Wednesday, October 28, 2015

Česa me je do zdaj naučilo življenje?


Česa me je življenje do zdaj naučilo? Katera, seveda povsem subjektivna, spoznanja bi izpostavila pri mojih skoraj 29-ih letih?

1. Ni vredno (preveč) godrnjati: Sama sem po naravi pesimistično-melanholičen karakter, a se zadnja tri leta trudim manj tarnati, ko sem tečna, pa to priznam. Pomagajo mi humor, včasih tudi malo samopomilovanja :). A tarnanje na dolgi rok? Ne ne, to me samo utruja. Po tečnobi sem izmozgana, zato ji čedalje pogosteje ne dovolim, da mi pride do živega. Vsaj ne za dolgo, čeprav me dokaj pogosto obišče. Stara znanka pač :).

2. Ljudje so tisti, ki bogatijo življenje.. Dodajam še živali. Ne bom pozabila zajčka Rikija iz mojih najstniških let, za vedno pa mi bodo v spominu ostali tudi kužki in mucki mojih sorodnic, prijateljic. Okoli njih se je spletlo veliko prijetnih spominov. Ljudje pa- kot pravi en pregovor: zoprni ali zlobni so lekcija, ki te nečesa nauči, tisti ki ostanejo ob tebi, pa so pravi. In postanejo tvoji življenjski sopotniki. Tvoja družina ni nujno pogojena s krvjo. Družina so tisti biserčki, ki te spodbujajo, povedo resnico, a vedno na nežen, spoštljiv način. In ti seveda njih.

3. Vredno je gojiti strasti: Sploh do nečesa kar te je od nekdaj veselilo in izpolnjevalo, pa si morda to pozabil, zanemaril. Ko to ponovno obudiš, jaz sem začela spet malo peti (čeprav mi je nerodno celo sami pred sabo, kaj šele pred fantom), obudila sem ljubezen do pisanja, na novo pa me je zamikalo tudi risanje. Ko obudiš tisto, kar ti je nekoč pogrelo srce in ugotoviš, da ti ga še vedno, je to zlata vredno. In tudi, ko na svoj seznam dodaš nove strasti in jih preizkušaš:).

4. Primerjanje z drugimi je brezveze: Kaj bi že vse morala doseči do zdaj? Hm, pa poglejmo- dobro službo, kariero, otroke, poroko? Ja, to je nekako pričakovano, del družbenih vrednot. Še vedno. Če pa tega ne dosežeš do določenega leta- kaj potem? V resnici nič. Ostaneš ti. Če si zvest sebi, je to najpomembnejše. Sodili ti bodo vedno, tako ali tako, ne glede na to, kaj narediš (tudi to je en življenjski moto, ki mi je ostal v mislih) ali ne narediš. Živi polno in živi tako, kot želiš. To je vse, kar šteje.

5. Preproste stvari so najboljše in najbolj dragocene: Hvaležnost za vse, kar imam, objemi, poljubi, dišeča skodelica kave, dobra knjiga, sprehod, zrak, pogled na tople odtenke jesenskega listja. Pogovori s prijatelji, smeh, uživanje ob glasbi, šport, sproščanje in še in še. Vse je preprosto, je lahko del vsakdana, a tega nikdar ne jemljem za samoumevno, saj je v resnici pravo darilo.

6. Marsikomu nisi všeč. In mu nikoli ne boš: Ampak kaj potem? Razlogi so številni. Od tega, da nekomu ne 'potegnejo' tvoja energija, razmišljanje, osebnost, vrednote, način življenja, celo način govorjenja, mimika itd. Ni toliko važno, kaj so razlogi kot pa dejstvo, da je nemogoče vsem ustreči, vsem ugajati. To nima smisla. Samo izčrpa te. In pa, če sem iskrena. Tudi meni kdo ni všeč. Pa kaj? To ne pomeni, da ni v redu oseba. Samo najini energiji ali osebnosti sta pač takšni, da si nisva najbolj simpatična.

7. Včasih sebi nikakor nisi všeč. Po videzu ali drugače.: Ampak ali ne bi bilo dolgočasno, če bi si bil kar naprej super? Včasih si si, dobesedno, totalno neprivlačen. Navznoter ali navzven. Občasno pride tak dan ali obdobje. Ampak po navadi je to povezano z določenimi čustvenimi izzivi, no ja, nemalokrat pa je vzrok kakšna napaka, zaradi katere se tepemo po glavi. Ampak te so del življenja.

8. Imej vizije, ampak se ne boj sprememb: Hm, moj največji problem je od nekdaj bil postaviti si vizijo. Obremenjevala sem se s tem, da bi morala imeti točno določen, zabetoniran plan. Ampak dejstvo je, da je še kako dobrodošlo imeti cilje,vendar se je potrebno zavedati, da je življenje neprevidljivo in tudi, da se mi spreminjamo. Če te nekaj ne pritegne več, ne navdušuje več, ali pa so se ti prioritete spremenile, nič zato. V tem primeru je bilo namenjeno, da se lotiš nečesa drugačnega. Bolj pomembno kot vizija je to, da raziskuješ samega sebe.

9. Potrpežljivost nagradi :): Še vedno sem precej nepotrpežljiva oseba. Vse bi hitro in takoj. Predvsem kar se tiče napredovanja v stvareh, za katere si želim, da bi bila v njih boljša. Npr. trenutno pri pisanju (moje zgodbe se mi zdijo trenutno preveč ''varne'', celo dolgočasne, predvidljive), že v osnovni šoli pa sem se obremenjevala, če v prvem razredu nisem razumela učbenikov za osmi razred :). Ampak vse pride, ko je čas za to. Sliši se zlajnano, ampak verjamem v to.

Ne moreš preskakovati enih faz, korakov. Ne moreš biti mojster, niti soliden ne, dokler ne opraviš veeeeliko vaj, dokler dobesedno ne vložiš maksimuma. In dokler ne verjameš vase. Ampak vmes pa si je potrebno vzeti tudi pavzo, na silo na gre. In sčasoma si nagrajen, potrpežljivost pa te, če drugega ne, nauči tudi umirjenosti in sistematičnosti.

10. Povezovanje z ljudmi je nekaj najboljšega: Tudi v kreativnem, kariernem smislu, ne samo prijateljskem, oziroma na ravni čveka. Več glav več ve, več ljudi pomeni več raznolikih idej. Tega me je naučilo prostovoljstvo, predvsem psihološki projekti v katerih smo snovali delavnice. Vsak od sodelujočih je bil drugačen, skupaj pa smo dosegli več, kot bi kadarkoli, če bi ideje planirala le ena sama oseba. Škoda je, da se še bolj ne povezujemo in sicer v katerikoli panogi, stroki, smeri študija in na splošno.

Pa vaše življenjske lekcije :)?

Tuesday, October 27, 2015

Kaj pa je tebi smešno oz. večslojnost humorja


Humor je serviran na različne načine in tudi nagovarja različne tematike in to z raznolikimi pristopi. 
Kaj je sploh smešno in zakaj? Zakaj se (ali ne) npr. smejimo ob t.i. straniščnem humorju (o riganju, prdenju, straniščnih opravilih, seksu itd.)? Ker je tako neposreden, sproščen, brez dodatnega olepševanja? Če se mu ne- zakaj ne, se nam zdi žaljiv, primitiven? Nas zmoti, ker nas spomni na to, da smo v osnovi vsi le živali :)?

Kaj pa t.i. ''intelektualne'' šale? O specifičnih znanstvenih konceptih, strokah, npr. filozofiji, matematiki, astronomiji, izumiteljih, teorijah itd. So tisti, ki jih dojamejo, bolj inteligentni od drugih? Ali le bolje podkovani na določenem področju? In kaj je dokaz, da so jih razumeli- le nasmešek ali krohot iz srca? Je takšen mega smeh sploh pričakovan ob takšnih šalah, npr. o atomih ali geometriji? Ali pa gre bolj za 'aha efekt', ko posameznik dojame sporočilo, za neke vrste pohvalo, trepljaj, darilo in potrdilo, da je dovolj sposoben, da razume? Mene takšen humor navadno razjezi če ga ne razumem in mika me, da bi se malo izobrazila o določenih konceptih, samo zato, da bi dojela šalo ;).

Pa smo že pri namenu humorja. Morda je to res izzvati smeh, sprostiti, ampak za smehom je vedno nekaj več.  Pogosto je zadaj skrita življenjska ironija, humor v sebi nosi sarkazem, kritiko (npr. družbenega sistema, zakonov, predsodkov), pa tudi sprijaznjenost, neverjetna presenečenja življenja itd. In humor nikdar ni izmišljen, ne izhaja iz izmišljenega koncepta, likov, prizorišč, dialogov, temveč ima vedno navdih v realnem življenju. Prav zato je tako grenko-sladek, ker izdaja resnico življenja, a servirano na nekoliko drugačen način. Manj resen, manj kompliciran, bolj sproščen, v slogu ''takšno je pač življenje, jebat ga'', oziroma v stilu sporočila:  ''takle mamo'' (kdorkoli pač: Slovenci, moški, ženske, Zemljani, črnci, Američani)..  Humor si upa marsikaj, česar resni tisk ali pogovor ne dopušča. Povezuje in ločuje, a tudi razjezi in da misliti, lahko pa tudi prizadane.

Žalitve, izzivanje, razkrivanje, podiranje tabujev pa tudi razgaljanje skrbi, vsakodnevnih tegob posameznika. Humor brezkompromisno načenja tudi tematike, o katerih sicer ne govorimo, ko pa jih nagovarja nekdo drug- nastopač, komik ipd., pa smo sproščeni, ker ima niti v rokah on in ker bomo mi le pasivni prejemniki, brez da bi se morali izpostavljati, sodelovati v debati itd. Lahko se naslonimo nazaj in uživamo. Gre za neke vrste šov. Vsaj na prvi pogled. Za humorjem pa je navadno pomembnejše sporočilo. Če ne drugega to, da življenja, ter samih sebe, ne gre jemati resno.

Ker bomo tako ali tako kmalu pomahali in se poslovili od njega. Ker je življenje nepredvidljivo, ker nihče ne ve, kaj ga čaka. Humor je res odlično mašilo ob problemih, saj omogoča, da poletimo daleč stran od resnosti in se počutimo boljše, pa čeprav s tem le prelagamo skrbi. Hkrati pa je lahko tudi naš pomočnik pri soočanju z življenjskimi izzivi, vse je lažje, ko se malo nasmejimo. Sigurno je tudi dober zaveznik zdravja, saj v hipu prejmemo injekcijo dopamina.

In vsak ima seveda svoj okus za humor. Prijateljica je npr. uživala ob seriji Grda račka, meni pa ni potegnila. Delovala mi je pretirano, izumetničeno in teatralno. Prav tako še ne vem, kaj bi si mislila o Michaelu Mittermeierju, nemškem komiku. Nekatere njegove šale so dobre, ostre in imajo dobro zgodovinsko-politično-kulturno podlago, druge pa kar seksistične in meni osebno butaste. Ampak če me to špikne, to pove tudi nekaj o meni, ne le komiku, mar ne? Ga pa rad gleda moj fant :).

Oba pa uživava v črnem humorju, odlična nama je bila npr. angleška komedija Dead at funeral. Osebno imam rada tudi satiro, ne maram pa filmčkov, v katerih se ljudje poškodujejo, padejo, tepejo itd. Žal mi to ni niti najmanj smešno, ampak me že ob gledanju vse boli, sočustvujem z njihovo bolečino. Avč! Kaj me še nasmeji? Vici o odnosih med spoloma. Res, pa naj bodo še tako 'kar nekaj', meni se zdijo komplikacije med spoloma res posrečene ;).


V kakšnem humorju pa vi uživate? Imate radi stand up komike, radi prebirate vice, gledate smešne filmčke na Youtubu ali prisegate na kakšne komedije? Bom vesela kakšnih priporočil za ogled ali branje :)


Sunday, October 18, 2015

Kaj lahko dajo potovanja?

Tole pišem iz Amsterdama... pravzaprav domov odhajam že pojutrišnjem, že v naprej žalujem, vmes pa se mi je porodila ideja, da napišem nekaj o tem, kaj zame pomenijo potovanja.  Vsaj jaz opažam, da od trenutka, ko zakorakam na letališče, odvržem skrbi in nekatere mučne dileme ter se prepustim eni otroški razigranosti in nepričakovanosti- kaj se bo dogajalo, kaj vse bom doživela, spoznala o sebi, skorajda bolj kot o krajih, ki jih bom obiskala. Poleg tega pa, mogoče se sliši čudno, na potovanjih navadno začasno odvržem, oziroma zablokiram, dam na 'pavzo', vsaj en del sebe, morda tisti, ki se najbolj ukvarja z vprašanji, vezanimi na dom. Pri meni so to trenutno vprašanja povezana z iskanjem službe in pisanjem magisterija. Torej, da ne dolgovezim, kako vidim potovanja, v čem je njihova dragocenost? 


Druga država, druga pravila oz. kulturni šok
Najbolj očitno, pa vendar. Tujina nas nekako dobesedno postavi pred izziv drzniti si poskusiti nekaj novega. Vsaj določenih stvari niti ne moremo zavrniti, saj so neposredno povezane s kulturo, navadami, pravili, druge države. Pa naj gre za enostavne, prijetne spremembe, npr. vožnjo z metrojem ali tramvajem ali bolj šokantne, čudne, zoprne razlike. 

Spomnim se, kako mi je prijateljica, ki je obiskala Domikansko republiko, opisovala, da dogovoriti se za sestanek, ali kakršen koli drug, uradni opravek (pa naj gre za obisk pri odvetniku, zdravniku itd.) za domačine še zdaleč ne pomeni, da bodo točni. Sestanek je imela denimo ob 8h zjutraj, oseba s katero je bila domenjena, pa se je prikazala šele ob 10h. Nezaslišano, nesramno? Morda za nas, za njih pa nekaj povsem običajnega. Dogovori o uri sestanka se vedno smatrajo za zelo ohlapno dorečene, ne fiksne. In kaj naj bi človeku to prineslo? To, da se zamisli o konceptih kot so točnost, vljudnost, ipd. Zamujanje še zdaleč ni povsod nevljudno. No ja, Japonska je menda nekaj drugega, saj zamuda vlaka za le nekaj minut, ali celo še manj, menda pomeni nekaj nezaslišanega.

Čarobnost okusov

Ne, sama še nisem potovala v Azijo, niti Afriko, pa vendar, že v Amsterdamu sem neverjetno uživala, saj sem imela priliko poskusiti številne vrste sirov :). Kot siroljubka sem imela oči na pecljih, saj sem iskala trgovinice z degustacijami sirov, ki jih je nešteto: na voljo so aromatični, nežno ali pikantno, skorajda grenko, sladki itd. 

Jedla sem tudi zanimivo solato z orehi in jabolčno-pomarančno polivko (verjetno to ni ravno nacionalna specialiteta, pa vendar, pri nas na kaj podobnega še nisem naletela), prav tako pa ne morem pozabiti odličnega in poceni hotdoga, ki sem ga pred leti jedla v New Yorku. Ja, še en zelo standardni prigrizek, nič gurmanskega, pa vendar. Doma hotdogov niti ne jem, tam so mi bili odlični. Verjetno že zato, ker sem jih poskusila v drugačnem, metropolitanskem vzdušju, sedeč na betonskem zidu in opazujoč množico hitečih turistov in poslovnežev, zato so bili še bolj sočni.

Čudoviti ljudje in moda

Pri nas pač ni opaziti toliko raznolikih ras in stilov oblačenja, kot je to možno na newyorških, londonskih, berlinskih ali drugih velemestnih ulicah. Tudi v Amsterdamu sem bila očarana nad lepoto raznolikih izrazov in naglasov. Ob tem sem dobila kar nekaj navdiha za popestritev svojega stila, npr. nikoli si ne bi mislila da mi, kot precej nizki ženski, pašejo tudi pončoti in njim podobni široki, ogromni šali. Z njimi se trenutno greje ogromno Amsterdamčank.

Lahko postaneš nekdo drug

Tujci ne vedo, kdo si, kakšen si. Si sramežljiv, si pogumen, imaš doma dobro službo ali pa še sam ne veš, kaj te veseli? Ni problema, v tujem mestu tega ne ve nihče, nihče, no ja, edino če slučajno koga srečaš, tudi to se kdaj, a redko, zgodi. Zato ni bojazni, da bi te sodili, da bi nekdo, ki te pozna, spraševal nekaj, kar ti v nekem trenutku ne bi pasalo. Težko razložim, moja poanta je, da mi takšna anonimnost kar ustreza. Včasih lahko malo testiram svojo socialno anksioznost in sprašujem več, kot bi doma :)

Še drevesa so drugačna :)

Ja, če si dolgo na enem mestu, večinoma doma ali pa so tvoji opravki vezani na nekaj lokacij: npr. na faks, knjižnico, kavarno in ponovno domači blok, je že vsaka sprememba okolja dobrodošla. Drugačni parki, drugačni ljudje, raznolike trgovinice, pisane knjigarne, dišeče tržnice, umetnostne galerije, skrivni atriji sredi mest. Vse to je prava paša za duha.. Komaj čakam naslednji oddih na tuje :)

<a href="http://www.bloglovin.com/blog/11157633/?claim=6e8dz6ncga7">Follow my blog with Bloglovin</a>

Friday, October 9, 2015

Ko namesto spominov ostanejo le občutki


Zadnjič sva se s prijateljico pogovarjali, da imava obe precej slab spomin, čudili sva se, kako sva sploh izdelovali razrede in končali šolanje.. Ugotovili sva, da sva šolsko snov v hipu, ko sva jo odpisali, pozabili, da glede geografije, zgodovine, kaj šele fizike, naravoslovnih predmetov, ki nama ne ležijo preveč, poznava le nekaj osnov. Podrobnosti pa so se nekje porazgubile, spomin jih je razžrl. Pa ne samo šolske snovi ampak tudi na sploh, preteklost je kar nekam odletela. Vsaj jaz se npr. preteklih let sploh ne spominjam kaj dosti natančno. Včasih še za en dan nazaj ne vem več, kaj točno sem počela in katero uro sem imela kakšen opravek. Za določene stvari imam res obupen spomin.

Ampak ne za vse. Številne zanimivosti mi ostajajo v glavi ali pa se mi spomini na nekaj, npr. stavek, situacijo, vzdušje, prebudijo, aktivirajo, kar na enkrat, ob nekem sprožilcu: glasbi, vonju, ob nečem izrečenem itd. Tisto, kar pa mi vedno ostane, ob misli na neko življenjsko obdobje, dogodek, na osebo, predmet, itd., pa je občutek. Nekje sem prebrala, da četudi bomo pozabili druge in bodo drugi nekoč pozabili nas, npr. nekdanji znanci, sodelavci, ljudje, ki smo jih poznali ali srečali le enkrat, bo vedno ostal občutek. Nekakšen čutni spomin na to, kako pa smo se ob teh ljudeh počutili. Smo bili ob njih sproščeni, napeti, žalostni, jezni, smo se čutili spoštovane itd? To ostane, takšne vrste spomin, čustveni, se menda zapiše nekam v naše celice in možgane, medtem ko bomo podrobnosti, faktografske podatke o nekom, lahko zelo hitro pozabili. Ali pa nam bodo manjkali koščki spominske sestavljanke. Spomnili se bomo določenih stvari, ne pa vseh. A ostal bo občutek, kakšni so se nam zdeli dnevi, ki smo jih preživljali s to osebo, kakšno vzdušje nas je prevevalo. Tudi npr. ob spominu na bivše partnerje, nekdanje prijateljice ipd. Morda smo že marsikaj pozabili a če smo iskreni, še vedno v sebi lahko izbrskamo spomin na vzdušje, ki je zaznamovalo določen, nam pomemben, odnos.

Vsaj pri sebi to opažam za vsa minula življenjska obdobja. Kot primer lahko vzamem druženje z najboljšo prijateljico v osnovni šoli. Saj se spomnim mnogih vragolij, ampak ostaja pa predvsem en občutek, kako sproščeno, svobodno in neustavljivo sem se počutila, po drugi strani pa pogosto otožno in nerazumljeno zaradi takšnih in drugačnih težav v šoli in prvih, neuslišanih seveda, ljubezni. Iz gimnazije se spomnim ene teže, ki me je pritiskala k tlom, občutka nepripadnosti, izgubljenosti, pa tudi sarkazma, ki je bil moj obrambni mehanizem, vsake toliko pa je takšno vzdušje prekinilo navdušenje, radovednost, občutek zanosa in pričakovanja, kaj vse me čaka v prihodnosti. Dodiplomski študij je bil občutek nečesa svežega, vznemirljivega, novega, vzdušje bi opisala kot mavrično, prijazno, odprto in končno sem začutila eno pripadnost. Čemu? Morda študijski smeri, sošolcem, ki so mi bili res super ipd

Kaj pa čas po diplomi? Občutek totalne bede in teme, nato vmes obdobja upanja, zaupanja, navdiha, ki so se okrepila z odločitvijo za magisterij. Sedaj, ko me čaka še magistrsko delo, pa sem spet zapadla v eno čudno razpoloženje, ki bi ga opisala kot tesnobno, neujemljivo, nedefinirano in kot bi stopala v prepad. A bomo videli in navsezadnje- morda pa me bodo prav trenutki občutki usmerili v zanimivo smer, na osnovi ''čutnega'' spomina za nazaj pa vendar ostanejo zanimive lekcije :)

Monday, October 5, 2015

Nihče ne more poznati tvoje prave poti...


Upam, da se ta zapis ne bo bral preveč zmedeno in nepovezano. Nisem vedela, kako bi naslovila svoje misli o tem, da pravzaprav nihče ne more vedeti, kaj potrebujemo v življenju in kaj je za nas najboljše. Zagotovo globoko v sebi to vsi vemo, ampak si ne priznamo, tudi zato, ker bi bilo marsikdaj lažje, če bi nam nekdo drug povedal recept za to, kako naj živimo, da se bomo izognili napakam in bolečini. Vsekakor vsak človek lahko ponudi svoj dragoceni delček svojega videnja, lahko nam pove, kako bi na našem mestu ravnal sam, pripoveduje o svojih bojih v življenju in svojih spoznanjih. Čeprav pa imamo pred seboj nekoga, ki ga denimo zanimajo podobne stvari, ki bere podobne knjige, morda ima celo podobno življenjsko zgodbo, pa ta oseba še vedno ni mi. Ona ali on je človek zase, s svojo osebnostjo, pričakovanji, čustvi, potrebami, željami, sanjami in ovirami, s katerimi se bori. Niti dve osebi nista enaki in čeprav to vsi vemo, se mi zdi, da pogosto pozabljamo.

Bolj ali manj radi prebiramo in poslušamo življenjske nasvete, pa naj bo na lahkoten način, v revijah in knjigah, ali pa med pogovorom z nam ljubimi osebami. Mama nam pove svoj vidik gledanja in zaupa, kako nas vidi in kaj si želi za nas, medtem ko oče pripomne nekaj drugega ali pa se strinja z njo, odvisno pač od tega, kakšna je dinamika njunega odnosa. Brat, sestra, prijatelj, znanec, pa tudi nekdo, s katerim imamo stik, a nismo čisto prijatelji, zgolj znanci pa tudi ne. Prav vsaka oseba, s katero bomo imeli vsaj malo daljši pogovor na temo, ki nas zanima, tudi bolj osebno temo, bo imel svoje mnenje. O tej temi, o nas samih, o tem, kaj naj bi po njihovo morali storiti oziroma, kaj nam bi predlagali oni. In tudi mi sami pogosto razmišljamo o drugih. Kaj bi storili na sestrinem mestu, bi res ravnali tako in tako, je njen partner res pravi zanjo, kaj pa za našo prijateljico? Bo tista naša druga prijateljica še dolgo zdržala v službi, kjer ni srečna? Kako ne vidi, da bi se morala upreti in se postaviti zase? Zakaj naša sestrična živi tako nezdravo in zakaj sodelavec ne uvidi, kakšen bedak je?

Na zalogi imamo, se grem staviti, da kar večina od nas, zbirko nasvetov za druge ljudi, naša priporočila, ''popravke'' njihovih življenj. In oni za naše probleme. Brez skrbi, vsi imajo svoje teorije o nas: kdo smo, kako menda čutimo, kaj bi morali početi, koga ljubiti, kako živeti in kaj že doseči do določene starosti. Imajo prav? Odvisno, so oni res vi? Torej ne, nimajo prav, ker ne morejo živeti v vaših/naših mislih in telesih, ne morejo postati mi. In tudi mi, roko na srce, o drugih nimamo pojma, lahko se nam le bežno sanja, kdo so in kako delujejo.

Le mi sami lahko raziskujemo, katere so naše življenjske poti in kaj potrebujemo, kaj je v skladu z našo dušo, osebnostjo, prepričanji, le mi lahko spoznavamo, in to celo življenje, kdo smo, oziroma bolje, kdo postajamo in če smo si takšni všeč. Kakšni naj bodo naši koraki, tako glede kariere, skrbi zase in druge, izbire življenjskega stila, katere vrednote naj imamo in na kaj naj prisegamo, o tem razmislimo mi sami. Ne drugi. Oni ne vedo, pa četudi bi želeli vedeti. V resnici imajo tudi oni svoje poslanstvo: delati na sebi. Nihče v resnici ne more vedeti, kakšno pot bodo hodili drugi in kakšna jim je namenjena. Še naša lastna pot je zavita v meglo skrivnosti. Ampak, ali ni ravno v tem čar življenja?