Tuesday, September 22, 2015

Pa tvoje duševno zdravje?


Duševno zdravje je, tako vsaj čutim in razbiram tekom vsakdana, še vedno tabu. Tudi meni je bil, oziroma sem včasih mislila, da če se slabo počutiš, to slej kot prej pač mine in je vse del enega 'razpoloženja'- kakšne dneve boljšega, kakšne dneve pa slabšega. Saj včasih to drži, spet drugič pa ne in ne gre le za slabo voljo ali PMS ali to, da ti nekaj ali nekdo zagreni dan, ampak gre za daljša, moreča obdobja počutij, ki te kot težka kača počasi davijo, ne pustijo živeti in spati. Morda je to, kar razžira našo dušo depresija, morda anksioznost ali pa kakšna izmed drugih motenj, razpoloženjskih, osebnostnih motenj itd. Motnje duševnega zdravja- sliši se grozljivo in usodno. Saj tudi je, če tega ne prepoznamo in ne delamo na sebi. Če ne kopljemo tudi po tem, kar boli in kar moramo razrešiti. Ne nujno s terapijo, ali pa tudi, to se mi sicer zdi odlična možnost, a priznam, da se sama kakšnega terapevtskega srečanja še nisem udeležila, čeprav študiram to (zakonska in družinska terapija, ki pa me, kar vedno bolj priznavam sama sebi, zanima predvsem iz teoretičnega vidika, manj pa se vidim v konkretni psihoterapevtski praksi). Zdi se mi, da včasih lahko pomaga že poglobljen pogovor s samim seboj, z bližnjimi, ampak ne olepšan, ne takšen, s katerim želiš težavo na hitro odpraviti. Temveč surovo iskren pogovor, kjer ni izmikanj, ni skrivalnic in ni minimaliziranja pomena, češ, bo že boljše. To mora biti pogovor, ki se ga lotimo, pa naj gre za nas ali nekoga drugega, četudi ni prijeten in ob njem doživljamo hude muke.

Zakaj ne bi iskreno priznali, da nam je kdaj hudo? Glede tega, kaj nas muči, kaj nam ne da spati (tole pišem ob pol treh zjutraj, po premišljevanju o tem, kako in kaj bo z mojo prihodnostjo- o službi oz. pomanjkanju le te seveda razmišljam, kaj pa drugega in o milijardi strahov, ki se lepijo na to tematiko...) in kaj nam pije energijo. Včasih sem, tudi najbližjim prijateljicam, na vprašanja kako sem, kaj in kaj je novega, odgovorila, da sem ok in da vse po starem. Četudi včasih ni bilo. Manj sem bila v stiku s sabo in manj sem bila pozorna na svoje telo, na motnje spanca, motile so me, nisem pa analizirala vzrokov in posledično sem se vrtela v začaranem krogu. Danes imam nekaj oseb, katerim priznam, ko nisem v redu (čeprav še vedno ne takoj, poleg tega mi je o tem lažje pisati kot govoriti) in ki tudi one meni razkrijejo, ko jih kaj boli in ko ne gre le za trenutno godrnjavost ali nerazpoloženost, temveč za trajnejšo grenkobo njihovih življenj. Zdi se, da je po takih pogovorih, ko padejo maske poguma, sramežljivosti, ko se znebimo sramu in obsojanja samih sebe, lažje zadihati.

Ogromno je k temu, da na pogovore o duševnem zdravju gledam veliko bolj odprto in se jih pogumneje lotevam, pripomoglo moje sodelovanje, prostovoljno druženje z odvisniki od drog. V nasprotju s številnimi drugimi ljudmi, za katere čutiš, vidiš ali razbereš, da niso OK, pa ti vseeno trdijo, da ''vse štima'', so odvisniki, pa naj bodo alkoholiki, tisti na metadonu, heroinu, nekdanji odvisniki, ki so se pobrali, pogosto neposredni. Povedo, brez olepševanj in izmikanj, da so na dnu, da jim trenutno ne gre, ali pa vsaj skomignejo z rameni in zamrmrajo, da bi lahko bilo boljše. Tam sprenevedanja ne zdržijo dolgo, duša je toliko razgaljena, ''postrgana'' in ranjena, da takšen človek marsikaj pove. Tudi tisto, kar te šokira in prizadane, a potem te postane sram, češ kako lahko to šokira mene, saj se je vendarle dogajalo (ali pa se še) njemu samemu, on to doživlja. A po pogovoru, četudi le kratkem klepetu, je lažje, čutim povezanost, oseba pa se mi zdi vsaj za trenutek olajšana.

Mar mora biti duševno zdravje res tisti zid, ki je tako debel, da se ga ne da, oziroma ga nočemo zrušiti? Ker je pač lepše, da stoji in skriva pred vrtom, ki ni tako čudovit in popoln, vrtom naše osebnosti? O šolah se učijo o vsemogočem, ne pa o odnosih in o duševnem zdravju, o tem, da tudi duša, tako kot telo, lahko zboli in trpi. A to ni končna obsodba, je le znak, da je potrebno nekaj spremeniti. In ni potrebe, da bi se s tem borili prav sami. Res ne. Menim, da bo obdobje, ko se bomo odprto začeli pogovarjati o tem, katera čustva nas bolijo, kako razmišljamo in kakšne težave imamo, lepše, ne pa temačnejše. Pa ne le v smislu branja psiholoških definicij, to je na urniku vseh gimnazij, temveč v obliki odkritih pogovorov o doživljanju nas samih.

PS: Zelo priporočam tale blog- avtorja, med drugim pesnika, ki ga zelo občudujem in ki snuje zelo iskrene misli o svoji bipolarni motnji.
 
 http://www.bipolartimes.com/





7 comments:

  1. Zanimivo branje... si mi dala misliti, toliko, da ne vem, kaj naj komentiram, ker se v glavi premleva toliko različnih misli :)

    ReplyDelete
  2. Res ;)? Me veseli in ja, je tudi taka tema, da se kar zamislimo :)

    ReplyDelete
  3. Res zanimiva objava, sicer se strinjam z napisanim in se notri tudi najdem.
    Mislim, da o svojih občutkih, problemih, ipd. govorim premalo, to pa zato, ker pridejo tako hitro, kot tudi minejo. Ko jih prespim se mi naenkrat zdijo neumni in ne več tako veliki problemi, kot so bili prej in jih ponavadi več ne omenjam.
    Tudi moj odgovor na "kako si" je ponavadi v redu, popolnoma zaupam pa res zelo redkim ljudem. :)

    ReplyDelete
  4. O hvala ;))

    In ja, vsekakor- res je boljše, moje mnenje, da se dejansko zaupa redkim ljudem, ker se mi zdi, da se sicer prehitro opečemo...

    Občutki pa včasih res hitro minejo, čeprav pri meni niti ne ;)

    ReplyDelete
  5. Amazing place, dear :D
    Very interesting post :D

    I really like your blogger contents and I'm following you via GFC. Can you follow me back?

    NEW OUTFIT POST | Black and White Plaid
    InstagramFacebook Oficial PageMiguel Gouveia / Blog Pieces Of Me :D

    ReplyDelete
  6. Na facebooku SBS - Slovenska blogerska scena so delili tvojo objavo, si videla? ;)

    ReplyDelete
  7. O pa res, sem zdajle videla, hvala za info ;)

    ReplyDelete