Sunday, July 5, 2015

Napačne odločitve sploh obstajajo?!



Kako se soočiti z napačnimi življenjskimi odločitvami? Vsi smo se že kdaj znašli v situaciji, ko smo iskreni pogledali vase in si priznali, da smo zavozili, razočarali sebe in začutili totalno grenkobo v srcu. Jap, ko razočaramo sebe, ne drugih, je to nekaj najhujšega in najbolj bolečega, vsaj meni osebno. Ko spoznamo, da se marsikaj ne bo izšlo tako, kot smo predvidevali in upali, ker vendarle nismo dovolj sposobni, nadarjeni ali pa se samo nismo znašli na pravem mestu v pravem trenutku. Lahko se razburjamo, kritiziramo, analiziramo v nedogled, a dejstvo je, da smo trenutno tukaj, kjer smo, preteklosti pa ne moremo izbrisati. Imamo pa zato nova znanja, nove izkušnje, spoznanja predvsem o sebi, o svojih načinih razmišljanja in o tem, kdo smo in kaj, oziroma kdo, želimo postati. Skozi vsako 'napačno' odločitev se lahko vsaj nečesa naučimo in odločamo vnaprej, česa nočemo več. S tem smo korak za korakom bližje življenju, kakršnega želimo. Je pa to lažje reči kot storiti, vmes bo pač še veliko ovir, preprek in bolečine. In padcev ter lekcij.

A navsezadnje, kaj je boljše: okušati polnost življenja, četudi se ob tem opečemo in kdaj tudi hudo trpimo, ali pa le životariti, se večno spraševati kako bi bilo, če bi vsaj poskusili, si upali več? Osebno verjamem tudi, da napačnih odločitev v bistvu ni, da so vse namenjene, da so nas prav vse nekam vodile.. Četudi se trenutno zdi, da se je vse zarotilo proti nam ali sami sebi očitamo, da smo premalo vlagali vase ali v kakšno področje našega življenja. Tudi to še ni konec, tudi iz tega se še lahko porodijo kakšne priložnosti. Pa naj gre za boleč konec zveze in refleksijo glede tega, kje bi lahko ravnali drugače ali za službo, ki nam ne prinaša zadovoljstva in uspeha. Morda smo prekinili določene odnose, to v resnici kar naprej počnemo, četudi ne zavestno, ko dopuščamo, da izvodenijo ali se končajo, a vse je bilo z nekim namenom. Mogoče pa nas zafrkava zdravje. Smo tudi sami prispevali k temu?

Vse to  je lahko priložnost za nekaj več, za predrugačenje življenja in za to, da se morda čisto prvič vprašamo: kdo sem, kaj želim in kam grem? Poznam ogromno zgodb ljudi, ki so napačne odločitve, oz. to, da se niso poslušali, svojega resničnega bistva in potreb, drago plačali z zdravjem in srečo. Pa vendar so bile prav te, na videz napačne in škodljive, odločitve namenjene, da so jih sploh izbrali, saj so prvič dodobra pretresle njihova življenja. 

Tudi mene so. Ob koncu dolgoletne zveze pred leti sem prvič začutila zdravo jezo in se postavila za sebe ter pridobila na samozavesti, ob prekinitvi nekaterih odnosov sem si prvič priznala, kaj mi pomeni prijateljstvo in kdo zame ni prijatelj. Trenutkov, ki sem jih preživela s temi osebami, pa nikakor ne obžalujem, cenim jih, ker brez njih ne bi bila to, kar sem danes.

Tudi moje trenutno mučenje z vprašanjem, zakaj sem sploh izbrala tako izobraževalno pot kot sem jo (kulturologija, sedaj pa končujem zakonske in družinske študije), pri kateri niti ne vem, ali se, oz. na kakšen način še, vidim v njej. Le zakaj nisem šla rajši študirati česa drugega? Mislim, da se nas dandanes ogromno 'tepe po glavi' in obžaluje svoje študijske izbire. Pa vendarle....

Verjamem, da sem se na te dve fakulteti vpisala z nekakšnim skrivnim namenom, oba študijska programa pa sta mi vseeno dala ogromno in minulih študentskih let, čeprav imam sedaj pomisleke glede kariere oz. iskanja dela, ne bi zamenjala za nič na svetu. So napačne odločitve res napačne ali pa so čisto prave v pravem trenutku, glede na našo takratno pripravljenost, interes, zrelost in namen? Čudna so pota življenja :)


8 comments:

  1. Glede na pester zadnji teden menim, da napačne odločitve obstajajo, vendar je to normalno, saj vedno ne moreš narediti prav oziroma mogoče v preteklosti narediš nekaj kar se ti je takrat zdelo pravilno in se kasneje izkaže za napačno odločitev. Problem pri napačnih odločitvah je predvsem to, da se je težko soočiti z posledicami in nadaljevati v drugi smeri. Če dam dva primera... sama bi morala pred določenim časom prekiniti odnose z osebo, katera mi je stala 3 leta vedno ob strani, vendar tega nisem storila, ker sem bila v strahu, kako bom brez nje izhajala. Sedaj se je izkazalo, da oseba je res super, a vendarle sem videla le eno plat, če bi videla tudi drugo plat, sedaj ne bi imela težav in ljudje ne bi imeli takšno mnenje o sebi. Težko se je sprijazniti s tem, da si se motil, še težje pa narediti korak naprej in popravi napako, v tem primeru končati nek odnos ali zmanjšati stike na minimum.
    Glede faksa se tudi sama sprašujem, če je bila to napačna odločitev, vendar ne glede na to ali je bila ali ne, takrat sem si to želela, sedaj pa moram dokončati, kar sem začela.

    Vseeno pa menim, da tudi napačne odločitve morajo biti, da se naučimo nekaj novega, se znamo v prihodnosti boljše postaviti zase in se boljše spoznamo in vemo kaj hočemo, kaj nam koristi in kaj ne. Saj je vedno veljalo, da napake vsi delamo, a to ni problem, problem je če iz teh napak nekaj ne potegnemo ven in ne na njih nekaj ne naučimo. Seveda je tako kot si ti rekla, lažje je reči kot storiti, ampak mislim, da vsak človek pride do točke, ko vidi, da mu določene ponavljajoče se stvari ne prinašajo zadovoljstva in se izkažejo za napake, ki jih v prihodnosti ni pametno ponoviti.

    Mogoče sem malo zabredla v druge vode, ampak upam, da sem vseeno ostala v okviru teme tokratne objave :)

    ReplyDelete
  2. Vsekakor nisi zabredla iz teme oz. objave, hvala za tvoj pogled in se strinjam- ni lahko, sploh ko spoznaš da si ga pošteno zafrknil in ja, kasneje se nekako izkaže, da je bila tudi to šola, a vseeno ni prijetno, sploh ne, ko je vse še sveže, ter ko si ves zmeden..

    Dvome o šolanju pa mislim da ima kar marsikdo med nami, pa tudi ni nujno da je bilo vse slabo, kot si rekla, takrat sva si npr. to želeli, kamor sva se vpisali, nekaj naju je očitno pritegnilo in posledice so seveda danes tu.. ampak vprašanje, koliko bi si bili zvesti, če bi se npr. takrat silili v nekaj, kar ne bi bilo za naju, pa četudi bi bilo lažje (dejansko ali samo dozdevno) zaposljivo...

    Sama se kar naprej borim z iskanjem ravnovesja med stvarmi ki me zanimajo in odločitvami, na katere me nagovarja šesti čut, ter po drugi strani z enim razumom in tem, kaj se 'splača', spodobi...

    Res je, vsakdo pride do ene točke, ko je dovolj oz. vidi, da je pa nekaj res napaka, ki je ne želi več ponavljati.. samo da je včasih to prej, včasih slej, vsaj pri meni ;)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Najbolj zanimivo mi je to, da če gledam za nazaj do 25 leta je življenje kar teklo mimo mene, vzela sem stvari za samoumevne, da tako morajo pač biti, čeprav nisem bila zadovoljna z njimi. Šele v zadnjem letu in pol (najbolj sem pa napredovala v zadnjem pol leta) sem vzela bolj stvari v svoje roke pa čeprav sem kar precej pretrpela, sem dejansko živela svoje življenje, šla preko določenih stvari, ki si nikoli ne bi mislila, da bom šla in sem v osnovi bolj srečna, ker vem, da sem jaz tista, ki lahko usmerjam življenje in nisem to prepustila drugim ljudem.. ko enkrat prideš do tega spoznanja, je vse lažje.. čeprav drugi pridejo na bolj enostaven način in to ugotovijo že pri 18, pri meni ni bilo tako in sem morala narediti precej napak ter sprejela precej odločitev, ki so se izkazale za napačne, da sem do tega prišla in da sem sedaj bolj odločna. Vseeno boljše pri 25, 26 letih kot nikoli :)

      Glede faksa pa to sem si želela študirati, zato sem šla, napaka je bila le, da nisem takoj po opravljenih vseh izpitih začela pisati diplomo in sem to začela šele sedaj, ko mi voda teče v grlo, zato mi je dodatna muka. Tako pač je.. kaj bom pa na koncu počela, ne vem, ker sem skozi leta pri različnih službah ugotovila, da se zna zgoditi, da bom končala v čisto drugi stroki.. vendar vem, da če ne bi šla to študirat, bi mi bilo sedaj žal :)

      Delete
  3. Se absolutno strinjam in menim tudi, da tudi če res pozno karkoli spoznaš, tudi v starosti, je boljše kot nikoli, že to, da si sam pri sebi razčistiš določene stvari, pa čeprav z zamudo, je po mojem veliko... tudi jaz sem prej kar pustila, da me 'nosi' življenje, zdaj pa malo drugače na to gledam, učim se tudi izbirati občutke, dejanja.. vedno itak da ne gre, ampak že ko se zaveš da pa imaš to možnost, kot si rekla, je res drugače :)

    Želim ti vso srečo s pisanjem diplome, mogoče je res, da je zdaj muka, ampak vseeno pa nisi obupala in zdaj dokončuješ stvari, navsezadnje nikoli ni prepozno.. glede služb pa se skušam sama, čeprav sem stara 28, čim manj sekirat in glede tega pa sem nekako mešanih občutkov- po eni strani je res, da si sami ustvarjamo prihodnost, z izbirami in odločitvami, a verjamem tudi, da vse pride ob svojem času, ko nam je namenjeno.. in tudi, da se stvari, ki nam niso namenjene, ne da izsiliti.. bomo videli ;)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Se povsem strinjam s prvim odstavkom :)

      Glede drugega pa... všeč mi je tvoj optimizem in upam, da res nama uspe!

      Delete
  4. Ta optimizem je tudi bolj v fazi učenja ;)
    mi ni naravno privzgojen :D

    ReplyDelete
    Replies
    1. Jaz sem bila pa včasih še preveč optimistična, da sem mislila, da se bo vse uredilo brez mojega posredovanja, dokler nisem padla konkretno na trda tla ... sedaj pa sem rajši realna, a vseeno delno optimistična, da ne obupam, ko mi ne gre najboljše :)

      Delete
  5. Hihi, jaz pa obratno- sem že po naravi bolj pesimist, tako da sem šele v zadnjih cca. 3 letih malo uravnala to in prevesila bolj v realistično, s kančkom optimizma, stran ;)

    ReplyDelete