Saturday, June 6, 2015

Slovo: Ko pomahaš preteklosti

Trenutno se ukvarjam z zanimivimi, ne prav prijetnimi, a tudi ne čisto nemogočimi, občutki poslavljanja in slovesa. Gre za neke vrste žalovanje. Pravzaprav gre za poslavljanje od enega obdobja v mojem življenju, vsaj trenutno tako kaže. Govorim o slovesu od študentskega življenja, predvsem mi je hudo ob misli na to, da je konec predavanj, tudi prijetnih kramljanj s sošolkami, v bistvu celega študentskega paketa. To se mi dogaja že drugič in tokrat je skoraj huje kot po diplomi. Čeprav me čaka še veliko izzivov, tudi takšnih, povezanih s faksom, mi že zavedanje, da se eno poglavje v življenju počasi, a vztrajno, zapira, skuha cmok v grlu. Zdi se mi, da gremo tekom življenja prav vsi čez veliko poslavljanj, ne samo tistih najtežjih, od pokojnih, temveč tudi od obdobij in od odnosov,  ter tudi od starih podob nas samih. Življenje samo je ciklus sprememb, novih priložnosti, pokopov prejšnjih in okušanj negotovosti. To je pač sestavni del sloves. Sploh tistih, s katerimi se zaključi eno obdobje, ki je bilo za nas ključno, nas je definiralo in spremenilo. Študentska leta, vstop na trg dela, ali pa selitev v novo državo ali novo mesto, zaključitev odnosov, v katerih se nismo več našli ter zaključevanje raznoraznih projektov. Osebnih ali bolj študijskih, morda poslovnih. Uspešno ali neuspešno, slovo v vsakem primeru pestuje tudi grenki prizvon. In v srcu, četudi morda večkrat zamahnemo z roko in si rečemo, da to pa ja ni konec sveta, začutimo zbodljaj bolečine, skelet, ki je oglašanje nostalgičnih hrepenenj.

Selitve, odkrivanje, kdo so tisti, ki nas imajo res radi in komu v resnici ni mar, vse to je slovo. Pa tudi priznanje samim sebi, da v kakšnih stvareh, čeprav si jih morda še tako želimo doseči, pač nismo dobri, ker nam ne grejo in pač niso za nas. Vse to so neke vrste žalovanja, slovesa, ki bi jih morali ozavestiti, si jih dovoliti, ne pa le na silo odriniti v podzavest. Še posebej, če gre za zaključek nečesa, kar smo živeli in dihali veliko let, kar nam je ogromno pomenilo in v kar smo vložili veliko samih sebe. Pa naj gre za zamenjavo službe in poslavljanje od sodelavcev, za selitev, morda k partnerju v drug kraj ali celo čez lužo, s skrčenim srcem in novimi upi, vse to je slovo, ki je pomembno. Po mojem prepričanju sami sebi dolgujemo, da se ob takih priložnostih pocrkljamo, nazdravimo, o tem spregovorimo s svojimi bližnjimi, morda napišemo o tem kakšen stavek ali dva, to izrazimo, o tem pojemo, ali pa se morda zabubimo v samoto.  Zaključke bi morali spoštovati in si dovoliti, da se poslovimo tako, kot čutimo, s praznovanjem, jokom, premišljevanjem, obujanjem spominov ali veseljem.

Ne bi si smeli očitati, če ob tem, ko zaključimo zadnji izpit, ali ko se odločimo, da odnosa z neko osebo ne zmoremo več peljati naprej, ko spoznamo, da to, kar smo mislili, da bo naše poslanstvo, v resnici sploh ni primerno za nas, začutimo žalost. To je pač slovo, zelo začinjena kombinacija žalovanja, pogosto pa tudi olajšanja, veselja, pričakovanj, ponosa in nostalgije....

4 comments:

  1. joj jst učasih tudi prav pogrešam moje študentske čase:):):) tolk je blo fajn:)

    ReplyDelete
  2. A ne, res je, tudi meni :)

    ReplyDelete
  3. Jaz pa študenskih časov nisem imela.. Nikoli jih nisem želela nti imeti (mogoče se kdaj to spremeni, nikoli se ne ve.) (: Pogrešam, pa mojo domačo sobo, pa mojo pisalno mizo, pa starše, pa... :D

    ReplyDelete
  4. Zanimiva je tudi tvoja izkušnja Evelina, ker res je, še zdaleč ni študentsko življenje eno pravilo, oz. niso vsi okusili tega, je mogoče eno pogosto, skupno poglavje mladih, ampak sploh ne vseh, seveda še zdaleč ne.. so pa slovesa takšna in drugačna, kot si rekla: domača soba, starši,...

    Me zanima, kako se kaj soočiš s to nostalgijo oz. na kakšen način jo doživljaš :)?

    ReplyDelete