Saturday, January 17, 2015

Želim si odnosa, a se bojim izgubiti sebe!


Ravnokar sem se zakopala v učenje in med drugim prebiram zanimive teorije o tem, kako si vsakdo izmed nas že od malih nog želi odnosa, povezanosti, ljubljenosti s strani druge osebe, vendar pa je vsakogar strah izgube avtonomije, svobode, tega, da bi ob drugem, v odnosu, izgubili sebe. Da bi nas ta drugi, naš ljubljeni, lahko prijatelj, predvsem pa intimni partner, kar nekako 'pogoltnil', nam vsilil svoja mišljenja, želje, ideje, ter da bi ob drugem postopoma, nehote, pozabili na to, kdo smo mi sami. Kdo smo, neodvisno od partnerja, saj si ne želimo, da bi se kar nekako zlili z njim in pozabili na svojo identiteto, ki je edinstvena in drugačna od njega. Ampak- če pa bi vztrajali le pri svojem, se ne prilagajali, ne iskali skupnih točk in ne imeli vsaj nekaj skupnih hrepenenj s partnerjem ali partnerko, potem takem bomo težko našli uteho. Če bomo trmasto vztrajali le pri svojem, se ne vživeli v drugega, niti poskušali začutiti, kaj čuti on, se lahko zgodi, da ne bomo izkusili pristne povezanosti, predanosti, pa naj se sliši še tako pocukrano. Temelj intimnosti dveh oseb pa izvira iz zgodnjih odnosov s starši, predvsem mamo, prav v tem zgodnjem komuniciranju, sprva prek obrazne igre, pomirjanja, dojenja, tolaženja, igre, smo se naučili, ne toliko razumsko, kot organsko-biološko, kaj naj bi pomenile intima, nežnost, ljubezen in bližina z drugim. Ampak otroci se morajo naučiti tudi tega, kako razviti svoj svobodni, neodvisni jaz,  ter odkriti, kaj želijo postati, kaj storiti iz svojega življenja.. In pa tudi, ob čem jim, neodvisno od materinih ali očetovih pričakovanj, zaigra srce.

V resnici otroci hrepenijo po bližini in varnosti, vendar tudi po raziskovanju, odkrivanju sveta, osamosvajanju, tudi delanju napak in vznemirljivemu preizkušanju meja.

In tudi odrasle osebe v sebi še vedno nosimo ta konflikt- želimo odkriti edinstvene plati nas samih, kam nas vleče, v čem smo dobri, na katerih področjih smo mi resnično mi, ampak vseeno pa v sebi nosimo tudi hrepenenje, da bi nas na te življenjski poti nekdo spremljal.. Da bi lahko podelili svoje strahove, grozote, želje, načrte...Da ne bi hodili sami, saj sreča še zdaleč ni tako sladka, če je ne podelimo z drugimi. Lahko smo izpopolnjeni sami v sebi, a če o tem ne spregovorimo, ne zmoremo pokazati nikomur drugemu, ta sreča takoj izgubi na intenzivnosti in sladkosti. Pogosto pa ravno obratno velja za tesnobo in črne misli, saj se te navadno, če o njih ne spregovorimo, tega osmislimo, le še poglobijo in nas razjedajo.

Nam pomembni drugi nas lahko drži za roko, nanj se lahko naslonimo, ampak ves čas pa v vsakem izmed nas obstaja grozovit strah, da bi pozabili, kaj so le naše želje, ne partnerjeve ali skupne, kaj je del nas, in ne njega, nočemo, da bi se naš notranji svet prekomerno prepletel s partnerjevim.. 

Če morda sumimo, da smo le to, v kar nas je izoblikovala partnerska zveza, se lahko upravičeno ustrašimo in vprašamo: ''Kdo pravzaprav sem brez tebe?'' 

Vsakdo izmed nas, predvsem tisti v partnerski zvezi, bi moral ves čas preverjati: Ali sem le to, kar TI pričakuješ od mene, ali pa sem to, kar želim biti ob tebi? Sem ob tebi boljši, slabši, manj ali bolj jaz sam? Me je partnerska zveza pogoltnila ali obogatila? Je k moji osebnosti le dodala nekaj ali pa me je povozila, strla in iz mene izoblikovala nekaj, kar mi ni všeč?




1 comment:

  1. Hey you´ve a great blog!
    Please check out mine and if you want we can follow each other
    here on bloglovin and via Instagram?
    Let me know, now it´s your turn.
    xoxo

    http://www.styleshower.com

    ReplyDelete