Monday, November 9, 2015

Brezposelno hrepenenje mnogih izmed nas



Še en bolj oseben zapis, v katerem se bo morda našel še kdo. Sploh tisti, ki že dolgo iščete službo ali pa ste bili odpuščeni ali pa čutite, da vas čakajo karierne spremembe. Nočem, da je zapis negativen, v smislu tarnanja kar tako ali nabijanja negative. Pa vendar bi rada delila nekaj misli, za katere ugotavljam, da se po glavi podijo mnogim, ki iščemo delo in smo iz dneva v dan bolj anksiozni... In ki razmišljamo, kaj bo iz vse te godlje.. Se bo kaj porodilo, ali pa bo še trajalo? Bomo šli sčasoma  na svoje ali pa nas bodo kje vzeli?

Sprašuješ se, kako dolgo bo še trajalo, kje boš pristal in kdaj.. Kako bodo delodajalci gledali na tebe in tvoja ''leta'' (to se res sliši, kot da smo vsi, ki nismo stari okoli 20 že tik pred penzijonom- pa tudi če bi bili, mar bi bili potem res nepotrebni??), kako se boš znašel in ali bo, ko boš neko delo končno dobil, kolikor toliko OK.  Se boš znal dokazati?

In pa strah pred vprašanjem: Kaj ste počeli do sedaj, da še niste prejeli rednega dela, ampak ste delali le: študentsko/prostovoljno/prek pogodb itd.. Kaj je botrovalo temu? Kot da še ti sam poznaš točen odgovor.. Pa ga ne... Vsaj jaz sem pač ''doma'' tam, v tistih sferah, ki že same po sebi nimajo sredstev.

In zato ne najemajo, ne zaposlujejo. Le na bazi prostovoljstva. V kulturi, pisanju, sociali..  Zanimajo me: knjige in razglabljanje o njih, odnosi, predvsem pa pisanje o vsem tem, pa tudi pomoč ljudem, tako ali drugače. Žal pa nisem socialni delavec, niti eden od preostalih profilov, ki lahko opravlja izpit socialnega varstva (ki je pogoj v takšnih socialnih ustanovah), saj izobrazbeno trenutno (še) ne ustrezam. Čeprav se menda zakoni počasi preoblikujejo in bomo v to sfero lahko vstopili tudi drugi profili...
 
In kaj, ko delodajalci ne vedo, kaj točno zna in zmore kulturolog in tudi ne, kaj lahko ustvari, s čim se lahko ponaša družinski in zakonski študij.. pa ne terapevt, to bi bilo šele po specializaciji, temveč teoretik, magister.. (ne nisem še magistrirala, tudi za to bom morala zbrati ogromno ene volje, ki jo je že povozila ena apatija :))..).. 

Skratka, želim povedati le to, da bi rada vse, kar počnem do sedaj, nekako počela tudi v prihodnje, a seveda, ironično povedano, se ne bi branila, če bi od tega lahko vsaj solidno živela, bila za to tudi plačana. ;). Res je, ne govorim (še) nemško, a se učim in se tudi bom še v prihodnje. Morda ne znam tega ali onega programa, a vse to se da priučiti, če je volja in strast ter odločnost. A ne vem, koliko se to danes še kaj ceni. Navsezadnje pa se moraš v vsaki službi še priučiti stvari, vseved pač ne prideš nikamor. Čeprav bi to radi vsi :).

Zgodovina moje ''brezposelnosti'' je sicer kar dolga in kompleksna, vmes pa sem spoznala veliko ljudi, ki prav tako iščejo in iščejo. Že leta ali pa s presledki. Od ene pogodbe do druge.Ne iščejo pa le dela kot takega, bolj brskajo po sebi: kaj bi še zmogel, kaj bi lahko prispeval, kje bi lahko našel.. za prvo silo so seveda OK kakršna koli dela, a na dolgi rok in za občutek uresničevanja sebe je vprašanje bolj kompleksno..  Kje se najdem, kaj mi leži, vendar tudi, kje mi sploh dajo priložnost, da se dokažem?

In mnogokrat se z znanci, prijatelji, sorodniki itd. pohecamo in ugotovimo, da vsi že počnemo, kar nam je pri srcu, a žal so to področja, ki niso plačana ali pa so hobiji.. Morda pa smo le premalo podjetni in ne zmoremo, znamo ali si ne upamo hobijev spremeniti, poskusiti vsaj, v nekaj več.. Ali pa nas mine, ker vemo, da je pot do s.p.-ja npr. trnova.. Kaj pa tujina? Je res samo to rešitev, po drugi strani pa so marsikje še slabši pogoji. In pri nas vsaj ni vojne, kot je v enem izmed intervjujev poudarila Manca Košir. Lahko smo hvaležni za to.

No ja, samo razmišljanje pač :). Kako se bo razpletlo, kdo ve?



No comments:

Post a Comment