Wednesday, October 28, 2015

Česa me je do zdaj naučilo življenje?


Česa me je življenje do zdaj naučilo? Katera, seveda povsem subjektivna, spoznanja bi izpostavila pri mojih skoraj 29-ih letih?

1. Ni vredno (preveč) godrnjati: Sama sem po naravi pesimistično-melanholičen karakter, a se zadnja tri leta trudim manj tarnati, ko sem tečna, pa to priznam. Pomagajo mi humor, včasih tudi malo samopomilovanja :). A tarnanje na dolgi rok? Ne ne, to me samo utruja. Po tečnobi sem izmozgana, zato ji čedalje pogosteje ne dovolim, da mi pride do živega. Vsaj ne za dolgo, čeprav me dokaj pogosto obišče. Stara znanka pač :).

2. Ljudje so tisti, ki bogatijo življenje.. Dodajam še živali. Ne bom pozabila zajčka Rikija iz mojih najstniških let, za vedno pa mi bodo v spominu ostali tudi kužki in mucki mojih sorodnic, prijateljic. Okoli njih se je spletlo veliko prijetnih spominov. Ljudje pa- kot pravi en pregovor: zoprni ali zlobni so lekcija, ki te nečesa nauči, tisti ki ostanejo ob tebi, pa so pravi. In postanejo tvoji življenjski sopotniki. Tvoja družina ni nujno pogojena s krvjo. Družina so tisti biserčki, ki te spodbujajo, povedo resnico, a vedno na nežen, spoštljiv način. In ti seveda njih.

3. Vredno je gojiti strasti: Sploh do nečesa kar te je od nekdaj veselilo in izpolnjevalo, pa si morda to pozabil, zanemaril. Ko to ponovno obudiš, jaz sem začela spet malo peti (čeprav mi je nerodno celo sami pred sabo, kaj šele pred fantom), obudila sem ljubezen do pisanja, na novo pa me je zamikalo tudi risanje. Ko obudiš tisto, kar ti je nekoč pogrelo srce in ugotoviš, da ti ga še vedno, je to zlata vredno. In tudi, ko na svoj seznam dodaš nove strasti in jih preizkušaš:).

4. Primerjanje z drugimi je brezveze: Kaj bi že vse morala doseči do zdaj? Hm, pa poglejmo- dobro službo, kariero, otroke, poroko? Ja, to je nekako pričakovano, del družbenih vrednot. Še vedno. Če pa tega ne dosežeš do določenega leta- kaj potem? V resnici nič. Ostaneš ti. Če si zvest sebi, je to najpomembnejše. Sodili ti bodo vedno, tako ali tako, ne glede na to, kaj narediš (tudi to je en življenjski moto, ki mi je ostal v mislih) ali ne narediš. Živi polno in živi tako, kot želiš. To je vse, kar šteje.

5. Preproste stvari so najboljše in najbolj dragocene: Hvaležnost za vse, kar imam, objemi, poljubi, dišeča skodelica kave, dobra knjiga, sprehod, zrak, pogled na tople odtenke jesenskega listja. Pogovori s prijatelji, smeh, uživanje ob glasbi, šport, sproščanje in še in še. Vse je preprosto, je lahko del vsakdana, a tega nikdar ne jemljem za samoumevno, saj je v resnici pravo darilo.

6. Marsikomu nisi všeč. In mu nikoli ne boš: Ampak kaj potem? Razlogi so številni. Od tega, da nekomu ne 'potegnejo' tvoja energija, razmišljanje, osebnost, vrednote, način življenja, celo način govorjenja, mimika itd. Ni toliko važno, kaj so razlogi kot pa dejstvo, da je nemogoče vsem ustreči, vsem ugajati. To nima smisla. Samo izčrpa te. In pa, če sem iskrena. Tudi meni kdo ni všeč. Pa kaj? To ne pomeni, da ni v redu oseba. Samo najini energiji ali osebnosti sta pač takšni, da si nisva najbolj simpatična.

7. Včasih sebi nikakor nisi všeč. Po videzu ali drugače.: Ampak ali ne bi bilo dolgočasno, če bi si bil kar naprej super? Včasih si si, dobesedno, totalno neprivlačen. Navznoter ali navzven. Občasno pride tak dan ali obdobje. Ampak po navadi je to povezano z določenimi čustvenimi izzivi, no ja, nemalokrat pa je vzrok kakšna napaka, zaradi katere se tepemo po glavi. Ampak te so del življenja.

8. Imej vizije, ampak se ne boj sprememb: Hm, moj največji problem je od nekdaj bil postaviti si vizijo. Obremenjevala sem se s tem, da bi morala imeti točno določen, zabetoniran plan. Ampak dejstvo je, da je še kako dobrodošlo imeti cilje,vendar se je potrebno zavedati, da je življenje neprevidljivo in tudi, da se mi spreminjamo. Če te nekaj ne pritegne več, ne navdušuje več, ali pa so se ti prioritete spremenile, nič zato. V tem primeru je bilo namenjeno, da se lotiš nečesa drugačnega. Bolj pomembno kot vizija je to, da raziskuješ samega sebe.

9. Potrpežljivost nagradi :): Še vedno sem precej nepotrpežljiva oseba. Vse bi hitro in takoj. Predvsem kar se tiče napredovanja v stvareh, za katere si želim, da bi bila v njih boljša. Npr. trenutno pri pisanju (moje zgodbe se mi zdijo trenutno preveč ''varne'', celo dolgočasne, predvidljive), že v osnovni šoli pa sem se obremenjevala, če v prvem razredu nisem razumela učbenikov za osmi razred :). Ampak vse pride, ko je čas za to. Sliši se zlajnano, ampak verjamem v to.

Ne moreš preskakovati enih faz, korakov. Ne moreš biti mojster, niti soliden ne, dokler ne opraviš veeeeliko vaj, dokler dobesedno ne vložiš maksimuma. In dokler ne verjameš vase. Ampak vmes pa si je potrebno vzeti tudi pavzo, na silo na gre. In sčasoma si nagrajen, potrpežljivost pa te, če drugega ne, nauči tudi umirjenosti in sistematičnosti.

10. Povezovanje z ljudmi je nekaj najboljšega: Tudi v kreativnem, kariernem smislu, ne samo prijateljskem, oziroma na ravni čveka. Več glav več ve, več ljudi pomeni več raznolikih idej. Tega me je naučilo prostovoljstvo, predvsem psihološki projekti v katerih smo snovali delavnice. Vsak od sodelujočih je bil drugačen, skupaj pa smo dosegli več, kot bi kadarkoli, če bi ideje planirala le ena sama oseba. Škoda je, da se še bolj ne povezujemo in sicer v katerikoli panogi, stroki, smeri študija in na splošno.

Pa vaše življenjske lekcije :)?

No comments:

Post a Comment