Tuesday, September 1, 2015

Samospoštovanje in brezposelnost


Počasi se tudi jaz poslavljam od študentskih let. Medtem, ko se mi bo kmalu iztekel študentski status, razmišljam o vseh tistih, ki se, tako kot se bom kmalu tudi sama, soočajo z brezposelnostjo in sprašujejo sami sebe: Kaj bodo storili, kako se bodo znašli, kaj počeli in kaj vse skupaj zdaj pomeni. Razlogi za brezposelnost so številni, od tega da so podjetja šla v stečaj in so užaloščeni in premagani delavci ostali na cesti, prvič povsem nemočni in z občutkom, da niso več koristni, da ne spadajo nikamor. Prvi iskalci zaposlitve so vseeno, vsaj navadno, nekoliko bolj optimistični, saj jih nemalo zaviha rokave, se vrže v raziskovanje trga in pisanje prošenj. Nekje na pol poti, morda v čakalnici Zavoda za zaposlovanje, kjer menda, sama ne vem, a me verjetno čaka tudi to, puhti od jeze, bolečine in razočaranja, pa upanje upade. Tu ne želim govoriti o tem, kdo je kriv, o odgovornosti države in na drugi strani o odločitvah nas samih in o tem, kaj je v naši moči. Tako prvi iskalci zaposlitve kot tisti, ki so službo že imeli, a izgubili, se srečujemo z dvomi v sami sebe, padeta samozavest in samospoštovanje. Nemalo ljudi meni, da so za to, ker ne dobijo dela ali pa jim nihče sploh ne odpiše na prošnjo, krivi povsem sami. Res je, da se lahko naučimo pisanja motivacijskih pisem, pristopa na razgovoru, kako se predstaviti in podobnega, pa vendar tudi s tovrstno usposobljenostjo ni nujno, da bomo delo dobili. Ni vse na nas, res ne! Usoda je zvita in življenje nepredvidljivo, tako pač je.

S prijateljico sva se zadnjič pogovarjali o tem, koliko različnih dejavnikov vpliva na to, da nekdo ne dobi dela: od tega, kako si všeč osebi, ki te intervjuja, če seveda razgovor sploh dobiš, nekateri izbirajo po naključju, po zvezah in priporočilih drugih, včasih pa preprosto nismo to, kar delodajalec išče. Kot je rekla moja prijateljica, ti imaš eno predstavo, ko prebereš zaposlitveni oglas, tisti ki išče nove sodelavce pa ima lahko v mislih nekaj povsem drugega. Ali pa bo šefa zmotilo to, kako govorimo, kakšna je naša zunanjost ali kakšen naglas imamo. Krivično? Seveda! Namerno in hudobno? Sploh ni nujno, marsikaj se v nas dogaja na podzavestni ravni in tudi zaposlitveni intervjuji so zamotana skrivnost, preplet marsičesa, kar ni na razumski ravni. Izbrati novega delavca ni mačji kašelj in včasih delodajalcu nekdo preprosto ni všeč, pa še sam ne ve zakaj, oziroma se tega morda niti ne zaveda, rezultat teh procesov pa bo, da specifična oseba ne bo izbrana. Pa je lahko odlična in profesionalna, a energije pač niso 'poklopile', človeški faktor je odločil, da to ne bo novi sodelavec.

Pa vendar, ko za brezposelne minevajo tedni, meseci in leta, se kmalu začnejo obtoževati, da so nesposobni, slabi, da ne bodo nikoli dobili dela ali pa, da so vsi drugi bolj izobraženi in primernejši. Res je, marsikaj lahko storimo sami, vpišemo kakšen tečaj, se izobrazimo, morda poprimemo za prostovoljstvo, vendar moja poanta ni to, kaj vse, tega ni malo, lahko naredimo sami,  temveč to, da mi je hudo, ker se toliko ljudi, brezposelnih, daje v nič. Seveda so tudi takšni, ki obtožujejo delodajalce ter menijo, da sami vse počnejo absolutno popolno, a to je že druga plat medalje :).

Pa še nekaj pozabljamo, biti brez službe je TRENUTNO dejstvo našega življenja, kdo pravi, da bo trajalo večno? In še to: ljudje smo toliko več, ne delimo se le na zaposlene in brezposelne, saj imamo zanimanja, strasti, družino, prijatelje, domislice, poglede na svet, ambicije, mnenja ipd. Zakaj se s prijatelji in družino ne pogovarjamo še o drugih plateh življenja, ne pa le o tem kako grozno je biti brezposelen? Seveda da je, ampak če bi pogovori tekli tudi v smeri, kdo smo kot osebe in kaj nas veseli, mislim da bi se marsikomu dvignilo samospoštovanje in volja do življenja. Pa še spoznavali bi se med seboj in grem stavit, da bi iz sproščenih, raznolikih pogovorov brezposelnih, ki se ne bi vrteli le okoli dela, vzklilo marsikatero prijateljstvo ali celo kakšna zanimiva, spontana poslovna ideja.

Res je, brez dela ne moreš preživeti, pa vendar, gospa ali gospod brez službe ni le brezposelni, ampak človek s svojim življenjem, posebnostmi, talenti, karakterjem in osebno zgodbo. Večkrat pomislimo na to in tudi sami sebe ne zaničujmo, ne pomilujmo, v času brezposelnosti. Toliko več smo kot le oseba brez službe, cenimo se zaradi tega kar smo, ne zaradi tega, kar počnemo ali ne počnemo! Tega se učim tudi sama, saj vstopam na trg dela prestrašena, žalostna in zaskrbljena, ne bom lagala, morda tudi zato, ker sem enkrat, na kratko sicer, že okusila brezposelnost. A menim, da se moramo podpirati in se spoštovati!

Objem vsem zaposlenim in brezposelnim :)!

4 comments:

  1. Tudi mene čaka čas, ko bom prvič uradno brezposelna. Trenutno sem še zaposlena in kljub temu, da nekaj prihrankov imam, priznam, me je prekleto stran, da ne bom dobila novega dela pa tudi da ne bom izkoristila čas brezposelnosti za izpopolnjevanje znanja, ki mi bodo mogoče prišla prav pri iskanju službe.

    V današnjem času je pač tako, da če si brezposelen, te to precej oblikuje in si zaradi tega na slabšem v družbi ter tudi drugi drugače gledajo na to. Poznam pa primere, ko so ljudje brezposelni pa so dobili vsaj 2-3 ponudbi za delo, vendar jo niso sprejeli kljub ne ravno stabilni finančni situaciji doma. Tega ne razumem.. Saj vem, da ima vsak človek v glavo svojo idealno službo in to išče, ampak sedaj je žal tako, da je treba poprijeti za skoraj vsako delo in z leti bomo mogoče le prišli do službe, ki si jo želimo, le obupat ne smemo. Saj če sedaj delamo nekaj, kar naj ne najbolj veseli, to še ne pomeni, da bomo celo življenje to delali :)

    ReplyDelete
  2. Se povsem strinjam Mojca, tako glede pogledov na brezposelne, ki pa se mi zdijo skrajno zgrešeni, saj vsakdo lahko, vsaj začasno, ostane brez službe, kot tudi glede tega, da sploh ni nujno, da če smo zdaj zadovoljni (ali pa tudi ne), s svojim delom, da bomo to počeli celo življenje.

    Res pa je, da menim da bi morali brezposelni, ki so prišli v stik z njimi prek zavoda ali npr. javnih del, in pa tudi ostali, tudi dlje zaposleni, nujno bolj izpostaviti dobre in slabe delodajalce. Slišala sem že ogromno primerov, ko je samospoštovanje padlo prav za to, ker so ljudje, prav zato ker so pač morali ali želeli delati in so poprijeli za marsikaj, naleteli na nefer razmere, izkoriščanja, neplačevanja, skrita ali odkrita poniževanja. Pa so vseeno ostali in delali. Pravzaprav to lahko razumem, saj je morda v določenih okoliščinah vseeno boljše poprijeti za nekaj, morda za en čas stisnit zobe, a če se slab odnos nadaljuje ali pa je že več ljudi imelo slabe izkušnje z nekim delodajalcem, razmerami tam ipd, pa menim, da bi morali stopiti skupaj in to prijaviti.
    Vem, da je ljudi strah in da je nujno in pomembno nekaj zaslužiti, a menim da ne za vsako ceno, oziroma da bi morali vsekakor bolj gledati na to, da se ustavi izkoriščanja in slabe pogoje, zaposleni bi bolj morali stopiti skupaj...

    ReplyDelete
    Replies
    1. Meni se zdi, da smo v takšnem obdobju, ko ravno zaradi razmer na trgu dela imajo nekatera podjetja tak odnos do delavcev in jih izkoriščajo na takšen in drugačen način, saj vedo, da delavci nekako nimajo druge izbire in bodo to sprejeli. So pa tudi podjetja, v katerem se ne dela razlik med zaposlenimi, kljub temu, da so nekateri na istih delavnih mestih bolj produktivni, boljše delajo ipd kot ostali.
      V sedanjem času je težko in se mi zdi, da še toliko bolj velja, da se moraš znajdi v prvem trenutku na pravem mestu in zagrabiti vsako priložnosti, ki ti je dana pa čeprav se mogoče trenutno ne vidiš v tem, ti lahko prinese veliko več kot si sprava misliš. Mimogrede srečno pri iskanju zaposlitve :)

      Delete
  3. Se povsem strinjam, se mi zdi da še kako velja da moraš biti ob pravem trenutku na pravem mestu in da ima sreča marsikje vmes svoje prste :).
    In pa hvala za lepe želje :)!

    ReplyDelete