Thursday, July 16, 2015

Koliko sebe razkrivamo drugim?


Ne vem kako to, da sem pomislila na to vprašanje oz. temo. Pa mi je zelo zanimiva, ker se mi zdi, da je odgovor na to vprašanje samosvoj vsakemu posamezniku. Na podlagi česa se odločimo, čeprav niti ne bi uporabila te besede, saj se mi zdi da ne gre za logičen, racionalni razlog, kolikšen del sebe bomo razkrili drugim? Tako družinskim članom, saj krvne vezi same po sebi še zdaleč niso zagotovilo za bližino in delitev skrivnosti, kot tudi prijateljem, sošolcem, sodelavcem, ljudem, ki jih prvič vidimo, pa tistim, ki niso zgolj znanci, vendar tudi niso (še) prijatelji. Ob kakšni priložnosti, oz. v kakšnih okoliščinah, se odločimo, da bomo podelili več sebe, da bomo nekomu povedali nekaj, kar se nam osebno zdi bolj intimno, bodisi naše življenjske vrednote, sploh če nekoliko, ali precej, izstopajo od nenapisanih norm zaželenosti, ali pa nekaj, kar se nam je nekoč pripetilo? Kaj v nas se zgodi, da nekomu povemo več, nekomu manj? Če smo iskreni do sebe, lahko velikokrat ugotovimo tudi, da lahko enemu prijatelju, oz. prijateljici, povemo nekaj, česar drugemu ne moremo. In obratno. 

Menim, da obstaja več faktorjev: naša osebnost, kompatibilnost našega karakterja in temperamenta z osebo nasproti nam (če smo si bolj podobni, si menda delimo več. Podobni po duši, razmišljanju itd.), ter tudi naša rast, naše spreminjanje. Morda smo sčasoma ugotovili, da nekomu ne moremo zaupati več, ni nujno, da je naredil kaj narobe, zgolj ne čutimo se več tako povezani z njim. Ker so naše poti šle drugam, poslovili smo se na razpotju, ne da bi sami natanko vedeli, kdaj in kako. Včasih pa so se od nas umaknili drugi, začutimo, da delijo vse manj in manj sebe, da nam pripovedujejo le še lahkotne stvari, morda kakšne splošne podatke, trače, ali pa navržejo kakšno opombo o vremenu in tem, kako je bilo na delu. Manjkrat pa spregovorijo o tem, kdo so, kaj razmišljajo, kaj čutijo, kakšne strahove imajo. Četudi nekoč so. Ali pa smo se, po tihem dogovoru, umaknili drug od drugega. 

Zanimivo pa je tudi to, da včasih več povemo nekomu, ki ga sploh dobro ne poznamo. Iz ust nam zletijo drobci podatkov o naših najglobjih skrbeh ali pa razkrijemo svoja navdušenja, hrepenenja. Nekomu, s katerim smo se videli le enkrat ali dvakrat, morda le površno sodelovali ali pa si le pokimali v mestu, na avtobusu, na faksu ali v trgovini. Včasih se pogledaš z nekom, pa preskoči ena čudovita energija, brez besed, kot bi se možgani sporazumeli, da je tam nekaj, kar obeta, če bomo le raziskovali v to smer, začetek enega lepega odnosa. Lahko pa se z nekom sestajamo leta in leta, pa v resnici to ostaja le še navada, ob tej osebi nam sicer še zdaleč ni hudo, radi jo vidimo, a si ne priznamo, da si z njo delimo le še banalnosti. In to ni nujno slabo, imamo skupno preteklost in včasih je ta dovolj, da še nekaj časa poganja odnos.

Koliko samega sebe razkrijemo drugim je nemalokrat povezano tudi z življenjskimi prelomnicami. Takrat nekomu, s katerim smo si bili prej blizu, morda povemo le malo, se zapremo vase, se bojimo, da ne bo razumel, da bo sodil ali nas pomiloval. Zato pa takrat nemalokrat več povemo nekomu ki nam je skorajda tujec in pred katerim nimamo teh zadržkov. Odnosi in povezanost med ljudmi so zelo zanimivi, mar ne :)?

4 comments:

  1. Objavo sem z veseljem prebrala, me je že sam naslov privabil k branju :) Sama se tudi najdem v tem. Običajno se zaupam tistim prijateljicam, ki imajo podobno mišljenje, no pa tudi ostalim, saj znajo včasih svoje mišljenje zelo dobro utemeljiti, da začnem potem tudi sama v tej smeri razmišljati. Čeprav ... največ zaupam ravno mami, lahko rečem, da mi je kot najboljša prijateljica. Dandanes je težko najti osebo, vredno zaupanja. Veliko je obrekovanja. Lahko pa priznam, da sama nisem rada v bližini ljudi, ki so za moje pojme preveč iskreni, odkriti. Cenim iskrenost in odkritost, ampak včasih nekateri ne znajo izbrati lepih besed in te z njimi enostavno prizadanejo. Ampak ja, še vedno pa opažam, da je včasih človeka težko razbrati oz. njegove misli, dejanja. Sem že komu kdaj zaupala, potem pa, ker sem z njimi izgubila stik, so me na veliko obrekovali, povedali so vse, kar sem jim kdaj zaupala. Tako da ja ... Ampak včasih moraš tvegati, saj na žalost ne vidim v prihodnost, da bi vedela, ali bo tista oseba večno moja zaupanja vredna prijateljica ali ne :)

    ReplyDelete
  2. Hvala Valentina :). Se zelo najdem v tvojem razmišljanju. Po svoje je treba tvegati, saj če ne tvegaš, tudi ne moreš okusiti vsega lepega kar ponujata bližina in prijateljstvo :). Priznam pa tudi jaz, da kolikor cenim iskrenost, mi res ni vseeno, na kakšen način je podana.. tudi resnico se da povedati na lepši, prijaznejši način, ne pa kar direktno ustreliti in s tem nekoga prizadeti..
    Res je, odnosi so kar nepredvidljivi in nikoli ne veš.. sem si pa tudi jaz zelo blizu z mojo mami, tudi moja dva starša sta ločena in od tu verjetno izhaja potem ta večja zaupnost ki se je spletla med nama z mami.. tako da vem, kako je to :)

    ReplyDelete
  3. Sama ponavadi zaupam ali nekaj povem ljudem, s katerimi imam dober občutek, čeprav priznam, da me je v zadnjem času ta občutek kar nekajkrat zamaknil v napačno stran, ker sem obenem še druge poslušala in ne sledila sebi. Posledice veliko obrekovanja in da so se ljudje, ki so imeli le nekaj minut časa, pogovarjali o mani. Sčasoma sem se odločila, da me to obrekovanje ne bo več motilo in se ne bom z njim obremenjevala prav tako se ne bom več sekirala, kaj kdo meni ter se bom odločala zgolj in samo tako kot jaz čutim in se meni zdi ok (govorim glede osebne ravni). Zato mi gre tudi en prijatelj, ki veliko opravlja od takrat precej na živce, kot da ne bi imel svoje življenje in je njegovo življenje trači in opravljanje.. ja opravljanje, ni le ženska domena, čedalje bolj postaja tudi moška :) Seveda, marsikdo to ni sprejel dobro, ampak to je moje življenje... zato tudi se družim s tistim ko jaz hočem in mu jaz hočem zaupati, pa čeprav se včasih opečem. Raje se opečem zaradi svojih napak, ker sem se sama tako odločila in čutila da je tako prav, kot pa zaradi tega ker bi nekoga upoštevala in bi se izkazalo, da mi je napačno svetoval..

    Je pa res, da z nekaterimi takoj začutiš neko kemijo in bi jim lahko povedal vse, z drugimi pa niti malo ne glede na to kako se eden ali drugi trudi za to.

    ReplyDelete
  4. Hvala za podeljeno izkušnjo! Tudi sama opažam, da se tračev po navadi bolj poslužujejo tisti, ki so v resnici sami v sebi nezadovoljni, prazni ali zdolgočaseni, ali ker ne želijo razkriti sebe, zato pozornost usmerjajo na druge.. Tudi mene občutek pogosto vara, a kot si rekla, rajši naredim napako v tem, pa da je moja napaka, kot pa če bi odnos do nekoga razvila na podlagi tega, kaj rečejo drugi...

    ReplyDelete