Wednesday, March 4, 2015

Žalost- prepustiti se ji ali jo odganjati?!


Spet tema, za katero me je navdahnila naša pestra, pogovorna skupina za ženske, h kateri sem se priključila januarja in ki jo obiskujem v mariborskem terapevtskem centru, Emocionalnem in mentalnem fitnesu. Nekoč sem se razmišljanja in razkrivanja v skupini bala, zdaj me je začelo bogatiti...

Žalost- koliko jo sploh zaznavamo pri sebi, do kakšne mere, kako nanjo reagiramo? Vsak od nas drugače, verjetno. Pri meni je žalost pogosto zakamuflirana z jezo, še pogosteje pa se povezuje s strahom.. Strah me je predvsem nečesa novega, pa odgovornosti, pa izzivov, pa stopiti ven iz cone udobja, a za tem se skriva žalost, dvomi v lastno zmožnost, kompetence.. Žalost pri meni redkokdaj nastopi silovito, če že, je bolj v obliki nekakšne melanholije, celo vdanosti in brezupa. Žalost mi je pravzaprav tečno čustvo, saj se mi zdi, da če se ji predam, ne naredim ničesar zase, samo stopicljam na mestu, 'jokcam', se zavijem v vato in se samopomilujem.. Včasih se mi je to zdelo nefunkcionalno, navsezadnje je jeza bolj produktivna.. Naša družba sicer precej obsoja jezo, šele nedolgo nazaj smo začeli bolj govoriti o funkcionalnih soočanjih z jezo, ampak še vedno se mi zdi, da je jeza nekakšna nalepka za agresivno osebo, ki se nima pod kontrolo, ki pretirava, ki izbruhne, je neuravnovešena in nespoštljiva. Kar sploh ni nujno res. Jeza je del vsakega izmed nas, je nujna, zdrava in sporoča, da hočemo spremembo in da nam trenutno stanje, dogajanje, ni OK..

Kaj pa žalost? Cankarjanska mati, vloga žrtve, pasivni in pogosto apatično ali otožno naravnani Slovenci smo dokaj povezani z žalostjo.. In kot taka, če samo obtičimo v njej, na dolgi rok res ni smiselna, saj nas izžame, odvzame energijo, voljo, celo kakršno koli usmeritev za naše življenje. In hitro ali zamahnemo z roko in jo potlačimo ali pa se utapljamo v njej. A na žalost bi morali, po mojem mnenju, pogosteje gledati kot na eno ključno dokazilo samemu sebi, da nas nekaj boli, da za nečim žalujemo, za nečem, kar se ni izšlo po naših hrepenenjih, ali pa ker smo nekoga ali nekaj izgubili. Navsezadnje smo lahko žalostni, ker smo izgubili sami sebe, določeno prepričanje, ker so se nam sanje zdrobile v prah.. Ampak ali si resnično dovolimo malo pestovati to žalost, ali pa prehitro zapademo v eno ali drugo skrajnost- v nasilno odločitev, da prepodimo žalost, četudi s substancami, s preusmeritvijo pozornosti ali grajo samega sebe, da pač to ni v redu in da žalujejo le šibki. Ali pa prehitro zdrsnemo v luknjo večne, neprekinjene žalosti, ki pa se kmalu odtrga od prvotnega vzroka in se prelevi v splošno žalostno, morda depresivno razpoloženje.. Ki ovira, blokira srečo in nam zamrzne čute.

Kako bi bilo, če bi si dovolili čutiti vsa čustva, tudi žalost, vendar o tem prosto, svobodno, brez slabe vesti govoriti- partnerju, prijateljem, bližnjim, sodelavcem, staršem, znancem, ? Če bi čustva ne bila dojemana kot neka ovira ali nekaj zoprnega, oz. prijetnega le, ko so takšna, da prinašajo ugodje, temveč kot pomembno sporočilo, kako se počutimo glede tega, kdo smo trenutno in kam gremo..

Zakaj odrivamo žalost, jezo, nemoč, obup? Zakaj se jezimo, če tako čutimo? Kaj bi bilo, če bi se svet začel pogovarjati o čustvih in bi drug drugemu ponudili ogledalo, možne rešitve, ne pa samo priložnost za potlačitev, tudi žalosti? Žalost kot izguba ni konec, ni sramota. Je slečena resnica, vendar v luči nove priložnosti. Prepustiti se žalosti, vendar nato tudi nekaj storiti, ni šibko, je človeško in zdravilno.


6 comments:

  1. Zelo dobro napisano! In se strinjam, žalost bi morali dojemati drugače, kot se jo dojema. Je točno to, kar si napisala, da je.
    J.
    http://fashionandpinkheart.blogspot.com

    ReplyDelete
  2. Res krasno napisano, jaz tudi prevečkrat žalost izražam z jezo, ali pa se čisto zaprem in skoraj hiberniram.
    Sploh ne vem, kako sem lahko spregledala tvoj blog, ker vem da sem te že parkrat opazila v komentarjih na mojem. Me veseli, da sem te zdaj ''odkrila'' in se že veselim prihodnjih objav :)

    ReplyDelete
  3. Sanja najlepša hvala za tako lepe besede in moram priznat, da en čas nisem pisala, ker sploh nisem bila prepričana, če me kdorkoli bere, tako da sem vmes malo obupala, pa nato spet začela in zdaj upam, da mi bo uspelo še pogosteje pisati...

    se beremo ;)

    ReplyDelete