Friday, July 24, 2015

Kaj izoblikuje stil oblačenja?


Zadnjič sem pred spanjem začela razmišljati o svojem načinu oblačenja in okusu za modo.. Na smeh mi gre, ko se spomnim svojih srednješolskih časev in obiskovanja rejverskih zabav, za katere sem tudi izbirala odštekana, fluorescentna oblačila in dodatke. Mojo identiteto je  močno izoblikovalo iskanje same sebe, v kombinaciji z ljubeznijo do elektronske glasbe, ki pa jo gojim še dandanes. Kaj pa sedaj, ko so gimnazijski časi že v davni preteklosti, kaj izoblikuje moj in vaš okus za oblačenje? Koliko izmed vas v svoj stil še vnaša elemente oblačenja, h kateremu ste se zatekale kot najstnice? Če ste bile npr. metalke, rejvarke, rokerke, ali še nosite pripadajoče modne kose ali pa je vaša garderoba povsem drugačna, morda z le nekaj dodatki iz najstniških subkulturnih časev ali pa popolnoma brez?

Če analiziram sebe, sem svoj stil oblačenja tekom desetih let nekoliko preoblikovala, a spet le do neke mere. Še vedno sem zaljubljena v barve in vzorce, manjkrat pa posegam po majicah z bleščečimi napisi, prav tako ne nosim več zelo kratkih kril. Zakaj? Ker se mi ne zdi primerno? Niti ni to, ampak preprosto to nisem več jaz. Nekako se najboljše počutim v pastelih, v kombinaciji casual in romantičnega, 'girly' looka. Na podlagi česa se je izoblikoval moj okus? Vsekakor so nanj vplivali vrstniki, mediji, moja mama, ki je velika ljubiteljica mode in je od nekdaj prejemala komplimente za dovršene damske stylinge (o takem občutku za modo jaz lahko le sanjam, nimam toliko tega naravnega občutka kot ona) in še kdo bi se našel. Moja mama pa se je zgledovala po svoji mami, tudi ona je imela rada modo, klobučke in kostime. Nas torej najbolj izoblikujejo mediji, vrstniki in starši, tudi v modnem smislu? Kaj pa duh časa? Mislim da, vsekakor. Sproščene hipijevske hlače, vsaj meni, sporočajo nekaj drugega kot pa oprijete skinny kavbojke, ki diktirajo kontrolo nad telesno težo in linijami telesa. Socialni status? Da in ne. Finance sicer omogočijo nakup dražjih, kvalitetnejših kosov, pa vendar nikakor ni nujno, da je denar enačica za osebni stil, za modni okus. Pogosto, po mojem mnenju, celo obratno. Ampak vsak ima svoja estetska merila.

In tudi z malo denarja se lahko ustvari osebni stil, ki nam je pisan na kožo. Drugi pa naš modni stil tako ali tako lahko kritizirajo ali pa občudujejo. Preprosto imajo vsake oči svojega malarja. In kaj navsezadnje sploh je 'stil oblačenja'? To so spet le ozke kategorije, ki nam pomagajo, da se lažje popredalčkamo. Sicer pa se mi zdi, da to, kaj 'navlečemo' nase, še zdaleč ni pogojeno le z  estetskim okusom, osebnimi preferencami glede materialov, oblik in barv. To je le en delček. Še pomembnejši se mi zdi prispevek našega osebnega karakterja, tega, na katerem področju se udejstvujemo, tako karierno kot v hobijih , ter tudi, kakšna je naša osebna filozofija. Imamo radi udobje, imamo radi, da naša oblačila pripovedujejo določeno zgodbo, se z našimi oblačili, največkrat nevede, poklonimo nekomu, ki velja za naš modni idol, ki smo ga občudovali in si na podlagi njegove omare skreirali svojo?

Ali pa imamo radi minimalizem in funkcionalnost? Kaj nam povedo barve in kaj vzorci? Kje smo se naučili, da se nam nekaj zdi lepo in nekaj neokusno, na podlagi česa presojamo, kaj paše skupaj in kaj ne?  V ozadju je zagotovo nekaj več: kompleksen preplet osebnega okusa, temperamenta vsake osebe, osebnih hrepenenj in tudi želja, kaj želi, pogosto nezavedno, sporočati okolici s svojimi oblačili. Dostopnost in preprostost, bohemsko ustvarjalnost, ali pa morda uspeh, odločnost, profesionalnost? Obleka še zdaleč ni zgolj zaščita telesa, je način komuniciranja z okolico in način osebne ustvarjalnosti. Kaj pa porečete vi?

Thursday, July 16, 2015

Koliko sebe razkrivamo drugim?


Ne vem kako to, da sem pomislila na to vprašanje oz. temo. Pa mi je zelo zanimiva, ker se mi zdi, da je odgovor na to vprašanje samosvoj vsakemu posamezniku. Na podlagi česa se odločimo, čeprav niti ne bi uporabila te besede, saj se mi zdi da ne gre za logičen, racionalni razlog, kolikšen del sebe bomo razkrili drugim? Tako družinskim članom, saj krvne vezi same po sebi še zdaleč niso zagotovilo za bližino in delitev skrivnosti, kot tudi prijateljem, sošolcem, sodelavcem, ljudem, ki jih prvič vidimo, pa tistim, ki niso zgolj znanci, vendar tudi niso (še) prijatelji. Ob kakšni priložnosti, oz. v kakšnih okoliščinah, se odločimo, da bomo podelili več sebe, da bomo nekomu povedali nekaj, kar se nam osebno zdi bolj intimno, bodisi naše življenjske vrednote, sploh če nekoliko, ali precej, izstopajo od nenapisanih norm zaželenosti, ali pa nekaj, kar se nam je nekoč pripetilo? Kaj v nas se zgodi, da nekomu povemo več, nekomu manj? Če smo iskreni do sebe, lahko velikokrat ugotovimo tudi, da lahko enemu prijatelju, oz. prijateljici, povemo nekaj, česar drugemu ne moremo. In obratno. 

Menim, da obstaja več faktorjev: naša osebnost, kompatibilnost našega karakterja in temperamenta z osebo nasproti nam (če smo si bolj podobni, si menda delimo več. Podobni po duši, razmišljanju itd.), ter tudi naša rast, naše spreminjanje. Morda smo sčasoma ugotovili, da nekomu ne moremo zaupati več, ni nujno, da je naredil kaj narobe, zgolj ne čutimo se več tako povezani z njim. Ker so naše poti šle drugam, poslovili smo se na razpotju, ne da bi sami natanko vedeli, kdaj in kako. Včasih pa so se od nas umaknili drugi, začutimo, da delijo vse manj in manj sebe, da nam pripovedujejo le še lahkotne stvari, morda kakšne splošne podatke, trače, ali pa navržejo kakšno opombo o vremenu in tem, kako je bilo na delu. Manjkrat pa spregovorijo o tem, kdo so, kaj razmišljajo, kaj čutijo, kakšne strahove imajo. Četudi nekoč so. Ali pa smo se, po tihem dogovoru, umaknili drug od drugega. 

Zanimivo pa je tudi to, da včasih več povemo nekomu, ki ga sploh dobro ne poznamo. Iz ust nam zletijo drobci podatkov o naših najglobjih skrbeh ali pa razkrijemo svoja navdušenja, hrepenenja. Nekomu, s katerim smo se videli le enkrat ali dvakrat, morda le površno sodelovali ali pa si le pokimali v mestu, na avtobusu, na faksu ali v trgovini. Včasih se pogledaš z nekom, pa preskoči ena čudovita energija, brez besed, kot bi se možgani sporazumeli, da je tam nekaj, kar obeta, če bomo le raziskovali v to smer, začetek enega lepega odnosa. Lahko pa se z nekom sestajamo leta in leta, pa v resnici to ostaja le še navada, ob tej osebi nam sicer še zdaleč ni hudo, radi jo vidimo, a si ne priznamo, da si z njo delimo le še banalnosti. In to ni nujno slabo, imamo skupno preteklost in včasih je ta dovolj, da še nekaj časa poganja odnos.

Koliko samega sebe razkrijemo drugim je nemalokrat povezano tudi z življenjskimi prelomnicami. Takrat nekomu, s katerim smo si bili prej blizu, morda povemo le malo, se zapremo vase, se bojimo, da ne bo razumel, da bo sodil ali nas pomiloval. Zato pa takrat nemalokrat več povemo nekomu ki nam je skorajda tujec in pred katerim nimamo teh zadržkov. Odnosi in povezanost med ljudmi so zelo zanimivi, mar ne :)?

Monday, July 6, 2015

Spomin na njiju.... (zgodba nekega drevesa)

vir slike: Dailymail

Poboža me po listih, veter, moj prijatelj, a včasih sovražnik. Skupaj zapleševa, poravna moje vejice in listke, nežne poganjke, a ko je slabe volje in požrešen, ga ne maram. Takrat me razteguje in tepe, občutek imam, kljub stoletni zasidranosti, da bom poletel v vesolje, s koreninami vred. A se zadržim in vztrajam, že dekade opazujem prelivanje letnih časev, urbanistične spremembe, sprehajalce, okušam svetlobo in temo, toploto in mraz. Še vedno sem tu in si beležim, v svoj nevidni spomin, prizore pred seboj. Mlade družinice, mestne posebneže, mrke ženice, žalostne pijance, apatične brezdomce. A njiju že dolgo ni bilo. Sedela sta tu, tako zapeljana v svoj lastni, čarobni svet, da nista videla drugih. Nista slišala koles, vreščečih otrok iz vozičkov, nista se odzivala na grmenje, na bučanje poletnega lunaparka ali krakanje iz ribnika v daljavi. Na klopici, ki je najbližje meni, nekoč sijoča, nedolžno bela, dandanes umazana in porisana s čudnimi kracami, ki jih od tu ne razberem in ne razumem, se je pričela njuna pravljica. Ona je vedno pritekla, on se je po kavbojsko odmajal nasproti k njej, iz druge, vedno desne strani parka. Plavolasa in vitka je privihrala iz leve stezice, že od daleč razprtih rok in s sijočim nasmeškom, on pa jo je včasih zavrtel in dvignil v zrak, ob tem je vreščala kot deklica. Ob redkih priložnostih pa je pritekla vsa zasopla, on je že sedel, šaljivo jo je okaral, da zamuja. Takrat je zardela, a njuno snidenje se je vedno pričelo in končalo z dolgim poljubom. Tako posebnim in intimnim, da mi je bilo nerodno, ker sem bil tiha priča njune strasti. Bil sem tam, vedno, tiho in vdano, potrpežljivo. Nista me opazila, le enkrat je on pokomentiral, da sem njuno zavetje pred vročino, pragmatičen človek pač. A tudi romantičen. Včasih ji je bral poezijo, ona je razpirala svoje lepe oči, gladila mu je kodre. Nekajkrat pa sta se sestala bolj zaskrbljeno, takrat v njunih očeh ni bilo več žara, mladostniške razposajenosti, brezskrbnosti. Takrat sta se močneje, skorajda obupano objela, sedla, staknila glavi in tiho šepetala. Naslonila je glavo, okrašeno z vedno rdečo pentljo, na ramo njegovega žametnega suknjiča. Božal jo je po laseh in nekaj govoril.

Včasih mi je prijatelj veter zabrundal nekaj njunih besed. Govoril ji je: '' Dobro bo, morda ne bo tako hudo.'' Ona je hlipala, se malo smejala in ga poljubljala. A takrat ne s strastjo, slastjo, temveč je vmes požirala cmok v grlu, poln zadrževanih solz. Ko sem ju videl zadnjič, tudi meni ni bilo vseeno. Bila sta moja družabnika, godilo mi je, da nudim senco njunim zmenkom, skrivnostim, ljubezni, hrepenenju in snovanju načrtov. A ob zadnjem snidenju sta jokala oba. Tiho je govoril, ona je besno kričala, s pestmi udarjala v njegov prsni koš, a se ni razburil. Še močneje jo je objel. Pogledala ga je globoko v oči, ga podrobno preučevala, kot da si želi v spomin vžigosati vsak njegov detajl, tudi gubice ob ustnih kotičkih. Zadnje, usodne besede tistega dne, preden mu je podarila izvezen robček in iz las snela rdečo pentljo, za katero je prav tako želela, da jo ima, so bile: '' Morda bo vojne konec kot bi mignil. Obljubim, ko bo končano, se snideva.'' Nato je sledila le tišina... Od takrat ju več ni. In jaz vem, o kako dobro vem, kaj se je zgodilo. Še ena pot, ki je bila grobo prekinjena, kot nasilno porezana veja. Žila njune ljubezni je izkrvavela. Vojne je konec, a njiju ni več. Včasih ju pogrešam, še se spomnim na njiju. Tudi veter mi včasih prišepeta, da pogreša igranje z njenim krilom in njegovimi kodri....

Sunday, July 5, 2015

Napačne odločitve sploh obstajajo?!



Kako se soočiti z napačnimi življenjskimi odločitvami? Vsi smo se že kdaj znašli v situaciji, ko smo iskreni pogledali vase in si priznali, da smo zavozili, razočarali sebe in začutili totalno grenkobo v srcu. Jap, ko razočaramo sebe, ne drugih, je to nekaj najhujšega in najbolj bolečega, vsaj meni osebno. Ko spoznamo, da se marsikaj ne bo izšlo tako, kot smo predvidevali in upali, ker vendarle nismo dovolj sposobni, nadarjeni ali pa se samo nismo znašli na pravem mestu v pravem trenutku. Lahko se razburjamo, kritiziramo, analiziramo v nedogled, a dejstvo je, da smo trenutno tukaj, kjer smo, preteklosti pa ne moremo izbrisati. Imamo pa zato nova znanja, nove izkušnje, spoznanja predvsem o sebi, o svojih načinih razmišljanja in o tem, kdo smo in kaj, oziroma kdo, želimo postati. Skozi vsako 'napačno' odločitev se lahko vsaj nečesa naučimo in odločamo vnaprej, česa nočemo več. S tem smo korak za korakom bližje življenju, kakršnega želimo. Je pa to lažje reči kot storiti, vmes bo pač še veliko ovir, preprek in bolečine. In padcev ter lekcij.

A navsezadnje, kaj je boljše: okušati polnost življenja, četudi se ob tem opečemo in kdaj tudi hudo trpimo, ali pa le životariti, se večno spraševati kako bi bilo, če bi vsaj poskusili, si upali več? Osebno verjamem tudi, da napačnih odločitev v bistvu ni, da so vse namenjene, da so nas prav vse nekam vodile.. Četudi se trenutno zdi, da se je vse zarotilo proti nam ali sami sebi očitamo, da smo premalo vlagali vase ali v kakšno področje našega življenja. Tudi to še ni konec, tudi iz tega se še lahko porodijo kakšne priložnosti. Pa naj gre za boleč konec zveze in refleksijo glede tega, kje bi lahko ravnali drugače ali za službo, ki nam ne prinaša zadovoljstva in uspeha. Morda smo prekinili določene odnose, to v resnici kar naprej počnemo, četudi ne zavestno, ko dopuščamo, da izvodenijo ali se končajo, a vse je bilo z nekim namenom. Mogoče pa nas zafrkava zdravje. Smo tudi sami prispevali k temu?

Vse to  je lahko priložnost za nekaj več, za predrugačenje življenja in za to, da se morda čisto prvič vprašamo: kdo sem, kaj želim in kam grem? Poznam ogromno zgodb ljudi, ki so napačne odločitve, oz. to, da se niso poslušali, svojega resničnega bistva in potreb, drago plačali z zdravjem in srečo. Pa vendar so bile prav te, na videz napačne in škodljive, odločitve namenjene, da so jih sploh izbrali, saj so prvič dodobra pretresle njihova življenja. 

Tudi mene so. Ob koncu dolgoletne zveze pred leti sem prvič začutila zdravo jezo in se postavila za sebe ter pridobila na samozavesti, ob prekinitvi nekaterih odnosov sem si prvič priznala, kaj mi pomeni prijateljstvo in kdo zame ni prijatelj. Trenutkov, ki sem jih preživela s temi osebami, pa nikakor ne obžalujem, cenim jih, ker brez njih ne bi bila to, kar sem danes.

Tudi moje trenutno mučenje z vprašanjem, zakaj sem sploh izbrala tako izobraževalno pot kot sem jo (kulturologija, sedaj pa končujem zakonske in družinske študije), pri kateri niti ne vem, ali se, oz. na kakšen način še, vidim v njej. Le zakaj nisem šla rajši študirati česa drugega? Mislim, da se nas dandanes ogromno 'tepe po glavi' in obžaluje svoje študijske izbire. Pa vendarle....

Verjamem, da sem se na te dve fakulteti vpisala z nekakšnim skrivnim namenom, oba študijska programa pa sta mi vseeno dala ogromno in minulih študentskih let, čeprav imam sedaj pomisleke glede kariere oz. iskanja dela, ne bi zamenjala za nič na svetu. So napačne odločitve res napačne ali pa so čisto prave v pravem trenutku, glede na našo takratno pripravljenost, interes, zrelost in namen? Čudna so pota življenja :)