Friday, April 24, 2015

Primerjanje z drugimi nima smisla?!


Moja velika slabost je, da sem se vse življenje primerjala z drugimi in še vedno me zelo zaboli, ko opažam, da sama nisem tako sposobna na številnih področjih, o katerih sanjarim, da bi jih izpilila (pisanje, khm, khm..), da nisem tako vztrajna, pogumna, motivirana, inteligentna, iznajdljiva, ustvarjalna in še in še.. Ampak to me ni pripeljalo nikamor, s tem sem dosegla le to, da sem globje padla v vlogo žrtve.. Zadnje čase pa se vedno bolj strinjam z mislijo, da se je nesmiselno primerjati z drugimi, kar pa se mi je sprva zdelo povsem nemogoče in nelogično. Kaj niso drugi tu zato, da se od njih učimo, da skupaj z njimi, oziroma celo zahvaljujoč njim, v določenih primerih seveda, rastemo?
Ja, do določene mere pravzaprav to drži. Ampak ne povsem, ne v celoti. Drug drugemu smo res lahko navdih, si podelimo izkušnje, znanje, mnenje, perspektivo, podporo, prijateljstvo, kritiko itd..

A kljub temu to ne bo nikoli dovolj. Ker mi nimamo za seboj njihovih zgodb, njihov bojev, prav tako ne njihovih karakternih značilnosti, načinov razmišljanja, čutenja. In velja tudi obratno- nihče ne more vedeti, res ne, lahko samo poskuša in se potrudi vživeti, kako je v naših čevljih. Na to se je fino spomniti takrat, ko nam nekdo pametuje in skuša prepričati, kako naj bi živeli, oziroma kje, kaj počeli, kako naj bi potekalo naše življenje, kakšne odločitve naj bi sprejemali. Npr. glede tega, na kakšen faks se vpisati, kakšno službo izbrati, kakšnega življenjskega partnerja, kakšno stanovanje, kam hoditi na počitnice, kam investirati denar, kakšne hobije imeti. Ker so naši načini in izbire pač tako brezsmiselni. Pravijo oni. Razmišljajo oni. S svojo življenjsko doto, ki jo prenašajo na nas. In obratno. Kdo smo, da lahko tako glasno in prepričamo trdimo, da so sanje naše kolegice, da bo postala slavna slaščičarka, neuresničljive? S tem jo bomo spravili v slabo voljo, drugega pa ne bomo dosegli. Lahko da to res nikoli ne bo postala, ampak NE MOREMO zagotovo vedeti. Morda pa bo, kaj pa potem?

Kar spomnite se na to, kako se počutite, ko vam nekdo zabije, da dvomi v vaše početje, oziroma da je brez pomena, da se nečesa sploh lotite, ker za to- nimate dovolj denarja, to ni iskano, za to nimate talenta ipd. Lahko je to direktno izpodbijanje vaših sanj ali pa le dvom, zavit v vato in sladkobne, kvazi tolažilne besede. Povsem verjetno je tudi, da vam ta oseba v resnici hoče le dobro. Tako kot želite vi zgolj dopovedati nekomu, da nima prav in da se iz njegovih načrtov ne bo nič izcimilo. Ampak tega ne veste!!

Tudi oziranje na druge, v smislu primerjanja, je pogosto neproduktivno. Sploh če smo ob tem frustirani. Lahko so nam v pomoč in za zgled, ampak za resnični napredek se je potrebno osredotočiti nase in se primerjati zgolj s sabo... Druge pa poslušati le do določene mere. Tako kot oni nas.

ps: Odhajam na krajši dopust v avstrijsko prestolnico, se beremo kmalu <3!


16 comments:

  1. Še en super blog. Všeč mi je tvoje razmišljanje in čuti se iskrenost, ko bereš blog. Se popolnoma strinjam z napisanim. In ne obupaj - če čutiš, naredi tako. ;)
    Uživaj na dopustu. :)

    ReplyDelete
  2. Se strinjam z vsem napisanim, ampak ne vem kaj naj naredim, da se bom nehala primerjati z drugimi oz. še bolj to, da bom nehala se sekirati, kaj drugi mislijo o meni. Imaš mogoče kakšen nasvet, knjiga, ki bi mi bila v pomoč? Ker zadnje čase to postaja že tako hudo, da moja samopodoba precej trpi in se bojim, da bom še vezo zaradi tega uničila :(

    ReplyDelete
  3. Res ni enostavno, ker nam je to že itak po moje prirojeno, da želimo ugajati, da iščemo stik z drugimi in se posledično tudi primerjamo potem.. kar je včasih super in motivira, nemalokrat pa je boleče ja :(.. meni pomaga, ampak to je čisto osebno mnenje, da poskušam primerjat samo sebe s sabo pred nekaj leti ali meseci- kaj sem spremenila, kaj bi bilo boljše, kje pa sem, po mojem občutku, vendarle zdej boljša, čeprav gre za malenkost in čeprav je odtenek razlike samo..

    In pa da sebe povprašam, kje menim, da sem odlična, kaj menim da mi res 'leži', to mi vsaj malo pomaga pri boljšem počutju.. osebno pa mi je še bolj pomagalo to, da sem se začela malo bolja aktivno ukvarjati s stvarmi, prej sem bila bolj prestrašena in vase zaprta, potem pa so se mi nekako začela odpirati nova obzorja..

    čisto odvisno zdaj, kaj meniš da je razlog, da trpi tvoja samozavest.. pri meni je bila pred leti npr. neuspešna, boleča partnerska zveza, trenutno pa predvsem brezposelnost in občutek nekompetentnosti npr.. menim da je najboljše se usmerit na specifično tisto področje, če seveda veš kje je razlog, vsaj približno..

    na splošno pa hvalijo knjigo Bližnjice do samozavesti (Sarah Litvinoff), navdahnila pa me je npr. tudi knjiga Unlimited od Jillian Michaels (idejo za knjigo sem dobila pri bloggerki dejazu)... upam da sem ti mogoče dala vsaj kakšno idejo, predvsem pa verjami, da je že to, da se zaveš, da tako ne gre naprej oz. da je zelo hudo, prvi korak.. pa iskren pogovor s fantom, upam da se obrestuje, držim pesti :*!!!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Moja samozavest trpi zaradi neuspešne in boleče pretekle zveze, neiskrenih odnosov ljudi do mene, diplome, konec mesca bo prišla še brezposelnost... čeprav sem v tem času nekoga boljše spoznala in se spustila v novo razmerje, v katerem se grem odkrit odnos in mu povem vse kar me muči, me po eni strani skrbi, če si sploh zaslužim srečo v ljubezni in da me ima nekdo rad tako kot sem, glede na to, da sem na splošno neuspešna..

      Hvala za nasvete glede knjige, jih bom poskusila najti v knjižnici :)

      Delete
  4. This comment has been removed by the author.

    ReplyDelete
  5. Jaz mislim da je ogromno, to kako se dojemamo in ali se čutimo vredni ljubezni, povezano z ranami iz preteklosti in mnenjem, ki smo si ga na podlagi le teh izoblikovali o sebi.., Je pa super, da partnerju poveš kaj te muči, za to je potrebno veliko poguma in ni kar tako!
    Moje iskreno mnenje je, da je VSAKDO vreden sreče v ljubezni, vsakdo je vreden biti ljubljen in spoštovan in zelo mi je hudo, ko mi kdo omeni, da dvomi v to..

    je pa vedno vse povezano s tem, kar je bilo nekoč in kaj nas je ranilo... ne vem, kakšen odnos imaš do tega, ampak jaz bi kar vsem nam, ne glede na to, s čim se soočamo, v težkih trenutkih priporočala kakšno terapijo, katere vrste je odločitev posameznika, ali vsaj posvet, svetovanje, menim da lahko to ogromno pripomore k ozaveščanju, kako delati na sebi in zaceliti rane... oziroma jih sprejeti.. če drugega ne, vsaj marsikaj naslovi... je pa to garanje ja, in boli...

    tudi jaz razmišljam o obisku kakšne psihoterapije, predvsem zaradi občutkov tesnobe in zmede glede poslanstva.. se mi zdi, da bi se morala psihoterapija nujno de-tabuizirati v Slo..

    knjige pa upam da najdeš v knjižnici, vsaj ta Bližnjice do samozavesti mislim da je na voljo.
    Aha še nekaj, meni ZELOOO pomaga tudi karkoli od Louise Hay, toplo ti jo priporočam!!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Res ni bilo lahko povedati partnerju, kaj me muči in stvari s bivšimi, ki me delno še vedno mučijo in so prišle šele sedaj na plan. Še bolj zaradi tega, ker s tem sem tvegala, da me zapusti, še preden se je to sploh dobro začelo. Bojim pa se, da bo tudi njemu prišlo vrh glave in bo šel svojo pot, ker mu tega ni potrebno prenašati.

      Dejansko je prišlo tako daleč, da tudi sama razmišljam v tej smeri, da bi šla do psihologa, ker sama najbrž bom težko rešila stvari, ki me mučijo in zaradi katerih sem postala šibka. Je pa res, da je to v Sloveniji tabu tema in če komu omeniš, si mislijo, da si najmanj za v Idrijo, čeprav se mi zdi, da večina ljudi bi to potrebovala, ker je precej bolj stresno in kruto življenje kot je bilo poprej.

      Hvala, sem že nekaj gledala in si bom rezervirala, ker če tega ne bom rešila, bo vsako leto težje in se še več stvari nakopičilo. Upam le, da bo partner dovolj močan in me ima dovolj rad, da mi bo stal ob strani in ne bo šel svojo pot.. ker on je trenutno edina svetla stran, ki jo vidim v svojem življenju.

      Delete
  6. Verjamem in priznavam, da sem tudi jaz (mislim da kar vsi to delamo, ker ima vsak svojo prtljago od prej, še huje je, če je res boleča) marsikaj privlekla v zvezo.. pa ne samo od prejšnje zveze, tudi iz primarne družine marskaj privlečemo in pride v nepričakovanih trenutkih na plan.. res je pa lahko zelo mučno in težko to za partnerja, da to doživlja in verjamem, da mu res ni vseeno ker čuti, da se nekaj dogaja in nisi srečna..

    Se pa v težkih trenutkih res pogosto pokaže, kdor zmore ostati in kdo ne, je pa sigurno to poseben izziv za oba.. jaz mislim, da je tvoja iskrenost in ranljivost dragocena in redka, pa iskreno ti želim vse najboljše!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Najbrž imaš prav, da je večina ljudi takšnih, ki privleče marsikaj v zvezo in ima za seboj nedokončane ali zelo boleče stvari. Za partnerja zna biti to res naporno, za nas pa tudi, ker se bojimo, da zaradi preteklih napak, se zveza ne bo obnesla ali nas ne bo partner sprejel in bomo spet prizadeti. Težko je, a po drugi strani se mi zdi, da je še največ kar ima človek to, da se v objemu nekoga počuti varno in ljubljeno in da se za to splača boriti in iti preko sebe pri določenih stvareh, čeprav smo na koncu lahko prizadeti. Pravijo, da upanje zadnje umre..

      Res hvala za lepe misli pa oprosti, ker sem malo zašla iz teme...

      Delete
  7. Res je težko, ampak se povsem strinjam s tabo, vsaj moje mnenje je, da je vsekakor vredno se boriti za odnose, za odkritost in ja, je verjetno nemalokrat treba tudi čez marsikateri 'drek', ampak je vredno, ker lažje zadihaš..

    Moram priznati, da odkar študiram zakonske in družinske študije, sem pri sebi odprla že veliko ran, ampak je vredno iti čez to in zakopati, podrezati v bolečino, ker lahko marsikaj spoznaš o sebi.

    ReplyDelete
    Replies
    1. Verjamem ti, čeprav za to, da podrezeš v bolečino in marsikaj spoznaš o sebi, moraš imeti veliko poguma. Prav tako govoriti o teh stvareh, o katerih ti pišeš. Upam, da boš v tej smeri nadaljevala in nekoč dobila službo na tem področju, ker se vidi, da imaš smisel in pravi čut za to.

      Delete
  8. najlepša hvala in tudi jaz upam da bo tako, zelo veliko mi pomeni, ko mi kdo reče kaj takšnega!
    tebi pa želim vso srečo na tvoji poti in spoznavanju svojih demonov, predvsem pa pri boju z njimi!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Tako sem začutila.. :) enako tudi tebi!

      Delete