Saturday, August 15, 2015

PREmalo ali PREveč: Oboje onesrečuje?


Ko sva bili z mami zadnjič v toplicah, sva se pogovarjali tudi o tem, kako je pri vseh rečeh najboljša nekakšna srednja mera. Tako glede načina življenja, izbiranja življenjskega sloga, kot tudi razmišljanja, posedovanja lastnosti ali pa materialnih reči.. Zanimivo, ko mi je mami zatrdila, da je to nekaj, česar bi se morali vsi držati, se mi je to sprva zdelo nekaj preveč enostavnega, na prvo žogo. A če dobro pomislim, ne gre le za puhlico, niti za pocukran nasvet, temveč za resnico. Premalo denarja ali preveč denarja? Načeloma nič od tega ne vodi v srečo, vsaj tak vtis sem si ustvarila v življenju. Premalo ali preveč dela? Preveč vodi v izčrpanost, bolezen, po drugi strani pa tudi premalo dela ni OK, saj se ne počutimo koristne, hitro lahko začnemo razmišljati o tesnobnih temah, včasih pa banalnih neumnostih, kar nas spravlja v stisko in slabša razpoloženje. Premalo svobode in preveč svobode? Ok, dokaj filozofsko vprašanje, pa vendar, kaj pomeni eno in kaj drugo? Verjetno ima vsak posameznik za to svojo lastno definicijo. Pri tem nimam v mislih zgolj fizične svobode, temveč predvsem svobodo duha (če ta sploh obstaja in kje so omejitve, oziroma kako sploh preveriti pri sebi, ali si čustveno, psihično in umsko svoboden ali ne, je že druga tema). Premalo svobode navadno onesrečuje, krati igrivost in ubija sproščenost, po drugi strani pa preveč svobode, npr. ko ne vemo kaj bi študirali, kje bi delali, če imamo na voljo 20 smeri ali poklicev, ali že ko nakupujemo hrano (ali oblačila), vodi v občutek kaotičnosti. V eksistencialno krizo. In v občutek nemoči, obupa, preokupirani z izbiro in številnimi možnostmi ne vemo več, kaj v resnici hočemo in kaj bi izbrali. Izgubimo se. 

Podobno je, po mojem prepričanju, tudi z osebnimi lastnostmi... Premajhna prijaznost je pač neprijaznost, v takšnem ali drugačnem oziru, lahko arogantnost, hladnost, nezainteresiranost ipd. Prevelika ali pretirana prijaznost pa se mi zdi nekako nepristna, osladna- saj vendar nismo vsi ves čas le dobre volje in nasmejani, mar ne? Kdor pa je vsak trenutek dobro razpoloženi sonček, no iskreno povedano, temu težko verjamem, pogosto se je izkazalo, da je to le obramba, kot maska, ki si jo ta oseba nadene, da z njo lažje prebrodi skozi stiske. Kaj pa sovraštvo? Sovraštvo je nekako izvzeto in absolutno negativno. Asociira me na hinavščino, vojne, ubijanja ipd. Le kako bi lahko 'ravno prav' sovražili, da ni preveč in premalo?

Preveč ali premalo make-upa (če smo že pri materialnih ali bolj telesnih, zunanjih vidikih izražanja in obstajanja)? Tudi to se mi zdi eden redkih primerov, kjer bi težko rekli, kolikšna je 'prava mera'. Preveč lahko deluje teatralno, pretirano, umetno, celo opolzko, pa vendar, zakaj pa ne, če se nekdo s tem izraža, je to del njegove osebnosti, poklica ipd? Po drugi strani pa nekaj takšnega, kot je premalo make upa zame sploh ne obstaja. Naravno je pač naravno, je smiselno, ne moti in ni izumetničeno. Make up je tisti izumljeni dodatek, ki ni del nas, temveč dodan, z nekim sporočilom.

Premalo ali preveč oblačil? Spet odvisno od okoliščin, pričakovanj, družbenih meril ipd.  Premalo časa ali preveč časa? Premalo navadno vodi v stres in tarnanje, preveč pa v dolgčas in obup. Premalo ali preveč seksa ali pa celo ljubezni? Hm, kdo bi sodil o tem... in če že, si upam staviti, da ima vsakdo od nas raznoliko predstavo. Preveč ljubezni pa se vendarle sliši nekako zadušljivo, obsedeno, kot lastnost nekoga, ki je posesiven, se vam ne zdi? Premalo ljubezni pa je žal nekaj, kar bi označila kar za virus človeštva in to neozdravljiv. Posledice pa so očitne na več ravneh: premalo ljubezni do živali, soljudi, do samega sebe, do ustvarjanja, učenja in še in še.

PRE- je pač zabavna predpona, ki označuje, da je nekaj, v določenih okoliščinah, mnenjih, zgodovinskem času itd., neustrezno, v eno ali drugo smer.... Kaj pa vi menite o tem?

8 comments:

  1. Popolnoma enako kot ti. Predpona pre, se mi ni nikoli zdela v redu. Poleg tega, sem še tehnica po horoskopu, kjer vedno iščem neka ravnovesja in kadarkoli sem jih dosegla, sem se počutila boljše, kot pa če je tehnica visela samo v eno smer.. Ker vse kar je PRE je PREOBREMENJUJOČE. (; Sem vesela, da sta tudi vidve z mami to začeli ugotavljat in se pogovarat, sama sem tudi želela že pisat o tem, zdaj pa si me prehitela, ampak nič zato, sem vesela, ko kdo vidi podobne stvari kot jih vidim sama.. (:

    ReplyDelete
  2. Se strinjam Evelina, tudi jaz se po ravnovesju počutim še najboljše, kar en notranji občutek mi pove, kdaj je nekaj 'ravno prav'. Sicer pa nič ne de, če bi pisala o tej isti temi, bi jo itak na drugačen način, jaz bi jo z veseljem prebrala, če se kdaj odločiš :)

    ReplyDelete
  3. Glede denarja sem vedno govorila, da si ga ne želim imeti veliko, ker potem človek postane bolj zahteven in ima vedno večje želje, temveč le toliko, da si lahko občasno nekaj privoščim, grem na dopust in to je to. Z leti sem ugotovila, da me drugo marsikdaj bolj osrečuje kot materialne dobrine.
    Tudi glede ostalega kar si omenila, se strinjam s tabo.. mislim pa, da je velika umetnost poiskati srednjo pot in stopati po njej :) čeprav se to sliši enostavno, to niti malo ni.. vsaj po mojih izkušnjah. Ljudje smo naravnani k temu, da si želimo vedno več in nismo zadovoljni s tem kar imamo, ko bi že lahko teoretično bili ter strmimo k nečemu za ceno, ki včasih ni vredna. (preveč dela in zato več denarja, a manj časa za družino, otroke, partnerja, svoje hobije - govorim v primeri, ko ne gre za slabo finančno stanje in ni več dela pogoj za preživetje sebe in družine)

    ReplyDelete
  4. Se absolutno strinjam, tudi jaz imam občutek, da potem, ko imaš enkrat res veliko denarja, kar nekako nikoli ni dovolj oziroma potem nehote vse meriš in doživljaš le prek materialnega vidika. A vse drugo, vsaj mene, toliko bolj bogati.

    Res ni enostavno, odvisno od človeka in od lastnosti ali stvari, pri kateri se trudimo biti zmerni, se mi zdi da smo prav vsi vsaj malo nagnjeni k pretiravanju v eno ali drugo smer, vsaj na kakšnem področju.. In pod tvoj odstavek, navezujoč na ceno, ki tega ni vredna, se lahko samo podpišem in zaploskam. Res je npr. da imamo možnost zaslužiti več itd, si več kupiti itd, a kakšna je cena? Nemalokrat pošastna.. Na račun zanemarjanja prijateljev, partnerja, hobijev itd... Delo za preživetje je res nekaj drugega, bežanje v delo ali pa strmenje k več in še več, pa po moje na dolgi rok res ni osrečujoče.. Preveč izgubiš in ni vredno..

    ReplyDelete
    Replies
    1. Res je, vendar tega da ni vredno se začnemo zavedati, šele ko izgubimo prijatelje, se začnemo oddaljevati od partnerja zaradi skrbi in manj preživetega časa skupaj. Pač večinoma, ko je že prepozno in je potrebno veeeliko truda, da odnose in stvari popravimo na prejšnjo raven. Tako pač je.. Sama se včasih sprašujem, zakaj smo ljudje naravnani k temu, da se za nekaj začnemo boriti šele takrat, ko to začnemo izgubljati ali odhaja od nas in je včasih že prepozno.. odgovora na to, še nisem našla..

      Delete
  5. Je pa res da nas lahko naučijo tudi, vsaj delno, izkušnje drugih.. ko pri tem, ko jih opazuješ, vidiš, česar si ti zase resnično ne bi želel... In lahko se odločiš, da boš ravnal drugače.. Je pa res, da vsekakor imamo vsi kakšna področja, kjer pretiravamo in kot praviš, potem navadno se mora nekaj zgodit, da ugotovimo, da si škodimo, sebi in drugim.

    Jaz mislim da očitno tako pogosto ravnamo, kot si rekla, šele ko začnemo nekoga ali nekaj izgubljati, zato, ker smo tako zelo slepi, zaverovani v nekaj, da pozabimo na pomembnost odnosov.. oz. se nam marsikaj zdi samoumevno, potem pa pride kakšne res hud pretres, alarm, ki nam da misliti.. Ampak menim da ni potrebe, da sploh pride do tega, oz. da bi se marsikaj, seveda ne vse, dalo že preventivno, torej preprečiti, ali pa biti toliko v stiku s sabo, da sam pri sebi prepoznaš alarmantne znake, ko je nečesa preveč in drsiš od svojega bistva stran..

    ReplyDelete
    Replies
    1. Se strinjam s tabo (joj, kako se že ponavljam :)). Če bi se znali odmaknit od določenih stvari, ljudi ali nečesa, kar nam škoduje ter se znali bolj sebe poslušati, bi veliko lažje prepoznali alarmne znake in ukrepali. Mislim, da to postane z leti lažje, saj postanemo bolj izkušeni in se lažje znamo boriti za nekaj, kar nam je pomembno in ne za tisto kar le mislimo, da je. Tudi zaradi tega, ker smo v preteklosti naredili napake, ki so nas drago stale.

      Delete
  6. Tudi jaz menim, da to osvojimo z leti :)

    ReplyDelete