Friday, April 17, 2015

Drugačnost ni slabost (pravljica)


(opomba: zgodbo sem napisala že pred leti, objavljena je bila v spletni reviji Piki, potem sem nanjo pozabila, zdela se mi je malo hecna in naivna, a ker bi rada nekoliko obudila svoj strast do pisanja in sama sebe opomnila na to, da sem po krivici zakopala to svojo strast, jo objavljam še tule..)

Nekoč je živel črviček po imenu Mali. S svojo mamico, očkom in dedkom je živel na obrobju gozda, v prekrasni naravi, kjer je vsak dan sijalo sonce, zrak je bil prijeten in topel, vetrič pa se je nežno poigraval z listjem, s katerim se je Mali večkrat igral. Vendar mali črviček ni bil tako zadovoljen kot se morda zdi. Imel je namreč veliko težavo: ni imel prijateljev, zato se je večinoma igral sam ali pa se je družil s svojo družino. Sicer pa je bil sam samcat in ni našel vzroka zakaj je tako. Vsaj dokler se nekega dne ni odpravil na potep po okoliških vaških poteh.Počasi se je plazil, se grel na sončku in užival spomladanski večer, ko je zaslišal korake in dve veliki bitji, ki sta se mu približevali. Hodili sta hitro, zdelo se mu je da sta veliki kot drevesi in nemalokrat ga je bilo strah teh bitij, ki so glasna, velika in vse pomendrajo.
Potem pa mu je mamica nekega dne razložila, da se ta bitja imenujejo človek, ter da naj se jih ne boji. »Zakaj ne, saj so vendar tako velika in močna?«, je nekega dne Mali vprašal mamico. Ta pa mu je odgovorila: Veš, ljudje nas ne marajo preveč, menijo da smo grdi in se nas precej bojijo. Malija je to po eni strani potolažilo, po drugi pa razžalostilo. Zakaj te velike živali mislijo da je grd, in tudi njegova mamica, očka in dedek? Kaj je na njih takšnega? Ko je to premišljeval je zaslišal vreščanje: »Mami! O, fuj!« Manjše od obeh bitij, deklica,je namreč zavpila, ko ga je zagledala in pocukala mamico za rokav. »Res je precej grd, ampak daj no, saj je majčken in ti ne bo nič storil«, jo je skušala pomiriti mamica. Mali se je zamislil in povesil glavo. Zakaj ga vsi zavračajo? Plazil se je naprej in užival v nežnem šelestenju vetra in v petju ptičkov ter v tem, da je lahko opazoval nagajive bele oblačke, ki so se podili po nebu. Včasih je dobil občutek, da ga le narava razume, da gale ona ne obsoja, da se le njej ne zdi grd, čuden ali nenavaden.
 
Kar naenkrat je le nekaj korakov pred seboj zagledal krtka, ki se je kobacal iz svojega domka, iz rjave, smešne hišice, ki se je pod zemljo nadaljevala v dolg rov. Krtek se je obliznil in dejal: »Njam, danes pa se mi obeta slastna malica. Ti in tistale debela ličinka bosta pravšnja zame. Pridi sem malček, da te pohrustam!« Mali pa se je zaril v zemljo in čakal, dokler se krtek ni naveličal čakanja in je lačen izginil v svojo krtino. Mali se je zdrznil, saj mu je mamica že večkrat zabičala naj se krtom ne približuje, da tam zagotovo ne bo našel prijateljev, ampak bo kvečjemu končal kot njihova pojedina.
Črviček je bil že nekoliko utrujen, in opazil je, da je že zdavnaj skrenil z vaške poti, ter da se je že približal obrobju gozda. Naenkrat pa je zaslišal globoko in nemirno ječanje, in se zdrznil. Kaj je bilo to in od kod prihaja? Nenadoma je zagledal, kako je izza skale pogledalo nekaj velikega in rjavega. »Joj!«, je nehote vzkliknil. Vendar se predirljivo ječanje ni umirilo, ampak se je celo okrepilo. Zazdelo se mu je, da so te kriki bolj obupani, kot pa jezni.
»Ne boj se me«, je zaslišal žalosten glasek, ki je bil tako nežen in tako krhek, ki ga od mogočne, rjave zverine ne bi pričakoval. »Kdo pa si ti«?, je radovedno, a previdno vprašal Mali. »Kaj me ne poznaš?No saj ni čudno, nobena žival me ne, noben živalski mladič me ne pozna, saj se me vsi bojijo.« 

»No ja, res si velik in tvoje rjovenje je precej mogočno, vendar, če priznam po resnici, sedaj ko se pogovarjava, se te ne bojim več', je rekel črviček. »Kaj res ne?«, se je nasmehnila zverinica in se predstavila: »Moje ime je medvedek Bavbav. Takšno ime sem dobil, ker je moj oče želel z imenom pokazati, da je moja družina, pa tudi moji predniki, družina hudih zveri, ki se jih vsakdo mora bati. Očka je vedno poudarjal, da smo kralji gozda, in da ne smemo nikomur dovoliti, da bi hodil po naših poteh, niti se ne smemo družiti z drugačnimi od sebe.« 

»Kaj res?«, se je začudil Mali.»Ne razumem zakaj se ne bi smel družiti z drugimi.« »Saj, vem da je čudno. Jaz pa bi si tako rad poiskal prijatelja veš. Pa četudi je tako majhen in drugačen kot ti«, je nekoliko veseleje dejal Bav bav. »Kaj res, imel bi me za prijatelja?«, se je Maliju razsvetlil obrazek. »Seveda, zakaj pa ne?«, je bil začuden medvedek. »No ja, mamica mi je rekla, da se moram sprijazniti, da sem drugačen od drugih ter da se me marsikdo boji, ali pa se mu zdim grd.«, je razložil Mali. »Grd? Kje pa!Meni se zdiš zanimiv in drugačen.

Nekaj posebnega si.« »Kaj res, kaj tako lepega mi še nihče ni rekel. Veš, tudi jaz nimam prijateljev. In še nekaj ti povem: tudi jaz bi se rad družil s tabo. Prav nič se mi ne zdiš strašen.« »Kaj res ne«?, je kar zasijal od sreče mali medvedek. »Ne, res ne. Tudi ti se mi zdiš nekaj posebnega. Pravzaprav se mi zdiš lep. Imaš lep kožuh, ki se kar sveti, ter tako dolge, kremplje, da zagotovo lahko z njimi splezaš kamor hočeš.« »No ja, to je pravzaprav res«, je bil ponosen mali Bavbav. »Ja, ti si velik, mogočen in močen, jaz pa sem samo majhen črviček, ki se me vsakdo ali boji, ali me pohrusta, pomendra, ali pa se mu preprosto zdim grd.«, je potožil Mali. » 
 
Joj, nočem da si žalosten. Veš kaj sem opazil? Da si tako vitek, da se zagotovo lahko splaziš v vsako špranjo. In pa tako se tudi laže skriješ, da te nihče ne more najti. Hej,mogoče pa se lahko igrava skrivalnice«, je kar poskočil medo. »Misliš da res? Jaz in ti prijatelja? Bilo bi lepo. Pa poskusiva! Jaz se prvi skrijem, ti pa iščeš, velja?«, je bil Mali poln idej. In tako sta začela igro, ki je trajala vse do večera. Nato se je Mali vrnil domov, da mamice ne bi skrbelo. Naslednji dan pa se je zopet dobil s svojim nenavadnim prijateljem, s katerim sta se spet igrala. In spet. In spet. Skupaj sta nato odšla na sprehod ob sončnem zahodu. Drug ob drugem. Eden majhen, drugi velik. Eden spolzek, drugi dlakav. Eden šibek, drugi močan. Tako drugačna, a tako dobra prijatelja.

2 comments:

  1. To obvezno preberem mojemu fantku:):):)krasno.**

    ReplyDelete
  2. Ooo, superca, me zanima če mu bo všeč hihi in pa kakšne komentarje bo imel kaj ;D

    ReplyDelete