Friday, April 17, 2015

Ali proslavljate, tudi tiste mini uspehe?



Včasih sem slabe volje, ker se mi dozdeva, da v določenem obdobju, po nekaj dneh, letu ali celo nekaj letih, nisem dosegla ničesar izmed tistega, kar sem želela in da se pri meni ni nič bistveno spremenilo. A tudi po zaslugi pogovorne skupine za ženske, ''Dajte si priložnost'', ki sem se je udeleževala od januarja do marca, v prostorih Emocionalnega in mentalnega fitnesa v Mariboru, ter po zaslugi pogovorov s prijateljicami, sem spoznala, da ni čisto tako. In da smo do sebe pogosto nepošteni. Da si zadajamo ambiciozne cilje, stremenja, da pričakujemo veliko ni slabo, je pa slabo, če si ne priznavamo tistih vmesnih, majhnih, a nič manj sladkih zmag. Zanima me, ali se tudi vi kdaj zalotite, da ste razočarani nad sabo, tiste vsakodnevne dosežke pa kar odrinete, zamahnete z roko, češ, saj to pa ja ni pomembno?

Pa ne glede na to, da ste npr. skuhali nekaj odličnega, razrešili spor, ugotovili, da bi se radi naučili nečesa novega, spoznali, kaj ste počeli narobe, obudili hobi iz otroških dni, obnovili lepa, stara poznanstva, pri sebi razčistili določene stvari, se odločili za spremembo, spoznali, kako lahko prihranite več denarja, se odpeljali nekam, kamor ste si že dolgo želeli, a si niste vzeli časa, začeli živeti bolj zdravo, odkrili način, kako se sproščati, odkrili novo osebno strast itd. itd....- vam to sploh pomeni kaj, ali se vam ne zdi nič posebnega? Seznam je lahko neskončen in prilagojen osebnemu življenju vsakega posameznika. Če pogledate na svoje lastno življenje, je zagotovo kaj, kar danes počnete boljše, kot ste pred časom in nekaj, kar vas veseli, ste ponosni nase, vendar temu do zdaj niste dajali pomena. Menim da je to zato, ker nas je vse sram, da bi to, da smo lahko tudi ponosni nase, na glas priznali drugim, ker se nam zdi nekoliko arogantno, da bi sami sebi čestitali za uspeh. Ampak verjame, da če tega ne bomo počeli, ne bomo nikoli zadovoljni. In kako naj vemo, če gremo v pravo smer, če delamo, kar nam govori srce, če pa ne bomo naredili retrospektive in v obzir vzeli ne le sprotnih neuspehov, ampak tudi uspehov?

Je res vse to, kar počnemo na dnevni bazi, premalo: ne dovolj dobro, nič posebnega, premalo izjemno, premalo posebno?  Smo kritični do mini uspehov, ker se nam vse to ne zdi nič ekstravagantnega in unikatnega? Glede na kaj, oziroma koga, glede na katera merila se nam zdijo male zmage našega življenja malenkostne in vredne spregledanja (morda celo prezira, posmeha)? Vedno so in bodo obstajali bolj uspešni, bolj zadovoljni, bolj inteligentni, bolj zdravi, bolj samouresničeni ljudje. Ampak oni imajo dovolj dela sami s seboj... In obremenjevanj. In premlevanj. In dvomov.. Ali nam je v resnici mar le to, kar nam povedo drugi in ali res štejejo zgolj pohvale in ploskanja drugih? Usmeritve drugih?  Ali rabimo potrditev oziroma dovoljenje, da smo lahko ponosni nase?

Nam morajo res drugi  potrditi v smislu: ja, to počneš dobro, ja to je vredno tega, da proslaviš, to pa je nekaj povsem banalnega?

Na koncu dneva smo sami s seboj. In če smo takrat iskreni do sebe, je to največ. In še zdaleč ni vse slabo in malenkostno, brezvezvno. Če se trudimo, nekaj migamo, analiziramo, smo kdaj na tleh, popravljamo določene stvari, nekatere sprejemamo in odpuščamo, potem smo še vedno aktivni. In ne brcnemo vedno mimo, zelo pogosto naredimo kaj tudi prav in dobro. Ali tudi odlično. Pa četudi je to samo ajdova kaša z gobami, ki jo pohvali tvoj dragi ;).
 

2 comments:

  1. Sem hitro lajkala Emocionalni in mentalni fitnes na FB, saj sploh nisem vedela da to obstaja, kasneje bom malo pobrskala, da vidim o čem se gre, zdi se mi zelo zanimivo...
    Glede teh mali uspehov, pa je pri meni tako, ko sem bila v Sloveniji, sem bila do njih bolj dovzetna, sem jih zaznala, spoštovala, se nagrajevala itd. Zdaj ko sem tukaj, pa sem na to pozabila.. Nekje zmes, sem jih pozabila proslavljati, če hujšega sploh videla jih nisem. Zdaj pa sem si vzela 5 min in sem tako hitro preletela dogodke in čeprav se mi še vedno zdijo res mičkeni uspehi. So vseeno uspehi, katerih se morem zavedat in jih spoštovat. Spomnila si me na to.! (hvaležna)

    ReplyDelete
  2. Ja so zanimive zadeve, se mi zdi da se tudi v naši državici končno malo bolj razvija skrb za duševno zdravje in pooooočasi malo de-tabuizira... ;)..

    res mi je všeč, da so te besede spomnile na tvoje uspehe, se mi zdi da res prepogosto pozabljamo na njih, pa čeprav tudi večjih uspehov v bistvu ni brez vmesnih, malih korakov.. :)

    ReplyDelete