Monday, May 25, 2015

Hrana, čustva in spomini: Danes to še velja?



Hrana so čustva, čutila in občutki. Ne gre zgolj za polnjenje organske baterije, za to, da funkcioniramo iz dneva v dan, iz ure v uro, dokler nam srce še bije, dokler še zmoremo. Že sam opis, čeprav dejstev, se sliši grozljiv in suhoparen, saj ljudje nismo (zgolj) biološki stroji. Hrana poboža naše brbončice, vonjave nam lahko prebudijo močne spomine, že sam izgled hrane nam lahko bodisi vzbudi lakoto, veselje, ali pa celo gnus, odvisno od tega, za kakšno hrano gre in kje smo odraščali. Naš okus določata tako geografsko-kulturno okolje, kot tudi družina, predvsem ta. O tem sem premišljevala zadnjič, ko me je dragi ves vikend razvajal s kulinariko. Ne s kakšno komplicirano, s petimi hodi, ampak s preprosto, a z ljubeznijo skuhano in iz srca okrašeno. Bila je prava poslastica za dušo in seveda za želodček. Ljubezen gre skozi želodec je rek, ki še kako drži. Prav hrana je tista, ki nas je od prvih utripov srca povezala z mamo, že prek popkovnice in nato dojenja, vse do hranjenja na otroškem stolčku in končno za mizo, skupaj z odraslimi. To, kako so potekali naši obroki, ali smo se ob njih prepirali, se ljubeče pogovarjali, smo jedli v tišini ali s polnimi usti govorili vsepovprek- to je naša dediščina. 

Tudi motnje prehranjevanja, čeprav se rezultirajo prav v zavračanju hrane ali prenajedanju, še zdaleč niso povezane zgolj s hrano, temveč odpor prehranjevanju pomeni samokontrolo čustev in bolečine. Kompulzivno prenajedanje pa ranjene duše, ki se ga poslužujejo, pogosto opisujejo kot zavarovanje samega sebe s prijetno oddejo, v katero se ovijejo, z vso maščobo svojega telesa, s prekomernimi količinami jedi, ki obdajo njihovo ranjenost, jih na videz pobožajo, tolažijo. Hrana je lahko kontrola, užitek, post, vsekakor pa močno povezana s čustvi, s spomini. Še danes se spomnim, kako sem z veseljem polizala ostanke sladke smetane iz velike sklede, smetane, ki jo je babica uporabila za pripravo sladic, kolačov, tort ali sadnih kup. Še danes se spomnim, da smo doma radi jedli palačinke, da smo imeli radi pečenke in da sem v vrtcu oboževala zelje in klobase. Že za zajtrk. Zakaj? Nimam pojma, so me pa v vrtcu pohvalili, da sem edini otrok, ki ima rad peso. Danes je ne maram preveč. Morda sem se je prenajedla.

Kaj pa nam danes pomeni hrana? V vrtincu hitre ponudbe, tako kot imamo danes instant odnose, instant, na en klik prilagojeno, komunikacijo, imamo tudi ogromno instant ponudbe hrane. Dosegljiva je na vsakem koraku, je poceni in bolj ali manj okusna. Nekako generična, zaužita na hitro. Vsaj tista, ki jo pojemo na avtobusu, na poti v službo, čez dan med malico. Nekaj povsem drugega, kot pa obrok, zaužit z našimi najdražjimi, kjer je vsak dražljaj okusnejši, ali pa grenkejši, odvisno od teme pogovora, energije med nami in osebo, s katero jemo. Poslovna kosila, rojstnodnevna praznovanja, prazniki ali zgolj skupna, vsakdanja večerja. Vse je močno povezano s čustvi, a danes je hrana, ob številnih priložnostih, žal izgubila svoj čar. Je le še gorivo, saj se nam mudi naprej. Delati, hiteti. Vase bašemo grižljaje iz bleščečih papirčkov, ali pa popijemo kakšen nizkokalorični, domači ali kar kupljeni, šejk. Kje pa je čas za žvečenje, za prepustitev kulinaričnemu in čustvenemu ugodju? Le premalokrat si ga vzamemo. Poskusite narediti eksperiment, kakršnega smo mi na faksu naredili z brusnico. Mogoče malo drugačen. Najprej jo na hitro pojejte in poplaknite s kozarcem vode. Ste kaj čutili? Verjetno ne kaj dosti, bilo je solidno ali zanič, odvisno od vašega okusa. V drugem poskusu pa si brusnico najprej ogledujte, prislonite jo k ušesu, poslušajte njen zvok, ja zvok, saj brusnica poka!, oglejte si njeno strukturo na lupinici. Nato vanjo počasi zagriznite in začutite njen sok in preplet okusov. Kakšno je bilo doživljanje sedaj?

Še tretja opcija- sestanite se s prijateljem, partnerjem, staršem, zaveznikom, nekom, s katerim vam je res super. Prinesite vrečko brusnic, oreščkov, česarkoli. Glejta se v oči, vmes jejta, pogovorita se. Izkušnja bo povsem drugačna, kot pa v primeru hitrega basanja oreščkov vase, npr. med gledanjem televizije ali delom za računalnikom. 

Instant odnosi, instant hrana, je to prihodnost? Če se odločimo, lahko temu protestiramo in ohranimo tudi spomine na babičino rojstnodnevno torto, na očkove nedeljske palačinke, na mamino domačo pico, ob priložnosti, ko nas je obiskala najboljša prijateljica, na fantovo omleto, na naše lastne, precej čustveno nabite, prve, bolj in manj uspešne kuharske začetke. Še danes vem, da sem mami in očku kot prvo jed pripravila nekakšno juho, zelo kmalu je sledilo kuhanje kave. Še danes sem kofetarica in to prebuja številne spomine...

No comments:

Post a Comment