Wednesday, November 18, 2015

Ko v življenju obtičiš na mestu: zakaj?


Včasih imamo lahko občutek, da se nam v življenju nič ne premakne. Da smo na istem, kot smo bili. Morda nismo nazadovali, a napredovali tudi ne. Kljub temu, da delamo na tem, se želimo izboljšati in se razvijati. A rezultata kar ni in ni.. Nekdo, ki denimo verjame v skrivne energije, bi rekel, da so to sile življenja, ki niti vlečejo tako, da se vse zgodi ob svojem času.  Nekdo drug bi rekel, da bog že ve, zakaj se nam nekaj v življenju ne izide.

Številni pa bi razloge iskali v tem, da se sami v resnici niso dovolj potrudili. Analizirali bi, natančno in povsem racionalno, kaj je tisto, kar bi še lahko izboljšali, da bi dosegel želeno. Roko na srce, razlogov, zakaj imamo občutek, da nam nekaj nikakor ne uspe, je lahko nešteto. Od tega da si v resnici nečesa ne želimo, pa se vseeno silimo k temu, samo da bi dokazali sebi ali drugim, da to zmoremo, čeprav vse naše telo in psiha kričita, da to ni za nas. A ker trmasto želimo dokazati, da smo tudi mi tega zmožni, bomo vztrajali. 

Npr. na študijskem programu, ki nas ne zanima ali na sploh v študiju, čeprav v sebi skrivaj čutimo, da bi se bolj našli nekje drugje. Da mi v življenju fakultete ne potrebujemo, oz. ne želimo, da pač ni za nas. Ali pa se silimo vztrajati v resni zvezi, da vsaj navzven delujemo trdni, ''odrasli'', a ta oseba ni za nas ali pa samo trenutno ne želimo zveze. A se še kar prepričujemo, da je tako prav. Kadarkoli delamo proti sebi, nas bo to ''teplo'', če ne drugega s tem, da bomo imeli večni občutek nezadovoljstva in tega, da nikamor ne napredujemo. 

Včasih pa smo samo prestrogi do sebe, ne opazimo, da v resnici napredujemo, čeprav morda počasi in z malimi koraki. A že zamenjava načina delovanja, razmišljanja, je lahko zelo pomembna odločitev. A nekdo ki je perfekcionist, takšnih majhnih zmag, vsaj pri sebi, sploh ne bo prepoznal. Želel bo le končni rezultat- npr. zaželeno službo, partnerja ali npr. bolj pridne otroke, vse kar bo dosegal vmes- tiste majhne dosežke, osebnostne spremembe, ki ga dejansko oblikujejo in peljejo bliže želenemu, pa žal sploh ne bo prepoznal. A ravno ti vmesni koraki, vmesne lekcije so še kako dragocene. In čeprav čutimo, da se že dolgo nikamor ne ''premaknemo'', to ni nujno vedno res.. morda še sami ne vemo, kako zelo se spreminjamo in v čem napredujemo. To že je premik!

A včasih res ne veš, kaj še lahko storiš. Vse stoji na mestu. Ni sprememb, ne na boljše, ne slabše, samo vse ostaja enako. Zakaj? Morda pa je ravno ta občutek sam po sebi ene vrste sporočilo, ki ga ne bi smeli spregledati! 

Vse ostaja enako zato, ker je čas za spremembe. Ker ni več energije, da bi nadaljeval na isti način. Zato se je v nas priplazil občutek naveličanosti, dolgčasa, apatije, primankljaj energije. Prav ta občutek vrtenja v začaranem krogu je lahko pomembno sporočilo, da je čas, da se ozremo nekam drugam. Kam? To pa je življenjska naloga vsakogar izmed nas, ki se je na neki točki soočil s spoznanjem, da stagnira...

2 comments:

  1. Tretji odstavek je čisto za mene, to glede fakultete. :)
    Me je pa malo potolažil potem naslednji odstavek s katerim se popolnoma strinjam in opažam enako tudi pri sebi.

    ReplyDelete
  2. Hehe ja tudi jaz samo sebe najdem tudi glede faksa, bolj pa v smislu tega da se končno že lotim magistrske.. ;)

    drugače pa ja, tudi jaz mislim da včasih samo ne opazimo da napredujemo, ne znamo se veseliti sprotnih dosežkov..

    ReplyDelete