vlila upanje. Niste same in ja, vem, da ni enostavno. 

Še sama nisem vedela, koliko nas je, čeprav sem brala, da gre za eno najpogostejših obolenj žensk v rodni dobi. Pravzaprav gre za presnovno-hormonsko motnjo s kompleksnimi vzroki- nekateri menijo, da ima velik vpliv dednost, ter zoprnimi posledicami. Več o tem, za kaj sploh gre in predvsem o moji izkušnji oz. borbi z diagnozo, pa prihodnjič :).

vir fotke: <a href="http://www.freepik.com/free-photos-vectors/heart">Heart vector designed by Freepik</a>