Thursday, November 26, 2015

5 praktičnih idej za pomiritev misli


Kaotično življenje? Kakor za koga. Dejstvo pa je, da imamo večinoma vsi takšne in drugačne obveznosti, pa naj bo to služba, faks, iskanje dela, ukvarjanje s takšno ali drugačno dejavnostjo. Kako pa umiriti misli, posledično pa umiriti tudi svoje telo? Nekaj idej, ki zares pomagajo:

1) Mindfulness ali čuječnost: Zanimiva filozofija oz. koncept, ki sem ga spoznala na faksu. Predstavili so nam jo kot eno dopolnilnih terapevtskih metod, vendar je v resnici primerna za vsakogar, tudi tekom vsakdanjega življenja. Pravzaprav je zelo preprosta, pomeni pa, da se osredotočiš na trenutek tukaj in zdaj.

Z različnimi vajami in tehnikami se tako povsem umirimo (na faksu smo npr. opazovali, celo 'poslušali' in okušali brusnico, vse skupaj pa je trajalo kar nekaj časa in nas povsem sprostilo ter zahtevalo popolno skoncentriranost) in odmislimo vse ostalo. Čuječnost pa dobesedno preobrazi možgane, saj so raziskave pokazale, da poveča sive možganske celice, ki so zadolžene za učenje, pomnenje, čustveno regulacijo ter sočutje. 

Prav zato pripomore h kakovostnejšemu učenju, izboljša samozavedanje in nas povsem umiri. Študije so pokazale, da so pari ki jo izvajajo, srečnejši.V teh dneh je ena taka vaja čuječnosti lahko tudi opazovanje snežink :)

2) Meditacija: Takšna ali drugačna, vodena ali povsem improvizirana. V skupini ali na samem, pred spanjem ali zjutraj. Meditacija nudi globoko umiritev uma in telesa, pomaga pri spanju, izboljša zdravje, pomiri napetost, skratka pozitivnih učinkov je res veliko. Sem jo že sprobala? Poskušala nekajkrat in je super. 

Najraje meditiram ob kakšni sproščujoči Youtube glasbi, z zvoki kakšnih ptic, morja ali ob nežni inštrumentalni glasbi. Po dihalnih vajah in umiritvi se počutim prerojeno, težave se mi zazdijo bolj obvladljive. Podoben učinek, še z dosti več razgibalnih koristi, ima tudi joga. Zadnjič sem jo poskusila prvič in je odlična, prijetno utrudi!

3) Sproščanje z barvanjem in podobnim ustvarjanjem: Delo z rokami, pobarvanke za odrasle, vse to je lahko odličen način za sprostitev, za neke vrste meditacijo. Že samo iskanje ustreznih barvic, osredotočenost na kombinacijo barv in trud, da bi barvali kar se da natančno, vmes pa poslušanje kakšne glasbe, zelo pomiri in osreči. Preverjeno :)

4) Dremež: Ja, sredi dneva, pravzaprav je zelo dobrodošel. Napolni baterije, umiri, vendar le, če je krajši od 30 minut (baje), saj vse, kar je daljše, lahko deluje kontradiktorno: preveč uspava, počutimo se otopelo in še bolj utrujeno. Kratki dremež ali spanec ali pa samo to, da zapremo oči, pa dela čudeže. Pomagal mi je prav vsakič, ko sem slabo spala, pred mano pa je bil še dan poln obveznosti.

5) Hvaležnost: Za karkoli, za kogarkoli. Za življenje samo. Vsekakor takoj polepša trenutek in dan in umiri misli oz. prijetno razvedri :). To, da napišeš, za kaj si hvaležen, pa je sploh pika na i :)

Wednesday, November 18, 2015

Ko v življenju obtičiš na mestu: zakaj?


Včasih imamo lahko občutek, da se nam v življenju nič ne premakne. Da smo na istem, kot smo bili. Morda nismo nazadovali, a napredovali tudi ne. Kljub temu, da delamo na tem, se želimo izboljšati in se razvijati. A rezultata kar ni in ni.. Nekdo, ki denimo verjame v skrivne energije, bi rekel, da so to sile življenja, ki niti vlečejo tako, da se vse zgodi ob svojem času.  Nekdo drug bi rekel, da bog že ve, zakaj se nam nekaj v življenju ne izide.

Številni pa bi razloge iskali v tem, da se sami v resnici niso dovolj potrudili. Analizirali bi, natančno in povsem racionalno, kaj je tisto, kar bi še lahko izboljšali, da bi dosegel želeno. Roko na srce, razlogov, zakaj imamo občutek, da nam nekaj nikakor ne uspe, je lahko nešteto. Od tega da si v resnici nečesa ne želimo, pa se vseeno silimo k temu, samo da bi dokazali sebi ali drugim, da to zmoremo, čeprav vse naše telo in psiha kričita, da to ni za nas. A ker trmasto želimo dokazati, da smo tudi mi tega zmožni, bomo vztrajali. 

Npr. na študijskem programu, ki nas ne zanima ali na sploh v študiju, čeprav v sebi skrivaj čutimo, da bi se bolj našli nekje drugje. Da mi v življenju fakultete ne potrebujemo, oz. ne želimo, da pač ni za nas. Ali pa se silimo vztrajati v resni zvezi, da vsaj navzven delujemo trdni, ''odrasli'', a ta oseba ni za nas ali pa samo trenutno ne želimo zveze. A se še kar prepričujemo, da je tako prav. Kadarkoli delamo proti sebi, nas bo to ''teplo'', če ne drugega s tem, da bomo imeli večni občutek nezadovoljstva in tega, da nikamor ne napredujemo. 

Včasih pa smo samo prestrogi do sebe, ne opazimo, da v resnici napredujemo, čeprav morda počasi in z malimi koraki. A že zamenjava načina delovanja, razmišljanja, je lahko zelo pomembna odločitev. A nekdo ki je perfekcionist, takšnih majhnih zmag, vsaj pri sebi, sploh ne bo prepoznal. Želel bo le končni rezultat- npr. zaželeno službo, partnerja ali npr. bolj pridne otroke, vse kar bo dosegal vmes- tiste majhne dosežke, osebnostne spremembe, ki ga dejansko oblikujejo in peljejo bliže želenemu, pa žal sploh ne bo prepoznal. A ravno ti vmesni koraki, vmesne lekcije so še kako dragocene. In čeprav čutimo, da se že dolgo nikamor ne ''premaknemo'', to ni nujno vedno res.. morda še sami ne vemo, kako zelo se spreminjamo in v čem napredujemo. To že je premik!

A včasih res ne veš, kaj še lahko storiš. Vse stoji na mestu. Ni sprememb, ne na boljše, ne slabše, samo vse ostaja enako. Zakaj? Morda pa je ravno ta občutek sam po sebi ene vrste sporočilo, ki ga ne bi smeli spregledati! 

Vse ostaja enako zato, ker je čas za spremembe. Ker ni več energije, da bi nadaljeval na isti način. Zato se je v nas priplazil občutek naveličanosti, dolgčasa, apatije, primankljaj energije. Prav ta občutek vrtenja v začaranem krogu je lahko pomembno sporočilo, da je čas, da se ozremo nekam drugam. Kam? To pa je življenjska naloga vsakogar izmed nas, ki se je na neki točki soočil s spoznanjem, da stagnira...

Monday, November 9, 2015

Brezposelno hrepenenje mnogih izmed nas



Še en bolj oseben zapis, v katerem se bo morda našel še kdo. Sploh tisti, ki že dolgo iščete službo ali pa ste bili odpuščeni ali pa čutite, da vas čakajo karierne spremembe. Nočem, da je zapis negativen, v smislu tarnanja kar tako ali nabijanja negative. Pa vendar bi rada delila nekaj misli, za katere ugotavljam, da se po glavi podijo mnogim, ki iščemo delo in smo iz dneva v dan bolj anksiozni... In ki razmišljamo, kaj bo iz vse te godlje.. Se bo kaj porodilo, ali pa bo še trajalo? Bomo šli sčasoma  na svoje ali pa nas bodo kje vzeli?

Sprašuješ se, kako dolgo bo še trajalo, kje boš pristal in kdaj.. Kako bodo delodajalci gledali na tebe in tvoja ''leta'' (to se res sliši, kot da smo vsi, ki nismo stari okoli 20 že tik pred penzijonom- pa tudi če bi bili, mar bi bili potem res nepotrebni??), kako se boš znašel in ali bo, ko boš neko delo končno dobil, kolikor toliko OK.  Se boš znal dokazati?

In pa strah pred vprašanjem: Kaj ste počeli do sedaj, da še niste prejeli rednega dela, ampak ste delali le: študentsko/prostovoljno/prek pogodb itd.. Kaj je botrovalo temu? Kot da še ti sam poznaš točen odgovor.. Pa ga ne... Vsaj jaz sem pač ''doma'' tam, v tistih sferah, ki že same po sebi nimajo sredstev.

In zato ne najemajo, ne zaposlujejo. Le na bazi prostovoljstva. V kulturi, pisanju, sociali..  Zanimajo me: knjige in razglabljanje o njih, odnosi, predvsem pa pisanje o vsem tem, pa tudi pomoč ljudem, tako ali drugače. Žal pa nisem socialni delavec, niti eden od preostalih profilov, ki lahko opravlja izpit socialnega varstva (ki je pogoj v takšnih socialnih ustanovah), saj izobrazbeno trenutno (še) ne ustrezam. Čeprav se menda zakoni počasi preoblikujejo in bomo v to sfero lahko vstopili tudi drugi profili...
 
In kaj, ko delodajalci ne vedo, kaj točno zna in zmore kulturolog in tudi ne, kaj lahko ustvari, s čim se lahko ponaša družinski in zakonski študij.. pa ne terapevt, to bi bilo šele po specializaciji, temveč teoretik, magister.. (ne nisem še magistrirala, tudi za to bom morala zbrati ogromno ene volje, ki jo je že povozila ena apatija :))..).. 

Skratka, želim povedati le to, da bi rada vse, kar počnem do sedaj, nekako počela tudi v prihodnje, a seveda, ironično povedano, se ne bi branila, če bi od tega lahko vsaj solidno živela, bila za to tudi plačana. ;). Res je, ne govorim (še) nemško, a se učim in se tudi bom še v prihodnje. Morda ne znam tega ali onega programa, a vse to se da priučiti, če je volja in strast ter odločnost. A ne vem, koliko se to danes še kaj ceni. Navsezadnje pa se moraš v vsaki službi še priučiti stvari, vseved pač ne prideš nikamor. Čeprav bi to radi vsi :).

Zgodovina moje ''brezposelnosti'' je sicer kar dolga in kompleksna, vmes pa sem spoznala veliko ljudi, ki prav tako iščejo in iščejo. Že leta ali pa s presledki. Od ene pogodbe do druge.Ne iščejo pa le dela kot takega, bolj brskajo po sebi: kaj bi še zmogel, kaj bi lahko prispeval, kje bi lahko našel.. za prvo silo so seveda OK kakršna koli dela, a na dolgi rok in za občutek uresničevanja sebe je vprašanje bolj kompleksno..  Kje se najdem, kaj mi leži, vendar tudi, kje mi sploh dajo priložnost, da se dokažem?

In mnogokrat se z znanci, prijatelji, sorodniki itd. pohecamo in ugotovimo, da vsi že počnemo, kar nam je pri srcu, a žal so to področja, ki niso plačana ali pa so hobiji.. Morda pa smo le premalo podjetni in ne zmoremo, znamo ali si ne upamo hobijev spremeniti, poskusiti vsaj, v nekaj več.. Ali pa nas mine, ker vemo, da je pot do s.p.-ja npr. trnova.. Kaj pa tujina? Je res samo to rešitev, po drugi strani pa so marsikje še slabši pogoji. In pri nas vsaj ni vojne, kot je v enem izmed intervjujev poudarila Manca Košir. Lahko smo hvaležni za to.

No ja, samo razmišljanje pač :). Kako se bo razpletlo, kdo ve?