Wednesday, June 24, 2015

Želja napaja lačno srce (pesem)





V senci nemira obstala je želja.
Sramežljiva, krhka steklena figura, 
v tvojih rokah nežna, občutljiva miniatura.

Želja raste, napaja jo lačno srce,
polno upov, svežine in rumenih idej.

Želja šepeta: ko imel me boš,
srce bo potešeno, hrepenenje pogašeno.
Svetila bom kot dragoceni dragulj,
osmislila tvoj um.

A kaj sledi, ko želja se izpolni,
ko srce se pomiri in zvezda sreče življenje razsvetli?
Mar ko želje več ni, um in srce sploh kaj skeli?

Zdaj obupuješ, v srčiki iskrenosti se sprašuješ.
Globoko v sebi ti veš, upanje napaja tvoj svet, želje ubiti nikdar ne smeš.

Danes zazreva se jaz in ti, v vecno nebo naših minljivih dni.
Poglej, želja še vedno v tebi tli.
Ne ugasni plamena, naj vsak dan iz želja ti bo stkan.

Wednesday, June 17, 2015

Apatija: Ko ti 'visi dol' za vse


Apatija kot ravnodušnost, torej, da ti je 'ravno'. Nekakšna slengovska oznaka za to, da ti ni mar, ti je vseeno, te nič ne zanima, ne navdušuje, skratka, da ti ni do ničesar. Ideja o tem zapisu se mi je pravzaprav porodila med učenjem za izpit (terapevtski modeli se imenuje, če koga slučajno zanima, kateri izpit ;P). Zelo me je pritegnil koncept t.i. logoterapije, avtorja Viktorja Frankla, ki je prepričan, da vsi stremimo k nekemu smislu. Vendar pa včasih ne najdemo smisla, kar se lahko kaže v ravnodušju, apatiji, ali pa, kar je najbolj skrajna oblika občutka nesmiselnosti, se konča s samomorom. Življenje brez smisla pa naj bi v moderni dobi postalo kar nekakšna epidemija. S tem se vsekakor strinjam. Številni ne vidijo več poante, ne občutijo več sreče, zadovoljstva, vznemirjenja v vsakdanjih okoliščinah, zato smisel iščejo drugje. Navadno v nadomestkih odnosov.

Srečo in smisel med drugim iščejo (iščemo) v materialnih dobrinah, v odvisnostih: tako kemičnih kot nekemičnih, še posebej naraščajoča je odvisnost od interneta, pa tudi zasvojenost z nakupovanjem (seveda tudi spletnim). Odvisnosti, spolnost brez čustev, zabave, droge, zapravljanja, brezciljno življenje iz danes na jutri. Pa tudi nasilje, agresija, besedna in fizična, vse to so po Franklu obupni poskusi človeštva, da bi, vsak pri sebi, našlo smisel. Najpogostejši obliki pomanjkanja smisla pa sta  ,po njegovi teoriji, dolgčas in t.i. bivanjska praznina. To je stanje, v katerem posamezniku ni do ničesar, nič se mu ne ljubi, četudi funkcionira, pa v resnici ob tem ne čuti NIČESAR, niti žalosti ne, niti pričakovanj, obžalovanj, niti hrepenenja, ničesar. Stanje kot odsotnost čustev, kot praznina, ki niti ne boli, niti ne osrečuje, ne izpolnjuje. Le nekaj manjka. Ko skomigneš z rameni in ti je absolutno vseeno. Menim, da jo vsakdo okusi vsaj nekajkrat v življenju, pogosto ob kakšnih prelomnicah ali ob padcu adrenalina, ko je nekaj pomembnega za nami, pa smo utrujeni in imamo vsega dovolj. To je lahko trenutno, le kratkotrajna apatija kot posledica utrujenosti, prenakopičenosti naših misli, skrbi, ali pa preraste v depresijo, v mejna stanja, npr. bipolarno motnjo. Ni pa nujno, da se stopnjuje v kakršnekoli hujše motnje, pa vendar: ali ni že, če traja res dolgo in ni videti razloga, niti začetka in konca, že blaga apatija nekaj čudnega? Neprijetnega niti ne, saj se posameznik ne 'sekira', spremembe pa opazijo ljudje okoli njega. Morda, ali pa tudi ne. (Odvisno seveda, v kakšnih odnosih z drugimi je oseba).

Apatija je torej zelo aktualna 'bolezen' sodobne družbe, še posebej pogosta pri bogatih, slavnih in brezupno zdolgčasenih posameznikih. Apatija pa je menda številka 1 tudi pri mladini, tako najstnikih, ki jim do ničesar ni, kot študentih, dandanes pa je okužila celo Slovenijo, ne glede na starost. Ker brezposelnim počasi ni več mar, ker shlapni tudi jeza, žalost je zakopana, veselja ni, a tudi močnega, gorečega brezupa ni več. Ko ti je nekako vseeno, kaj sploh bo jutri. Tako nekako zveni apatija, v blažji ali hujši obliki pa si nadene različne obraze. Gospod Frankl je o njej prvič spregovoril nekje v 30-ih letih 20. stoletja, a zdi se, kot da je zadel v polno in kot da opisuje te dneve, tukaj in zdaj.

Kaj pa bi lahko ozdravilo apatijo? Po njegovem, s tem se zelo strinjam, to, da vsakdo zasleduje svoj smisel, nekaj kar ga izpolnjuje in to na več ravneh: na ustvarjalni ravni, delovni, medosebni, življenjski- nekaj, kar človeka bogati vsakodnevno in ob načrtovanju (že npr. planiranje dopusta ali snidenja s prijateljico je en košček mozaika smisla) začuti zadovoljstvo. Upam, da niste prepogosto apatični, občasno pa smo pač vsi, kajne :)?

Saturday, June 6, 2015

Slovo: Ko pomahaš preteklosti

Trenutno se ukvarjam z zanimivimi, ne prav prijetnimi, a tudi ne čisto nemogočimi, občutki poslavljanja in slovesa. Gre za neke vrste žalovanje. Pravzaprav gre za poslavljanje od enega obdobja v mojem življenju, vsaj trenutno tako kaže. Govorim o slovesu od študentskega življenja, predvsem mi je hudo ob misli na to, da je konec predavanj, tudi prijetnih kramljanj s sošolkami, v bistvu celega študentskega paketa. To se mi dogaja že drugič in tokrat je skoraj huje kot po diplomi. Čeprav me čaka še veliko izzivov, tudi takšnih, povezanih s faksom, mi že zavedanje, da se eno poglavje v življenju počasi, a vztrajno, zapira, skuha cmok v grlu. Zdi se mi, da gremo tekom življenja prav vsi čez veliko poslavljanj, ne samo tistih najtežjih, od pokojnih, temveč tudi od obdobij in od odnosov,  ter tudi od starih podob nas samih. Življenje samo je ciklus sprememb, novih priložnosti, pokopov prejšnjih in okušanj negotovosti. To je pač sestavni del sloves. Sploh tistih, s katerimi se zaključi eno obdobje, ki je bilo za nas ključno, nas je definiralo in spremenilo. Študentska leta, vstop na trg dela, ali pa selitev v novo državo ali novo mesto, zaključitev odnosov, v katerih se nismo več našli ter zaključevanje raznoraznih projektov. Osebnih ali bolj študijskih, morda poslovnih. Uspešno ali neuspešno, slovo v vsakem primeru pestuje tudi grenki prizvon. In v srcu, četudi morda večkrat zamahnemo z roko in si rečemo, da to pa ja ni konec sveta, začutimo zbodljaj bolečine, skelet, ki je oglašanje nostalgičnih hrepenenj.

Selitve, odkrivanje, kdo so tisti, ki nas imajo res radi in komu v resnici ni mar, vse to je slovo. Pa tudi priznanje samim sebi, da v kakšnih stvareh, čeprav si jih morda še tako želimo doseči, pač nismo dobri, ker nam ne grejo in pač niso za nas. Vse to so neke vrste žalovanja, slovesa, ki bi jih morali ozavestiti, si jih dovoliti, ne pa le na silo odriniti v podzavest. Še posebej, če gre za zaključek nečesa, kar smo živeli in dihali veliko let, kar nam je ogromno pomenilo in v kar smo vložili veliko samih sebe. Pa naj gre za zamenjavo službe in poslavljanje od sodelavcev, za selitev, morda k partnerju v drug kraj ali celo čez lužo, s skrčenim srcem in novimi upi, vse to je slovo, ki je pomembno. Po mojem prepričanju sami sebi dolgujemo, da se ob takih priložnostih pocrkljamo, nazdravimo, o tem spregovorimo s svojimi bližnjimi, morda napišemo o tem kakšen stavek ali dva, to izrazimo, o tem pojemo, ali pa se morda zabubimo v samoto.  Zaključke bi morali spoštovati in si dovoliti, da se poslovimo tako, kot čutimo, s praznovanjem, jokom, premišljevanjem, obujanjem spominov ali veseljem.

Ne bi si smeli očitati, če ob tem, ko zaključimo zadnji izpit, ali ko se odločimo, da odnosa z neko osebo ne zmoremo več peljati naprej, ko spoznamo, da to, kar smo mislili, da bo naše poslanstvo, v resnici sploh ni primerno za nas, začutimo žalost. To je pač slovo, zelo začinjena kombinacija žalovanja, pogosto pa tudi olajšanja, veselja, pričakovanj, ponosa in nostalgije....