Tuesday, September 8, 2015

Kaj se dogaja v notranjem svetu tihih oseb?


Tole bo spet nekoliko bolj osebna objava, se mi pa zdi, da se bo v njej morda našlo kar nekaj ljudi. 

Pisala bom o vseh, ki čutijo, da jih drugi morda jemljejo drugače, kot pa dojemajo sami sebe, v svojem notranjem svetu. V današnjem času se zdi, da so, vsaj navzven, najbolj priljubljeni, oboževani, uspešni in zanimivi, tisti, ki veliko govorijo, so srce zabave, polni domislic, idej, ambicij. Tisti, ki znajo motivirati in so zagnani, ki so polni energije, od katere jih kar razganja in s tem okužijo tudi druge.Takšne občudujem tudi sama, a ne vedno. Odvisno od tega, kako se počutim ob njih in ali se mi zdi, da je ta radoživost pristna, da so to res oni, ali pa je to le nastop. 

Še vseeno pa me pritegnejo tudi takšni ljudje, ki so bolj tihi, v stilu: tiha voda bregove dere. Ki jih spoznaš šele čez čas, ki imajo svoje trenutke, ko zares zažarijo, se pokažejo v vsej lepoti svoje osebnosti. In to po navadi ni sredi množice, ni na glas in niti ne z nečim, kar pritegne pozornost v prvem hipu. Pogosto so to izjemno inteligentni ljudje, ki pa delujejo v ozadju, se ne marajo izpostavljati. Ali pa občutljivi ljudje, ki delujejo 'mehkužno', se držijo zase, preprosto zato, ker se najboljše počutijo v svojem lastnem notranjem svetu. Ali vsi tisti, ki so preprosto mnogo bolj zanimivi, kot pa delujejo navzven. Je pa res, drugi tega ne morejo videti, ne zmorejo oceniti, kaj čutijo, razmišljajo te posamezniki, ki se, raje kot zgovornosti, posvečajo opazovanju, premlevanju. Ne glede na to, ali gre za umetniške dušice, za preplašene ljudi, za socialno anksiozne ali za nekoga, ki preprosto ne želi deliti samega sebe vsepovprek. Ki rajši počaka, včasih tudi leta, preden zaupa več. Vsi ljudje, ki raje poslušajo, razmišljajo, berejo, sanjarijo, kot pa pripovedujejo, se družijo in razkrivajo, bodo vedeli, kaj imam v mislih.

Zakaj pišem o tem? Ker sem tudi sama izrazito vase obrnjena oseba, pa s tem nikakor ne trdim, da smo takšni bolj zanimivi, kje pa, nima veze s tem. In 'introverci' in ekstravertirani so lahko karkoli: dobrodušni, slabi, zagrenjeni, vzvišeni, zanimivi itd. Smo pa vase zaprti vsekakor pogosto napačno razumljeni- kot neinteligentni, dolgočasni, nezainteresirani, sramežljivi, kar včasih ima, pogosto pa nima, veze s tem, da nekdo raje 'prebiva' v svojem notranjem, kot pa zunanjem svetu. Včasih je pisanje pač najboljša terapija in tudi sama sem takšna, da se najlažje izražam pisno ali pa prek pogovora ena na ena, ko zberem misli. To je hrana za mojo dušo. Nikoli pa ne bom delovala zanimivo, živahno, kot sonček, morda prej melanholično, zdolgočaseno, zaskrbljeno, globoko zamišljeno in čudaško.

Jap, kar nekaj pripomb sem že prejela v to smer, ampak zadnje čase nisem užaljena, zavedam se, da preprosto tako delujem navzven. Ker raje opazujem kot govorim morda vzbujam v drugih neprijetne občutke, se jim zdim sumljiva. Ker ne govorim toliko, ampak raje berem, tudi na avtobusu, sredi mesta, celo med prostovoljskim delom, če le najdem čas, delujem odsotno, tudi nevljudno. Ja, pogosto me knjige, pravzaprav že skoraj celo življenje, pritegnejo bolj kot ljudje. Je to nezdravo bežanje nekam v globino same sebe? Morda, je pa del mene. In ljudje so kot knjige. Če se poglobiš vanje, poslušaš in opazuješ podrobnosti, izveš marsikaj.

Kljub temu pa obožujem ljudi in bogastvo naših notranjih svetov. Hecno je tudi, da sem z nekaj osebami, morda štirimi ali petimi najbližjimi, zelo zgovorna, verjetno bi se oni smejali, če bi brali, da se ocenjujem kot tiho. Pa vendar, tihi, notranji svet me napolnjuje in to sem jaz.


9 comments:

  1. Zadnje čase opažam, da tisti, ki so na zunaj zabavni, zgovorni, priljubljeni in na sploh "oh in sploh", ko jih spoznam, je pri večini to le krinka in se v ozadju skriva marsikaj ne tako" oh in sploh waw". Saj nobeden človek ni popoln, ampak pri takih, ki to kažejo navzven, me to še bolj zmoti, ker niso tako iskreni in odkriti kot delujejo navzven. Tudi če si z nekom na samem, še vedno igrajo neko "igro", ampak če jih dobro poznaš, v resnici veš, da temu ni tako. A poudarjam, to so zgolj moja opažanja in ne morem posploševati na vse ljudi :)

    Kolikor te berem, te nikoli ne bi ocenila za zdolgočaseno ali nezanimivo osebo. Že res, da te malo časa, ampak če nisi glasna na zunaj in vseeno dovoliš ljudem, da se družijo s tabo in te spoznajo, verjamem, da si pravi sončk. Mislim, da se introverci delijo na dve skupine: tisti, ki so dejansko zmeraj bolj tihi, zadržani, v svojem svetu in tisti, ki delujejo na zunaj takšni, a ko se z nekom ujamejo in imajo občutek, da mu lahko zaupajo in jim njihova družba ustreza se prelevijo vsaj delno v ekstraverce :) torej tako kot si omenila, v tvojem primeru 4-5 oseb, ki so ti najbližji.

    Kakšno prostovoljno delo opravljaš, če ni skrivnost? :)

    ReplyDelete
  2. O hvala za lepe besede :)! Res je, se mi zdi da eni so res bolj sami zase, nekateri pa, četudi introvertirani, pa se razživijo ob določenih osebah ali ob določenih trenutkih.. Mene včasih nekaj piči in sem zelo zgovorna, včasih pa mi bolj prija tišina.. naj bi se pa introvertirani, to sem prebrala marsikje, od ekstravertiranih ločili ne toliko po zgovornosti in sramežljivosti, ampak po tem kako si polnijo baterije, se sproščajo.. ekstravertirani si jih v družbi ljudi, ob drugih, introvertirani pa sami, npr. ob branju, pisanju, samoti in razmišljanju. V tem pogledu vsekakor spadam v drugo skupino ;)

    Res je tudi kar si rekla, pogosto je glasnost krinka, bolečine, strahu, kot en način preusmerjanja pozornosti, česar pa se še ta oseba sama največkrat ne zaveda.. torej da ji npr. neprestano izpostavljanje služi kot obrambni mehanizem.. Kar ni nujno narobe, samo pač tako je, smo si različni ;)

    Ah kje pa, ni nobena skrivnost ;). Prostovoljka sem že več let, trenutno pa 'opravljam' druženje z odvisniki od drog, čisto neformalno- klepet in pa ostala pomoč ki jo potrebujejo v tem društvu (Zdrava pot v Mariboru), ravno pred kratkim pa sem začela pomagati še v bukvarni Ciproš, prav tako v Mb.. torej kot en antikvariat knjig, prodaja rabljenh knjig, knjižni sejmi ipd.. ;)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Sploh nisem vedela, da je glavna razlika med njimi, kako si polnijo baterije in ne kako izgledajo na zunaj ter kakšen vtis dajejo drugim ljudem. Če je temu tako, sem bolj introvertirana, vsaj kar se tiče polnjenja baterij :)

      Zanimivo, najbrž ti tako prostovoljno delo da kar veliko misliti in življenjskega ali se motim? Torej si štajerka? :)

      Delete
    2. Tudi jaz nisem vedela te razlike, sem jo pa zasledila v nekaj virih in se kar strinjam s tem :)

      Sem priseljena Štajerka, sicer pa sem bila prej v Lj, na štajerski konec pa sem se preselila k fantu :)

      Delete
  3. Super objavica in se strinjam s tabo in Mojco.
    Tudi meni se zdi, da tisti glasni, ki so KAO pogumni in samozavestni in se radi glasno hvalijo, in oh, in sploh ... no, zdi se mi, da so ravno oni dolgočasni in jim manjka nekaj samozavesti zato pa to ves čas iščejo v obliki samopotrditev pri drugih. Mi, ki smo tiho tega pač ne potrebujemo.
    Sem pa v pogovorih ponavadi tudi tista oseba, ki ji vsi na veliko zaupajo in povejo vse skrivnosti, potem pa so razočarani, ko jim jaz (vsaj takoj na začetku) nisem pripravljena povedati svojih in pogosto izpadem, kot nekdo dolgočasen, ki se mu v življenju nič ne dogaja. Je pa dejstvo, da svojih osebnih stvari pač ne rada delim z nekom, ki ga vidim na vsake pol leta na kavici. :)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Tudi z mano je tako, ljudje mi precej zaupajo, sama jih tudi veliko sprašujem, ker me zanima razmišljanje in pogledi drugih ljudi, a o sebi veliko ne povem, vsaj ne vsakemu, ki ga poznam malo časa :) na tak način sem razvila veliko boljši občutek za ljudi, jih znam lažje prebrati ter vem kaj si mislijo, kako bodo odreagirali in na splošno lažje plujem skozi življenje, ker so mi nekatere stvari jasne, brez da mi kdo bilokaj reče. Se tudi tebi zdi, da imaš boljši občutek za ljudi ravno zaradi tega ker ti ljudje veliko zaupajo? :)

      P.s. se opravičujem, ker sem se malo utaknila v debato :)

      Delete
    2. Dobro vprašanje in moram reči da ja- mislim da, vsaj z leti, vse boljše precenim ljudi, čeprav se še zgodi, da jih napačno, vsaj pri prvih nekaj srečanjih, ko morda še želimo drug na drugemu narediti določen vtis, sčasoma, ko osebo dlje poznam, pa se bolj skristalizira.

      Delete
  4. Imaš prav, pogosto je res takšna povezava :) In pa če si tiho, še ne pomeni, da nimaš mnenja, zanimanj, stališč, svojih posebnosti.. samo mogoče jih pač ne izraziš pogosto oz. ne vsakomur. Se mi zdi da je najboljše in da si najbolj odprt, iskren do sebe, če se razkriješ toliko, kolikor se še čutiš varno oz. ti je prijetno.
    Včasih pač ni energije, da bi zaupal osebne stvari, ali pa mora preteči nekaj časa.

    Meni osebno je pogosto celo neprijetno, čeprav mi je po svoje v čast, ko izvem od neznancev kakšne podrobnosti njihovih osebnih življenj, četudi se morda vidimo prvič, drugič. Zelo cenim takšno odkritost, po drugi strani pa včasih, čeprav se bo morda slišalo nesramno, ne želim vedeti vsega in me ne zanima oz. mi je preveč osebno to, kar oseba deli z menoj in mi potem postane precej neprijetno ;)

    ReplyDelete