Monday, October 5, 2015

Nihče ne more poznati tvoje prave poti...


Upam, da se ta zapis ne bo bral preveč zmedeno in nepovezano. Nisem vedela, kako bi naslovila svoje misli o tem, da pravzaprav nihče ne more vedeti, kaj potrebujemo v življenju in kaj je za nas najboljše. Zagotovo globoko v sebi to vsi vemo, ampak si ne priznamo, tudi zato, ker bi bilo marsikdaj lažje, če bi nam nekdo drug povedal recept za to, kako naj živimo, da se bomo izognili napakam in bolečini. Vsekakor vsak človek lahko ponudi svoj dragoceni delček svojega videnja, lahko nam pove, kako bi na našem mestu ravnal sam, pripoveduje o svojih bojih v življenju in svojih spoznanjih. Čeprav pa imamo pred seboj nekoga, ki ga denimo zanimajo podobne stvari, ki bere podobne knjige, morda ima celo podobno življenjsko zgodbo, pa ta oseba še vedno ni mi. Ona ali on je človek zase, s svojo osebnostjo, pričakovanji, čustvi, potrebami, željami, sanjami in ovirami, s katerimi se bori. Niti dve osebi nista enaki in čeprav to vsi vemo, se mi zdi, da pogosto pozabljamo.

Bolj ali manj radi prebiramo in poslušamo življenjske nasvete, pa naj bo na lahkoten način, v revijah in knjigah, ali pa med pogovorom z nam ljubimi osebami. Mama nam pove svoj vidik gledanja in zaupa, kako nas vidi in kaj si želi za nas, medtem ko oče pripomne nekaj drugega ali pa se strinja z njo, odvisno pač od tega, kakšna je dinamika njunega odnosa. Brat, sestra, prijatelj, znanec, pa tudi nekdo, s katerim imamo stik, a nismo čisto prijatelji, zgolj znanci pa tudi ne. Prav vsaka oseba, s katero bomo imeli vsaj malo daljši pogovor na temo, ki nas zanima, tudi bolj osebno temo, bo imel svoje mnenje. O tej temi, o nas samih, o tem, kaj naj bi po njihovo morali storiti oziroma, kaj nam bi predlagali oni. In tudi mi sami pogosto razmišljamo o drugih. Kaj bi storili na sestrinem mestu, bi res ravnali tako in tako, je njen partner res pravi zanjo, kaj pa za našo prijateljico? Bo tista naša druga prijateljica še dolgo zdržala v službi, kjer ni srečna? Kako ne vidi, da bi se morala upreti in se postaviti zase? Zakaj naša sestrična živi tako nezdravo in zakaj sodelavec ne uvidi, kakšen bedak je?

Na zalogi imamo, se grem staviti, da kar večina od nas, zbirko nasvetov za druge ljudi, naša priporočila, ''popravke'' njihovih življenj. In oni za naše probleme. Brez skrbi, vsi imajo svoje teorije o nas: kdo smo, kako menda čutimo, kaj bi morali početi, koga ljubiti, kako živeti in kaj že doseči do določene starosti. Imajo prav? Odvisno, so oni res vi? Torej ne, nimajo prav, ker ne morejo živeti v vaših/naših mislih in telesih, ne morejo postati mi. In tudi mi, roko na srce, o drugih nimamo pojma, lahko se nam le bežno sanja, kdo so in kako delujejo.

Le mi sami lahko raziskujemo, katere so naše življenjske poti in kaj potrebujemo, kaj je v skladu z našo dušo, osebnostjo, prepričanji, le mi lahko spoznavamo, in to celo življenje, kdo smo, oziroma bolje, kdo postajamo in če smo si takšni všeč. Kakšni naj bodo naši koraki, tako glede kariere, skrbi zase in druge, izbire življenjskega stila, katere vrednote naj imamo in na kaj naj prisegamo, o tem razmislimo mi sami. Ne drugi. Oni ne vedo, pa četudi bi želeli vedeti. V resnici imajo tudi oni svoje poslanstvo: delati na sebi. Nihče v resnici ne more vedeti, kakšno pot bodo hodili drugi in kakšna jim je namenjena. Še naša lastna pot je zavita v meglo skrivnosti. Ampak, ali ni ravno v tem čar življenja?

2 comments:

  1. Dober zapis, kot vedno. :)
    Res je, da drugi nimajo pojma za nas in mi ne o njih.
    Meni osebno je težko dajati nasvete drugim ... imam prijateljice, ki mi povejo kakšne obcije imajo in kaj jaz mislim ter kako se bi odločila.
    Vedno jim povem, da ni pomembno kako se bi sama odločila in tudi to kar mislim jaz ni pomembno saj gre za njihova življenja. Moje življenje je nekoliko drugačno in tudi moji pogledi na njihove stvari niso nujno najbolj optimalni za njih ... no tako vsaj mislim. :)

    Je pa res, da pogosto tudi sama iščem nasvete. Ponavadi, ko se za nekaj že odločim in bi rada le potrditev drugih, da je bila moja odločitev smiselna. :)

    ReplyDelete
  2. Hvala za mnenje in res je, tega se sploh nisem spomnila, ampak imaš prav, po navadi je točno tako, da iščemo nasvete ko potrebujemo kakšno potrditev. Je pa res, da eno je mnenje in diskusija, eno pa nasvet. Če me kdo direktno vpraša, kaj naj naredi, se čutim pod pritiskom in odgovorno za to, kaj bom rekla, pa čeprav vem, da brze potrebe, ker je odločitev na posamezniku.

    Kot si rekla, tvoje, oz. tudi moje, od drugih itd., življenja so drugačna med seboj in tudi naši pogledi :)

    ReplyDelete