Tuesday, August 4, 2015

Obsojanje svojega telesa kot oblika zlorabe....


Čedalje pogosteje zasledim, tako na spletnih portalih, blogih kot tudi v revijah, članke na temo popačene, telesne samopodobe. Z razliko od polnjenja stolpcev o tem, kako zredirati gube ali kaj storiti za manjši obseg stegen, se mi tovrstna pisanja zdijo veliko pomembnejša. Včasih je veljalo, da so zgolj najstnice obsedene s svojim izgledom, se primerjajo med seboj in želijo doseči ideal manekenskega telesa (ki ga je tako ali tako postavila družba oz. modna industrija). A v resnici imajo slabo telesno samopodobo že številne deklice, pri rosnih 8 ali 9 letih, nekatere so še mlajše, prav tako pa svoje telo zavračajo prenekatere odrasle ženske. Ne zgolj tiste, ki že navzven večkrat zlobno pokomentirajo svoje 'debele' boke, zavaljena stegna, grd trebuh ali roke, gube ipd. Te brezkompromisno, odkrito izražajo gnus do same sebe in kažejo nizko samozavest. Vendar pa je ogromno tudi takšnih, ki same sebe prezirajo na skrivaj, med samotnim motrenjem v ogledalu, med mukotrpnim in nervoznim kupovanjem kavbojk itd. Te se  ozrejo v zrcalo in skrivaj zajočejo ali zakolnejo, ker so po lastnem prepričanju ogabne, čudne, bedne, nevšečne, stare ipd. 

Res je, vsak od nas ima svoje trenutke, ko s seboj ni zadovoljen, vsi imamo tudi boljše in slabše dneve, pa tudi številne 'napakice' na telesu. Napake so to seveda po definiciji popolnega telesa in po merilih, ki smo si jih postavili mi sami. In jim sledimo kot sužnji, ker lepotna in modna industrija pač 'zagotovo vesta', kaj je lepo. Temu sveto verjamemo, zato si nikdar nismo čisto všeč. A ne gre za nikakršne drastične napake, temveč za unikatnosti, ki nas delajo takšne, kot pač smo. Ampak jih žal ne sprejemamo. Ogromno sovraštva, odpora do neperfektnega ženskega obraza in telesa, se kuha znotraj nas, žensk samih. Skoraj vse poznamo dneve, ali obdobja, skrivanja 'šlaufkov', neugodnega počutja ob ljubosumnem primerjanju prijateljičinega vitkega pasu s svojim 'zalitim' ali pa se primerjamo z dolgonogimi lepoticami, medtem ko smo same pač majhne (jap, priznam, dolgo sem imela kompleks zaradi svoje višine, tudi zato, ker so me okoli tega zbadali nekateri 'kolegi').Vse si kdaj nismo všeč in smo slabe volje, nekatere smo takrat tudi verbalno nasilne do same sebe in se morda zbadamo ali dajemo v nič. Razlogi so različni, morda le zoprn PMS, morda kakšen prepir, ki nas je zabolel, pa smo jezo raje projecirale v oštevanje lastnega telesa, morda smo se res malo zredile, pa ob tem, namesto da bi to skušale sprejeti in se pomiriti, da bomo to pač postopoma spremenile, začnemo grdo poniževati same sebe.

V ozadju tovrstnega, izkrivljenega pogleda na telo (ja, izkrivljenega, kar pa zame ne pomeni, da si lažemo in trdimo da smo popolne, tega pač ni, ampak izkrivljenega v tem smislu, da se ne spoštujemo in ne priznamo vsega tistega, s čimer pa smo zadovoljne in zaradi tega posebne), je marsikaj: od hujših razlogov: zlorab, travm, znižane samozavesti zaradi zbadanj sovrstnikov še iz šolskih časov ali s strani partnerja, do popačenega mnenja, pridobljenega na osnovi zlaganih reklam in privzgojene potrebe po primerjanju z drugimi. Ni enega vzroka, posledice pa so, pa naj gre za kronično nizko samopodobo, ki traja leta ali pa za le en slab dan, ko smo same sebi grde in se žalimo, iste: še nižja samozavest, še slabše počutje in še manj moči, energije, zanosa za življenje... In tako nikdar ne bomo srečne. Ker žal: nismo manekenke, ali pa pač nimamo dolgih, svetlečih las, niti nimamo lepe kože. Morda nismo visoke, nimamo lepih (po našem strogem mnenju) stopal, obrvi in še in še. Seznam kritike se nikdar ne konča. Nas to osrečuje? Ne verjamem!!

Vse imamo nekaj, kar nam, tako osebnostno kot telesno, pač ni všeč. Ampak kaj pa vse tisto, kar nas dela NAS? Pegice, jamice v ličkih ko se nasmejimo, lepa polt, morda posebej sijoče oči, lepe prsi, elegantni nohti, luštne ustnice itd. Vsaka ima nekaj. Predvsem pa: zakaj je tako pomembno, kaj nam na sebi telesno ni všeč? Kaj ni pomembneje to, da lahko ljubimo, hodimo, se smejimo, ustvarjamo, preprosto živimo? Kaj pa vse naše dobre lastnosti? Si jih priznamo? Dvomim!

4 comments:

  1. Se popolnoma strinjam z vsem napisanim. Amen!

    ReplyDelete
  2. Tudi jaz nimam kaj za dodat.! To bi si moralo prebrati veliko deklic, najstnic, punc in žensk! (:

    ReplyDelete