Wednesday, May 20, 2015

Ko motivacija izpuhti: kaj narediti?!


O tem razmišljam že kar nekaj časa, saj sem oseba, ki se precej hitro navduši za marsikaj, ampak mi motivacija za dosego želenega dokaj hitro uplahne. Na kratko povedano- na marsikaterem področju nisem vztrajna in odločna. Sploh v primeru, če mi nekaj ne gre najboljše od rok, če imam občutek, da ne dosegam nobenih rezultatov ali da je vse skupaj brez veze...Ali pa tudi takrat, ko precenim, da bi na določeni točki morala nekaj že obvladati, pa imam občutek, da sem še vedno povsem nevedna. In to me razjezi in vse skupaj me mine, moje navdušenje pa se ohladi. 

To se mi je zgodilo pri planu, da se bom vrgla v učenje kakšnega tujega jezika (najprej nemščine, bolj za dušo pa npr. kakšne francoščine), pri sanjarjenju, da se bom poučila malo več o fotografiji (no to me je vmes že minilo, priznam), včasih pa nimam nobenih idej za pisanje in sem tudi zaradi tega slabe volje in izgubljena. Da ne omenjam, da fantaziram o tem, da bom nekoč dejansko nekaj napisala in izdala, mogoče le kratko zgodbo, mogoče kaj več.. Trenutno se mi to zdi milje daleč..Trenutno me grize, da moram izbrati temo za magisterij.. 

Odločiti se za nekaj je  zame vznemirljivo, adrenalinsko, tudi začeti migati je zame super, vztrajati, tudi, ko me vse mine in imam slabe dneve, pa je včasih znanstvena fantastika.

Dejstvo je, pa naj gre za poklicno udejstovanje, hobi ali osebnostno rast, da vsem ljudem motivacija občasno zamre. Kaj storiti? Meni osebno, pa še kar nekaj osebam, ki jih poznam, pomagajo naslednji pristopi:

1) Premor od iritacije: odmakniti se (pa tudi če je to le kakšen dan ali vsaj nekaj ur), od tistega, kar nas iritira in kjer nam primanjkuje motivacije. Najboljše je, če se takrat posvečamo nečemu drugemu, da se ne silimo v to, kjer imamo trenutno blokado. Vsaj meni, če se vsaj malo prediham in odmislim, to pomaga, motivacija se mi (vsaj delno) pogosto vrne čisto spontano.

2) Prijatelji, ki nas 'brcajo' v rit : Naj nas malo 'brcnejo' v rit, ko bomo želeli obupati in se smiliti samim sebi. Prosimo jih, naj nas spomnijo, čemu smo se sploh odločili za nekaj in naj nam dajo vedeti, da bomo navsezadnje razočarali sami sebe, če bomo obupali. Dober prijatelj, oz. zaupnik, pa naj bo starš, partner, sodelavec, ki nas postavi pred dejstvo, da smo se k nečemu zavezali in naj ne iščemo izgovorov, je zlata vreden. (Hvala vsem, ki prenašate moja obupavanja in me bodrite!)

3) Pisanje in ubesedenje želja:  Zdi se, da takrat, ko svoje želje zapišemo ali o njih na glas spregovorimo, pa čeprav le nam samim, še boljše pa je, če svoje ideje nekomu predstavimo, te postanejo bolj otipljive in resnične. Ko jih enkrat izgovoriš ali zapišeš, si jih možgani bolje zapomnijo in intenzivneje razmišljajo v smeri, kako jih doseči... (prav zato med drugim pišem blog, da sama sebe opominjam, kaj rada počnem in kaj želim še doseči).

4) Druženje s kreativnimi ljudmi: Sama sem bolj zaprte narave, vsaj na začetku, potem se sprostim, a opažam, da me spoznavanje novih ljudi in pa sodelovanje z njimi zadnje čase  navdušuje in navdihuje. Več glav več ve, oziroma več umov kreira več idej, kar pa še kako lahko pripomore k pogonu nekoliko zaustavljene motivacije.

5) Narava, potovanja, menjava okolja: Četudi je to le vikend, preživet nekje drugje ali celo le ena ura na sprehodu, po tem, ko celo popoldne preždim pred računalnikom, med pisanjem člankov, delom za kakšen projekt ali preprosto 'bluzenjem', se počutim čisto drugače. Če se odtrgam od interneta ali na sploh iz svojega stanovanja, grem teči, hoditi ali pa se odpravim na kakšno potovanje, se vrnem prerojena in z drugačnim pogledom ter osveženimi idejami. 

6) Ali sploh še želim to in zakaj? Sledenje zafiksiranim idejam pa je včasih neplodovito, saj se spreminjamo, s tem se spreminjajo tudi naša stremenja, občutki, okusi, vtisi.. Na podlagi novih informacij, ali osebnostnih sprememb, se je morda drastično spreobrnilo tudi naše dojemanje tistega, kar smo prej imeli za naš absolutni cilj. Vsake toliko se je dobro iskreno vprašati: ali je to sploh še tisto, kar želim, ali pa so se moje prioritete, zmožnosti, želje, toliko spremenile? In če so se, si je potrebno zastaviti nove motivacijske cilje. Le zakaj bi vztrajali na poti, ki nas totalno odbija in ubija? V katerih primerih pa je to vendarle smiselno, torej nadaljevati, četudi dvomimo v vse skupaj, pa je vprašanje za milijon eurov....


6 comments:

  1. V tem se tako dobim: "na marsikaterem področju nisem vztrajna in odločna. Sploh v primeru, če mi nekaj ne gre najboljše od rok, če imam občutek, da ne dosegam nobenih rezultatov ali da je vse skupaj brez veze...Ali pa tudi takrat, ko precenim, da bi na določeni točki morala nekaj že obvladati, pa imam občutek, da sem še vedno povsem nevedna. In to me razjezi in vse skupaj me mine, moje navdušenje pa se ohladi."

    Ko mi pade motivacija, me težko kaj zmotivira, včasih mi edino pomaga, da grem na zrak ali odspim. Včasih me tudi spravi v pogon, da mi na nekem drugem področju uspeva in iz tistega črpam energijo za reči, ki mi trenutno niso najljubše, ampak morajo biti opravljene. Najbolj moreča je trenutno diploma, vem da jo moram narediti, če ne zaradi sebe, zaradi staršev, ki so vložili denar v moj študij pa tudi zato, če sem naredila vse, zakaj ne bi še zaključno stvar, a po drugi strani je tak velik problem, da ne morem opisati. To da s tem odlašam, pa še vse skupaj poslabša..

    Motivacijo dobim veliko težje z stvari, ki jih moram počet (npr. gospodinjska opravila), kot tiste, katere si želim.. ampak sem dojela, da eno brez drugega ne gre in da včasih moraš narediti tudi 90% stvari, ki te ne osrečujejo, da imaš čas in uživaš v 10% stvareh, ki jih rad počneš in obenem iz katerih črpaš energijo za manj prijetne stvari :)

    ReplyDelete
  2. Hvala za tvojo izkušnjo in se zelo strinjam, velikokrat je potrebno opraviti tudi kaj zastrašujočega, tudi kaj tvegati, ali pa navsezadnje se lotiti česa dolgočasnega ali celo nekaj, do česar imamo odpor. Takrat je težje poiskat motivacijo, je pa res, da ko veš, zakaj nekaj počneš, ali si naslikaš tisto, k čemur stremiš in bo tvoja osebna nagrada, je veliko lažje.

    Verjamem, da ti je precej težko poiskati motivacijo za diplomo, mogoče pa je včasih res najboljše črpati moč iz tistih področij, kjer pa ti gre, oziroma kjer pa ni težav z motivacijo. In pa tudi to, da nekaj dokončaš, kot si rekla, da zaključiš še eno stvar v svojem življenju, je že nagrada sama po sebi.. je pa proces, za določene stvari se motivacija kar hitro najde, a za najbolj kompleksne je po navadi potreben en čas..

    ReplyDelete
    Replies
    1. Dobro si to povzela... mislim, da si bom prvi odstavek kar nekam prepisala, saj se mi zdi motivacijski, a obenem tudi zelo realen :)

      Delete
  3. Oh ja, motivacija....Meni bi se tudi prileglo eno potovanje zdajle, ko se ubadam s pisanjem diplome in odločanjem o izbiri magisterija....Sploh biti nekje ob morju mi vedno pomaga, bi najraje kar pobegnila tja :D

    ReplyDelete