Wednesday, June 17, 2015

Apatija: Ko ti 'visi dol' za vse


Apatija kot ravnodušnost, torej, da ti je 'ravno'. Nekakšna slengovska oznaka za to, da ti ni mar, ti je vseeno, te nič ne zanima, ne navdušuje, skratka, da ti ni do ničesar. Ideja o tem zapisu se mi je pravzaprav porodila med učenjem za izpit (terapevtski modeli se imenuje, če koga slučajno zanima, kateri izpit ;P). Zelo me je pritegnil koncept t.i. logoterapije, avtorja Viktorja Frankla, ki je prepričan, da vsi stremimo k nekemu smislu. Vendar pa včasih ne najdemo smisla, kar se lahko kaže v ravnodušju, apatiji, ali pa, kar je najbolj skrajna oblika občutka nesmiselnosti, se konča s samomorom. Življenje brez smisla pa naj bi v moderni dobi postalo kar nekakšna epidemija. S tem se vsekakor strinjam. Številni ne vidijo več poante, ne občutijo več sreče, zadovoljstva, vznemirjenja v vsakdanjih okoliščinah, zato smisel iščejo drugje. Navadno v nadomestkih odnosov.

Srečo in smisel med drugim iščejo (iščemo) v materialnih dobrinah, v odvisnostih: tako kemičnih kot nekemičnih, še posebej naraščajoča je odvisnost od interneta, pa tudi zasvojenost z nakupovanjem (seveda tudi spletnim). Odvisnosti, spolnost brez čustev, zabave, droge, zapravljanja, brezciljno življenje iz danes na jutri. Pa tudi nasilje, agresija, besedna in fizična, vse to so po Franklu obupni poskusi človeštva, da bi, vsak pri sebi, našlo smisel. Najpogostejši obliki pomanjkanja smisla pa sta  ,po njegovi teoriji, dolgčas in t.i. bivanjska praznina. To je stanje, v katerem posamezniku ni do ničesar, nič se mu ne ljubi, četudi funkcionira, pa v resnici ob tem ne čuti NIČESAR, niti žalosti ne, niti pričakovanj, obžalovanj, niti hrepenenja, ničesar. Stanje kot odsotnost čustev, kot praznina, ki niti ne boli, niti ne osrečuje, ne izpolnjuje. Le nekaj manjka. Ko skomigneš z rameni in ti je absolutno vseeno. Menim, da jo vsakdo okusi vsaj nekajkrat v življenju, pogosto ob kakšnih prelomnicah ali ob padcu adrenalina, ko je nekaj pomembnega za nami, pa smo utrujeni in imamo vsega dovolj. To je lahko trenutno, le kratkotrajna apatija kot posledica utrujenosti, prenakopičenosti naših misli, skrbi, ali pa preraste v depresijo, v mejna stanja, npr. bipolarno motnjo. Ni pa nujno, da se stopnjuje v kakršnekoli hujše motnje, pa vendar: ali ni že, če traja res dolgo in ni videti razloga, niti začetka in konca, že blaga apatija nekaj čudnega? Neprijetnega niti ne, saj se posameznik ne 'sekira', spremembe pa opazijo ljudje okoli njega. Morda, ali pa tudi ne. (Odvisno seveda, v kakšnih odnosih z drugimi je oseba).

Apatija je torej zelo aktualna 'bolezen' sodobne družbe, še posebej pogosta pri bogatih, slavnih in brezupno zdolgčasenih posameznikih. Apatija pa je menda številka 1 tudi pri mladini, tako najstnikih, ki jim do ničesar ni, kot študentih, dandanes pa je okužila celo Slovenijo, ne glede na starost. Ker brezposelnim počasi ni več mar, ker shlapni tudi jeza, žalost je zakopana, veselja ni, a tudi močnega, gorečega brezupa ni več. Ko ti je nekako vseeno, kaj sploh bo jutri. Tako nekako zveni apatija, v blažji ali hujši obliki pa si nadene različne obraze. Gospod Frankl je o njej prvič spregovoril nekje v 30-ih letih 20. stoletja, a zdi se, kot da je zadel v polno in kot da opisuje te dneve, tukaj in zdaj.

Kaj pa bi lahko ozdravilo apatijo? Po njegovem, s tem se zelo strinjam, to, da vsakdo zasleduje svoj smisel, nekaj kar ga izpolnjuje in to na več ravneh: na ustvarjalni ravni, delovni, medosebni, življenjski- nekaj, kar človeka bogati vsakodnevno in ob načrtovanju (že npr. planiranje dopusta ali snidenja s prijateljico je en košček mozaika smisla) začuti zadovoljstvo. Upam, da niste prepogosto apatični, občasno pa smo pač vsi, kajne :)?

No comments:

Post a Comment