Monday, July 6, 2015

Spomin na njiju.... (zgodba nekega drevesa)

vir slike: Dailymail

Poboža me po listih, veter, moj prijatelj, a včasih sovražnik. Skupaj zapleševa, poravna moje vejice in listke, nežne poganjke, a ko je slabe volje in požrešen, ga ne maram. Takrat me razteguje in tepe, občutek imam, kljub stoletni zasidranosti, da bom poletel v vesolje, s koreninami vred. A se zadržim in vztrajam, že dekade opazujem prelivanje letnih časev, urbanistične spremembe, sprehajalce, okušam svetlobo in temo, toploto in mraz. Še vedno sem tu in si beležim, v svoj nevidni spomin, prizore pred seboj. Mlade družinice, mestne posebneže, mrke ženice, žalostne pijance, apatične brezdomce. A njiju že dolgo ni bilo. Sedela sta tu, tako zapeljana v svoj lastni, čarobni svet, da nista videla drugih. Nista slišala koles, vreščečih otrok iz vozičkov, nista se odzivala na grmenje, na bučanje poletnega lunaparka ali krakanje iz ribnika v daljavi. Na klopici, ki je najbližje meni, nekoč sijoča, nedolžno bela, dandanes umazana in porisana s čudnimi kracami, ki jih od tu ne razberem in ne razumem, se je pričela njuna pravljica. Ona je vedno pritekla, on se je po kavbojsko odmajal nasproti k njej, iz druge, vedno desne strani parka. Plavolasa in vitka je privihrala iz leve stezice, že od daleč razprtih rok in s sijočim nasmeškom, on pa jo je včasih zavrtel in dvignil v zrak, ob tem je vreščala kot deklica. Ob redkih priložnostih pa je pritekla vsa zasopla, on je že sedel, šaljivo jo je okaral, da zamuja. Takrat je zardela, a njuno snidenje se je vedno pričelo in končalo z dolgim poljubom. Tako posebnim in intimnim, da mi je bilo nerodno, ker sem bil tiha priča njune strasti. Bil sem tam, vedno, tiho in vdano, potrpežljivo. Nista me opazila, le enkrat je on pokomentiral, da sem njuno zavetje pred vročino, pragmatičen človek pač. A tudi romantičen. Včasih ji je bral poezijo, ona je razpirala svoje lepe oči, gladila mu je kodre. Nekajkrat pa sta se sestala bolj zaskrbljeno, takrat v njunih očeh ni bilo več žara, mladostniške razposajenosti, brezskrbnosti. Takrat sta se močneje, skorajda obupano objela, sedla, staknila glavi in tiho šepetala. Naslonila je glavo, okrašeno z vedno rdečo pentljo, na ramo njegovega žametnega suknjiča. Božal jo je po laseh in nekaj govoril.

Včasih mi je prijatelj veter zabrundal nekaj njunih besed. Govoril ji je: '' Dobro bo, morda ne bo tako hudo.'' Ona je hlipala, se malo smejala in ga poljubljala. A takrat ne s strastjo, slastjo, temveč je vmes požirala cmok v grlu, poln zadrževanih solz. Ko sem ju videl zadnjič, tudi meni ni bilo vseeno. Bila sta moja družabnika, godilo mi je, da nudim senco njunim zmenkom, skrivnostim, ljubezni, hrepenenju in snovanju načrtov. A ob zadnjem snidenju sta jokala oba. Tiho je govoril, ona je besno kričala, s pestmi udarjala v njegov prsni koš, a se ni razburil. Še močneje jo je objel. Pogledala ga je globoko v oči, ga podrobno preučevala, kot da si želi v spomin vžigosati vsak njegov detajl, tudi gubice ob ustnih kotičkih. Zadnje, usodne besede tistega dne, preden mu je podarila izvezen robček in iz las snela rdečo pentljo, za katero je prav tako želela, da jo ima, so bile: '' Morda bo vojne konec kot bi mignil. Obljubim, ko bo končano, se snideva.'' Nato je sledila le tišina... Od takrat ju več ni. In jaz vem, o kako dobro vem, kaj se je zgodilo. Še ena pot, ki je bila grobo prekinjena, kot nasilno porezana veja. Žila njune ljubezni je izkrvavela. Vojne je konec, a njiju ni več. Včasih ju pogrešam, še se spomnim na njiju. Tudi veter mi včasih prišepeta, da pogreša igranje z njenim krilom in njegovimi kodri....

3 comments:

  1. Meni so prispeli spomini na dan. Scena, pogovori, nekateri trenutki, ki so opisani tukaj, sem jih doživela sama... In prav presenečena sem kako podobni so si... Bila je potka in drevo in klopca pod njim, in jaz prihajala sem vedno po desni, in včasih sem zamudila, in velikokrat so bili strasni poljubi in objemi ter pogovori dolgi ure in ure. Tudi dvignil me je v zrak in zavrtel, jaz pa sem se smejala kot deklica. Tudi nama je drevo ponujalo zavetje pred soncem in dežjem. In tudi naju ni več pod tistim drevesom, na tisti klopci. Kakšni spomini! Hvala za podoživljanje. Zdaj sem se zavedala, koliko sem lahko hvaležna za te trenutke, ki so se dogajali takrat. Mislim da je čas, da si jih zapišem... Ker si to zaslužijo in ker so nekaj posebnega, romantičnega. Hvala Sara iz srca, za tale zapis. (:

    ReplyDelete
  2. O wau Evelina, najlepša hvala za podeljeno izkušnjo, moram priznati da sem komaj verjela kaj prebiram, ko sem prebirala tvoje besede o tem, da ti je zapis prebudil spomine in da so te dejansko podobni tem v zgodbi..! Neverjetno in vesela sem, da si se na podlagi prebranega odločila, oz. dobila spodbudo, da te spomine zapišeš in jim podeliš eno posebno mesto v svoji osebni zgodovini :*

    ReplyDelete
  3. Malenkost. Tudi sama nisem mogla verjet, da je bilo vse skupaj tako lepo.. Ja ravno kar bom jo zaela pisat, ker to more biti zapisano... (: Hvala, res še enkrat.

    ReplyDelete