Friday, April 3, 2015

Če ne tvegaš, ne boli, a tudi ne nagradi!


Minuli vikend sem se udeležila izobraževalnih delavnic Train the trainers, za vse, ki nas zanima delo z ljudmi, priprava delavnic, predavanj ipd. Za vse, ki bi se  nekoč morda radi preizkusili v nečem takšnem, še posebej iz področja psihologije, psihoterapije in drugih, sorodnih področij. Zbrale smo se same punce, večinoma psihologinje, jaz pa študentka zakonskih in družinskih študij. Nekaj dni za tem pa sem se po dolgem času sestala z nekdanjo sošolko, s katero sva se zelo prijetno zaklepetali ob kavici v mestu. Kljub različnim okoliščinam teh druženj, pa je tako med brainstormingom čez vikend, kot med diskusijo na štiri oči na plan večkrat vzniknila ena misel: Pomembno je tvegati v življenju. Ne samo zaradi službe in za testiranje samega sebe, česa si zmožen, kam lahko greš, temveč predvsem za izgradnjo lastnega samospoštovanja, izboljšanje samozavesti in za bolj polno življenje.

Kaj in kako tvegati? V mislih imam predvsem to, kar mogoče že dolgo nosimo v sebi, kot eno tlečo željo, sramežljivo upanje, vendar si tega ne upamo izvesti, ker nas je strah. Strah že samo poskusiti. Morda celo oditi, spakirati kovčke in tvegati. Takšna nisem bila nikdar, pa vendar mi je to prvič uspelo že kar nekaj let nazaj, ko sem se preselila v Maribor. Poslušala sem notranji občutek, srce in intuicijo, ter poskusila. Poleg tega zadnja leta delam na tem, da grem ven iz svoje cone udobja in se skušam več izpostavljati, tako delati na tremi, hkrati pa tudi bolj verjeti vase. Da pač ne bom umrla, če bom morala govoriti pred več ljudmi ali da bom vsaj vedela pri čem sem, če poskusim. Pa čeprav pogosto sledijo zavrnitve ali prave male katastrofe. Ampak tako se zdi le v tistem trenutku, pozneje se pokaže, da imajo tudi grenke izkušnje svoj smisel in sporočilo. Če ne drugega, je del sporočila tudi dober občutek, da sem vsaj poskusila. Kolikokrat v sebi pestujemo ideje, želje, kolikokrat nas nekam vleče, a niti ne poskusimo, ker se bojimo zavrnitve, tega, da bodo drugi odkrili, da v resnici ne zmoremo, ne znamo, nismo zanimivi. V resnici pa nas je strah, da bi razočarali sami sebe. Ali pa ne poskusimo niti s prvim korakom, ker gledamo predaleč v daljavo in smo žalostni, ker ne vidimo še končne, skristalizirane slike, dokončnega cilja. In ker ga ne, ne naredimo ničesar, saj se nam zdi, da če nimamo izdelanega že celotnega, odličnega načrta, da potem ni vredno narediti niti prvega, mini koraka.

Ampak čedalje bolj sem prepričana, da se vsak dober načrt začne s tveganjem, tudi z napakami, nekatere so zelo boleče in se po njih tudi dolgo pobiramo. Vsaka pot, vsako stremenje k nečemu, tudi k nečemu, kar pa smo si že skušali uresničiti, se je nekoč začelo z iskro upanja in navdušenja, pomešano z obilico strahu. Kar pomislite in si odgovorite- kolikokrat v življenju ste že kaj tvegali, vas je kar dušilo od tesnobe, ampak ste vseeno vsaj poskusili? Kakšen je bil občutek? Zagotovo sprva ne prijeten, a ne glede na izid, če ste si željo izpolnili ali ne, vam je ostala bogata bolekcija. Spomin, čustva, novo spoznanje o sebi, odnosih, o svetu in o tem, kam želite, da vas nese pot.

Če nikoli ne tvegamo, lahko živimo udobno in prijetno. A če v nas kar naprej nekaj gori, smo nemirni, a se vse ideje vrtijo le v naših mislih, da pa bi jih poskusili uresničiti, pa se nam ali ne ljubi ali pa nas je na smrt strah, potem bomo to tudi dobil. Obilico udobja in morda rahli dolgčas, ne pa tudi občutkov ponosa, razburljivosti in življenjske moči. Če spodleti lahko zelo boli, a če ne poskusimo, smo nekje vmes- malo apatični, vendar se bomo venomer spraševali: Kaj pa če bi si takrat vendarle drznil?

2 comments:

  1. Super si tole napisala in mislim, da bi mi koristilo če bi si to večkrat prebrala. Mogoče bi me pa res vzpodbudilo, da bi si večkrat drznila tvegati :)

    ReplyDelete
  2. Hvala Sanja, pa zelo te razumem, tudi sama sebe moram včasih prav brcniti v rit, da bi končno kaj tvegala ;)

    ReplyDelete