Friday, October 9, 2015

Ko namesto spominov ostanejo le občutki


Zadnjič sva se s prijateljico pogovarjali, da imava obe precej slab spomin, čudili sva se, kako sva sploh izdelovali razrede in končali šolanje.. Ugotovili sva, da sva šolsko snov v hipu, ko sva jo odpisali, pozabili, da glede geografije, zgodovine, kaj šele fizike, naravoslovnih predmetov, ki nama ne ležijo preveč, poznava le nekaj osnov. Podrobnosti pa so se nekje porazgubile, spomin jih je razžrl. Pa ne samo šolske snovi ampak tudi na sploh, preteklost je kar nekam odletela. Vsaj jaz se npr. preteklih let sploh ne spominjam kaj dosti natančno. Včasih še za en dan nazaj ne vem več, kaj točno sem počela in katero uro sem imela kakšen opravek. Za določene stvari imam res obupen spomin.

Ampak ne za vse. Številne zanimivosti mi ostajajo v glavi ali pa se mi spomini na nekaj, npr. stavek, situacijo, vzdušje, prebudijo, aktivirajo, kar na enkrat, ob nekem sprožilcu: glasbi, vonju, ob nečem izrečenem itd. Tisto, kar pa mi vedno ostane, ob misli na neko življenjsko obdobje, dogodek, na osebo, predmet, itd., pa je občutek. Nekje sem prebrala, da četudi bomo pozabili druge in bodo drugi nekoč pozabili nas, npr. nekdanji znanci, sodelavci, ljudje, ki smo jih poznali ali srečali le enkrat, bo vedno ostal občutek. Nekakšen čutni spomin na to, kako pa smo se ob teh ljudeh počutili. Smo bili ob njih sproščeni, napeti, žalostni, jezni, smo se čutili spoštovane itd? To ostane, takšne vrste spomin, čustveni, se menda zapiše nekam v naše celice in možgane, medtem ko bomo podrobnosti, faktografske podatke o nekom, lahko zelo hitro pozabili. Ali pa nam bodo manjkali koščki spominske sestavljanke. Spomnili se bomo določenih stvari, ne pa vseh. A ostal bo občutek, kakšni so se nam zdeli dnevi, ki smo jih preživljali s to osebo, kakšno vzdušje nas je prevevalo. Tudi npr. ob spominu na bivše partnerje, nekdanje prijateljice ipd. Morda smo že marsikaj pozabili a če smo iskreni, še vedno v sebi lahko izbrskamo spomin na vzdušje, ki je zaznamovalo določen, nam pomemben, odnos.

Vsaj pri sebi to opažam za vsa minula življenjska obdobja. Kot primer lahko vzamem druženje z najboljšo prijateljico v osnovni šoli. Saj se spomnim mnogih vragolij, ampak ostaja pa predvsem en občutek, kako sproščeno, svobodno in neustavljivo sem se počutila, po drugi strani pa pogosto otožno in nerazumljeno zaradi takšnih in drugačnih težav v šoli in prvih, neuslišanih seveda, ljubezni. Iz gimnazije se spomnim ene teže, ki me je pritiskala k tlom, občutka nepripadnosti, izgubljenosti, pa tudi sarkazma, ki je bil moj obrambni mehanizem, vsake toliko pa je takšno vzdušje prekinilo navdušenje, radovednost, občutek zanosa in pričakovanja, kaj vse me čaka v prihodnosti. Dodiplomski študij je bil občutek nečesa svežega, vznemirljivega, novega, vzdušje bi opisala kot mavrično, prijazno, odprto in končno sem začutila eno pripadnost. Čemu? Morda študijski smeri, sošolcem, ki so mi bili res super ipd

Kaj pa čas po diplomi? Občutek totalne bede in teme, nato vmes obdobja upanja, zaupanja, navdiha, ki so se okrepila z odločitvijo za magisterij. Sedaj, ko me čaka še magistrsko delo, pa sem spet zapadla v eno čudno razpoloženje, ki bi ga opisala kot tesnobno, neujemljivo, nedefinirano in kot bi stopala v prepad. A bomo videli in navsezadnje- morda pa me bodo prav trenutki občutki usmerili v zanimivo smer, na osnovi ''čutnega'' spomina za nazaj pa vendar ostanejo zanimive lekcije :)

5 comments:

  1. Zelo dober zapis, sem se tudi sama našla v njem. Občutki ... :) (Natalija)

    ReplyDelete
  2. Jaz sem tudi zelo pozabljiva, mi je pa včasih zanimivo se tako pogovarjati z dolgoletnimi prijateljicami in obujat spomine na neke čisto random stvari, ki bi jih res lahko pozabila pa se jih tako živo spomnim kot da bi se včeraj zgodili :)

    Sem imela zdajle en dober catch-up s tvojimi objavami :) Me pa zanima če si mogoče kdaj razmišljala, da bi si ustvarila Bloglovin' profil? Je super način, da leni bralci, kot sem jaz, ostanemo na tekočem s tvojimi objavami :)

    ReplyDelete
  3. Hvala obema za sporočilo :). Sanja, moram priznati da o tem še nisem razmišljala, pa ne vem zakaj ne, morda zato, ker imam slabo vest ker zadnje čase spet poredkeje pišem in potem nekako kar pozabim na raznorazne 'upgrade' variante bloga.. V bistvu je to odlična ideja, hvala! Bom natuhtala!

    Tudi jaz sem pozabljiva, je pa res, da včasih pa nas nepričakovano doletijo spomini dogodkov, za katere se zdi, da niso nič 'posebnega' in nam je hecno, da se jih še spomnimo.. očitno je že bilo nekaj takega, da smo to ohranili v sebi :)

    ReplyDelete
  4. Tudi jaz sem zelo pozabljiva. Po resnici povedano se trenutno niti ne spomnim kaj sem včeraj jedla za kosilo in me včasih zadeva začenja prav skrbeti.
    Je pa res, da se spomnim občutkov do ljudi in življenskih obdobjih. Če imam glede kake osebe, otroškega (ne)prijatelja recimo slabe spomine in posledično občutke ta občutek verjetno niti sedaj ne bi mogla povsem spremeniti.

    Je pa zanimivo kako se včasih čisto jasno spomnim kakih čisto nepomembnih spominov s preteklostu.đ. Na primer točno vem kako je izgledal vrč za sok v vrtcu, če se spomnin nanj vidim še prav vse barve. Mogoče je bil kakšen večji dogodek glede tega soka, ki sem ga pozabila. ;)

    Niso naši možgani zelo zapletena in neznansko zanimiva stvar?!

    ReplyDelete
  5. Tudi mene včasih kar skrbi moj spomin ja :)
    O zanimivo res, ta podrobnost ki ti je ostala glede vrča za sok :)
    jaz se pa spomnim iz vrtca, da se nisem smela ven igrat z drugimi, dokler nisem pojedla (meni takrat ogabne) paradižnikove juhe .. očitno je bilo to mala travma, ki mi je ostala ;)

    se strinjam, možgani so res zanimivi in čeprav jih zadnja leta precej raziskujejo, ostajajo fascinantna uganka ;)

    ReplyDelete