Thursday, May 14, 2015

Prekletstvo interneta: otopelost čutov


Zadnjič sva se z dobro prijateljico pogovarjali o tem, da naju celodnevno visenje na internetu, pa ne glede na to, kakšen je razlog, ali po spletu brskava iz dolgčasa ali pa zaradi službenih /študijskih obveznosti, prazaprav precej onesrečuje.. Nobena od naju ni na spletu non stop, vseeno pa sva za računalnikom velik del dneva. Ona brska za marsičem, jaz pa tudi. Za zanimivimi informacijami, za primernimi članki, ob vsem tem pa sva dosti tudi na Facebooku in si piševa prek emaila. A na tisoče emailov ne zmore nadomestiti, ne more se primerjati, z osebnim zadovoljstvom, ki ga čutiva, ko se srečava v živo. Pa čeprav se vidiva precej poredko, vendar nama je vsaka minuta 'resničnega' snidenja, torej na štiri oči, z vso zraven pripadajočo mimiko in melodiko govorjenja, veliko bolj smiselna in dragocena. Internet nudi marsikaj, od bedarij, obscenosti, do poučnih vsebin in priložnosti za širjenje obzorij. Navsezadnje Youtube kanal ne premore le posnetkov neposrečenih skečev ali reality šovov, temveč je na njem naloženih kar nekaj povsem uporabnih zadev, od dokumentarcev, intervjujev ter koristnih prispevkov iz raznoraznih področij. Prav zaradi brskanja po internetu sem ugotovila, da bi rada izpopolnila svoje zelo pomanjkljivo poznavanje zgodovine, sociologije, filozofije in ob tem spoznala še, da me spet mika učenje tujega jezika. Za katerega pa menim, da ni šans, da se ga lahko dobro naučim kar sama, brez intenzivne interakcije z drugimi. Zdi pa se mi, da je vse več ljudi, ki so po cele dneve 'družabni' na internetu, Facebooku in drugih omrežjih, v živo pa se le redkokdaj sestanejo. Kaj šele, da bi skupaj preživeli ne zgolj eno uro na kavi, ampak kar celo popoldne. 

In očitno je iluzija pričakovati, da bodo (predvsem mladi) ljudje množično spet hodili na sprehod v park, se usedli na travo,se povzpeli na kakšen grič ali se povabili na obisk h komu. Vse to še obstaja, ampak preredko. Internet mi pač ne omogoči vpogleda v prijateljičine oči in pogleda na njeno telesno govorico, prav tako sem zaradi več odprtih okenc pogosto nezbrana, pozornost mi bega od ene tematike do druge, nobeno moje internetno branje pa ni celostno, ne nagovori nobenih mojih čutov, zgolj vid. Pa še ob tem mi misli bežijo. Ob preživljanju ur na internetu se včasih zdi, da je zunanji svet le nekakšna kulisa, da se v resnici vse odvija na medmrežju- nakupovanje, druženje, izobraževanje, komunikacija, zabava itd. Če nam je pomembno le to, potemtakem skorajda ni potrebe, da ne bi večji del dneva preživeli kar v virtualnem svetu. A ob tem izgubljamo veliko- občutek svobode, svež zrak, skrb za razgibano telo, kvalitetno druženje in stik z drugimi in samim sabo, na celostni način. Internet ne razvaja naših vonjalnih, tipalnih čutov, ne poboža našega srca tako, kot ga lahko ljubljena oseba, ki se je lahko dotaknemo, zazremo v oči. Internet je zabava, je delo in informacije z vseh vetrov, ampak ni pa čutnost, ni resničnost, otipljivost, ne omogoča osvežujočega 'brainstorminga' s sodelavci ali prijatelji, ne ponuja delitve nasmeha, ni sreča, je le orodje.

S še eno kolegico pa sva prišli do sklepa, da internet resnično otopi čute, če mu to dovoliš. Zelo hitro posrka vase. Potrebno se je odtrgati stran in večkrat oditi ven, početi vse drugo, kot pa surfati. Zakaj bi dopustili, da klasične, retro družabne igre izumrejo, da se ne pogovarjamo več in da se ne posvečamo drugim hobijem? Kaj pa branje, šport, ples, vrtnarjenje, šivanje, risanje, karkoli, kaj je otipljivega in je treba to početi stran od računalnika? Blagodenje učinke minimaliziranja interneta sem občutila že večkrat, npr. vsakokrat, ko grem na potovanje in surfam le zvečer in na kratko. V tistem tednu so bili moji čuti prebujeni, bila sem bolj v stiku s sabo, svojimi željami in potrebami in vsekakor bolj pomirjena. Priporočam!

19 comments:

  1. Ooo super objava, mi smo imeli projekt v prvem letniku, da smo morali preživeti en teden brez interneta, telefona, televizije, (zmenili smo se da radio nam je dovoljen, hehe) skratka brez kakršne koli tehnologije, res zanimivo kako je vse skupaj potekalo, doprineslo nova spoznanja in občutke! Super pa ja na dopusti se meni res paše popolnoma odklopit od interneta in ne vzamem računalnika niti s seboj.
    Včeraj sem pa gledala film Her (2013), ki ga priporočam. Tak malo drugačen film kako se je nek moški zaljubil v operacijski sistem, ki je bil vse človeške lastnosti. Vreden ogleda, kam nas bo lahko nekoč tehnologija pripeljala.


    xoxo

    ReplyDelete
  2. O najlepša hvala za komentar in tvojo izkušnjo! Ja res so taki eksperimenti zanimivi, saj malo pogrešaš tudi TV oz. internet (no jaz zdaj ko sem na svojem sploh nimam TV, priznam da me niti najmanj ne moti in je ne pogrešam ;)), ampak se mi zdi da je več pozitivnih posledic :).

    Her mi je znan po imenu, nisem ga še pogledala, hvala za priporočilo, vsebina se sliši zelo aktualna in ja, se je kar za zamislit, kam lahko vodi obsedenost s tehnologijo...

    ReplyDelete
    Replies
    1. Ja res je dober film, vreden ogleda in ni sploh kaka znanstvena fantastika, čisto realno kar se po mojem mnenju že dogaja po svetu oziroma se bo prej ko slej :)

      Delete
  3. Tudi mene internet precej onesrečuje, še bolj pa dejstvo, da je postalo vse tako instant in si tudi sama preredko vzamem čas za srečanja v živo. Sem pa naredila napredek glede mobitela in sedaj raje nekoga pokličem kot mu napišem sms, se mi zdi, da če slišiš glas nekoga, je vse drugače kot pa če si samo dopisuješ preko smsjev. Mene osebno to večinoma spravlja v veliko boljšo voljo kot pisanje smsjev, čeprav sem jih še nedolgo nazaj napisala po 1500 na mesec... sedaj mi je pa to mučno in rajši to osebo pokličem, sploh tiste, ki so mi res pri srcu.

    Včasih se mi tudi zdi, da si zaradi tehnologije mislimo, da nekaj zamujamo, če bomo z nekom prečepeli cel dopoldne na pijači namesto, da bi ga poklicali in to rešili v 30 minutah. Zato po mojem tudi trpi naša čustvena inteligenca in predvsem to, da se ne znamo več tako obnašat v družbi, sklepat nova prijateljstva, nismo tako komunikativni in ne znamo izražat čustev na pravi način.

    Sama sem se tudi pred časom zamislila in se odločila, da bom vsaj z tistimi, ki se res razumem, si vzela več časa zanje za srečanje v živo. Ni enostavno, včasih zahteva veliko usklajevanja, ampak po srečanju, se pa človek počuti kot nov, bistveno boljše.

    Kateri jezik bi se pa rada naučila?

    ReplyDelete
  4. Joj, kako se najdem v tem, sploh kar praviš glede razlike med smsi in klicanjem.. s prijateljico sva pred kakšnim letom dni spontano razvili navado, da se vsaj 1-krat do 2-krat tedensko slišive po telefonu, smsi so bolj za zraven, sicer pa je res nekaj čisto drugega, drugačna izkušnja, ko slišiš nekoga, ker ima barva glasu veliko sporočilnosti lahko: pove, kako se sogovornik počuti, pavze med govorjenjem tudi niso brez pomena, intonacija je lahko takšna in drugačna.. smsi so pač res samo tistih 20% (nekaj takega) komunikacije.. pa tudi ko se srečaš v živo, se baje prav naši možgani povežejo med seboj v trenutku, gre tudi za čisto neverbalno povezanost, česar internet pač ne omogoča..

    Res je, slabše se izražamo, smo bolj socialno okoreli, zgolj hitreje pač tipkamo in treniramo multitasking, ampak nam pa vedno bolj manjka tistega prvinskega človeškega stika... Tudi jaz sem se zato odločila, da bom še več vlagala v srečanja na štiri (ali več) oči..

    Jezik- 'morala' (ker pač živim v Mb in se toliko poudarja nujnost le te) bi se nemščine, sem pred časom poskusila, ampak obupala (ni bilo motivacije).. trenutno pogrešam to, da bi z nekom vadila mojo okorelo španščino, sicer pa bi se francoščino, pa morda še kakšen, mogoče celo kakšen skandinavski jezik.. niti ne vem zakaj, ampak me nekaj kar vleče v to, da bi spet poskusila osvojiti vsaj osnove kakšnega novega jezika...

    ReplyDelete
    Replies
    1. Se popolnoma strinjam s teboj, čisto drugačen občutek je in ugotovila sem, da s tistimi s katerimi se ne morem pogovarjati preko telefona, tudi v živo na splošno sploh ne steče komunikacija..

      Jaz pa bi se morala italijanščine, ker sem blizu meje, ampak zaenkrat ne najdem prave motivacije za to. Se je pa vsaj to spremenilo, da v zadnjih letih nisem tak antitalent za jezike kot sem bila poprej, ko mi je že govorjenje v osnovni angleščini povzročalo težave. Saj sedaj, ko bom brezposelna, bo za to časa več kot dovolj, motivacija pa tudi upam, da bo prišla zraven.. se mi zdi, da ko človek začne z nečim novim in mu to gre, pozitivno vpliva na počutje in sčasoma tudi na samozavest.

      Delete
  5. Pri meni pa tako no, moram priznat da mi komunikacija prek telefona ne teče najboljše, na sploh, ne glede na to s kom, izjema je ena prijateljica, sicer pa imam vsekakor najraje v živo... drugače pa tudi meni ne gredo jeziki tako zelo kot bi si želela, angleščino razumem dosti boljše kot sem jo ( s pomočjo gledanja filmov in serij z izključno angleškimi podnapisi), ampak govorim pa je z nikomer ne, tako da je tudi praktično nič ne vadim...

    res je, vsaj pri meni je bilo tako- da ko sem začela z nečim novim, je počasi prišla tudi samozavest... seveda ne na vseh področjih, je pa dosti boljše kot je bilo po diplomi.. a zdaj po magisteriju je tu spet nov izziv in spet nova tesnoba..

    ReplyDelete
    Replies
    1. Te razumem kaj hočeš reči in občutek tesnobe še kako dobro poznam, sploh v zadnjih dveh letih, ko je to postalo nekako del mene, ker jo doživljam na različnih področjih.

      Vesela sem, da sem naletela na tvoj blog in mislim, da ga bom kar v celoti pregledala, ker vsaj trenutno se mi zdi, da pišeš o stvareh, ki tudi mene težijo in mi dajo misliti. Upam, da boš še naprej pridno objavljala na blogu :)

      Delete
  6. Tudi del mene je, od leta 2011 nekako izmenično- najprej cca 2 leti, zdaj je bilo skoraj 2 leti dokaj mir (sem šla dalje na faks in sem si dala en nov projekt, a zdaj ko se izteka, je tesnoba spet bližje in bližje)... pač ti občutki, dvomi, kaj sedaj, v katero smer.. mislim da nas je čedalje več takšnih in da to, vključno z občutki nevrednosti in dvomi v to, kakšna sploh bo naša prihodnost, postaja vse pogosteje.. na sploh eksistencialna kriza...

    Tvoje besede mi ogromno pomenijo, prva komentarji bralcev, sploh če nekomu moji zapisi tudi dejansko vsaj malo pomenijo, mi dajejo zagon. Vsekakor so dobrodošli tudi tvoji (in od kogarkoli ki me bere seveda ;)) predlogi, kaj bi radi brali ali katere teme.. se mi zdi, da se lahko tako bolj povežemo in marsikaj predebatiramo.. hvala še enkrat za spodbudo :)!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Se povsem strinjam s teboj... ko pa pridejo še druge stvari zraven, včasih človek sploh ne ve kaj naj naredi in na koga naj se obrne..

      Res sem vesela, da sem danes naletela na tvoj blog, ko sem imela zelo burno noč in dopoldne. Zahvaljujem se ti za tvojo hitro odzivnost in mislim, da si mi pomagala bolj kot si lahko zamišljaš. Ne vem kako ti opisat, vendar sem res začutila povezavo s teboj, čerpav te niti ne poznam, ampak nekako sem dobila občutek, da me nekdo res razume. Predlogov zaenkrat nimam, vendar kolikor sem preletala, pišeš o stvareh, katere bi morali večina ljudi prebrati, da bi se jim določene stvari razjasnile ali dale misliti. Kar tako naprej :)

      Delete
  7. Res sem počaščena, izjemno vesela, če sem ti tako pomagala, moram priznati, da mi je to nekaj najlepšega in da se trudim pisati prav tisto, o čemer mislim da bo še komu koristilo in pomagalo, pa čeprav ni isto kot pogovor, je pa vsaj ena tema, ki lahko da komu misliti ali mu vsaj da občutek, da ni sam v tem.

    Tvoje besede so mi prav dan polepšale, ker priznam da sem se včasih spraševala, če kdo sploh bere moj blog, velikokrat sem imela občutek, da pišem le zase, a kot vidim, le ni tako. Tudi jaz sem začutila povezavo s tabo, zelo hvaležna sem za tvojo izkušnjo, odprtost in iskrenost ter za zelo konkretno izpoved navsezadnje!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Če je to namen bloga, si vsekakor na pravi poti in verjamem, da nisem edina kateri si dala misliti in občutek, da nisem sama. Je pa težko to priznati in pomoje se bom tudi jaz, ko bom spet brala to objavo, sama sebi čudila, da sem bila lahko tako odprta in iskrena glede tega in hkrati priznala svojo ranljivost. Mogoče bom le dojela, da ranljivost ni nujno le negativna stvar in bom zaradi nje postala močnejša in bolj iskrena do sebe ter lažje reševala svoje problem in odpravljala napake.

      P.s. če boš kdaj delala kot psihologija al kaj v tej smeri, prosim sporoči, bom prva, ki bom pršla na teparijo, pa četudi plačano, ker to je prava naložba v življenje :)

      Delete
  8. Sprva niti razumela nisem dobro, zakaj sem začela pisati, samo začutila sem potrebo in zdaj vedno bolj čutim, da lahko tako pomagam sebi in poskušam drugim, čeprav nisem strokovnjak, ampak mogoče vsaj s temami in s tem da smo v kontaktu...

    ranljivost pa je precej zgrešeno razumljena pri marsikom po moje.. v smislu da je šibkost, a vsaj jaz osebno menim nasprotno...

    Zadnje čase sem zelo dvomila o tem, kako nadaljevati izobraževalno pot,. ali bi to bila psihoterapija ali ne, pa imam ogromno pomislekov in finančna ovira je nekako največja, pa tudi drugi dvomi.. ampak moram priznati da mi taka mnenja vlivajo upanje in so zame dokaz, da se je vredno truditi... hvala ti!!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Vredno se je truditi in ne obupaj! Videti je, da te to veseli in upam, da tudi finance sčasoma ne bodo problem, da boš lahko uresničila svoje sanje. Kar pogumno naprej!

      Delete
  9. nekakšna kombinacija med kakšnim svetovanjem ali terapijo in pa pisanjem zgodb so pravzaprav moje želje, prvič to na glas priznam pravzaprav ;)))

    hvala :*!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Kakšen je občutek, ko si si to prvič na glas priznala? ;) najbrž kr malo vznemirjajoč ali ne? Vsekakor jaz ti želim vse najboljše na tvoji življenjski poti :)

      Delete
  10. v bistvu zelo scary haha, kar malo v smislu: ja ja, ti kar sanjaj, a nimaš malo nerealnih sanj? (to mi notranji glas pogosto govori :D)
    Hvala :)!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hehe mi je poznano to :)) sicer pa zgleda, da bom spremenila mnenje, da internet ni tako slab oz. preklet kot sem si še včeraj mislila.. se zgodijo tudi lepe stvari, čeprav so vseeno za pristen odnos potrebna srečanja v živo, ampak ti si mi v zadnjih dveh dneh res polepšala življenje in dala nov zagon za naprej, da preštudiram kaj je res vredno, za kaj se splača boriti in kako se postaviti zase :)

      Delete
  11. Ful sem vesela za tvoje mnenje in občutke, sploh ne morem opisati, kar smeji se mi :)!
    In ja, internet je lahko tudi super, spoznaš nove ljudi, raziskuješ teme ki te zanimajo itd..

    ReplyDelete