Thursday, January 1, 2015

Novoletne zaobljube, ki ne bi škodile nikomur...



Po navadi ne maram zadajanja novoletnih zaobljub, mislim da nima veze, ali je novo leto ali sredi poletja, spremembe se lahko začnejo kadarkoli... 

Če imamo seveda voljo, motivacijo, če nas ženejo kakšna čustva, potem se bo nekaj v nas začelo premikati.. Ni nujno, da bo rezultat zadovoljiv, a vsaj aktivni bomo.. 'Novoletne zaobljube', s katerimi pa bi morali prav vsi začeti čim prej, ter ki po mojem mnenju ne bi škodile nikomur, ampak kvečjemu nasprotno, pa bi lahko npr. bile naslednje:

Iskrenost do samega sebe:

Kaj nam pomaga, če celo življenje živimo le tako, kot pričakujejo drugi, kot čutimo, da bi morali živeti, tako, kot naj bi 'bilo prav'- glede na našo starost, spol, družinsko ozadje, glede na to, kaj želijo naši starši, okolica, prijatelji?.. 

Če nas ne osrečuje 'scenarij', kakršnega so si za nas zamislili drugi- pa naj bodo te želje in vizije še tako dobronamerne, morda celo zabavne in na kratki rok koristne in poučne, ampak če si ne bomo iskreno priznali, kaj nam je pisano na kožo in kaj ne, se bomo počutili prazne. Pa naj bo to na katerem koli področju, službene, osebnem... V resnici drugi ne vedo, kaj nas muči, kje smo dobri, kaj lahko naredimo in kaj ne, kaj še skrivamo v sebi in česa ne. Tudi tega ne, kaj zares čutimo. Odkrivanje le tega je nedokončana naloga vsakega izmed nas, samo za nas, ne pa za druge.

Prijaznost in vljudnost:

Ali sploh kdaj pozdravimo šoferja na avtobusu ali pa čistilko, na katero mimogrede naletimo na bencinski črpalki ali v nakupovalnem centru? Se prodajalki nasmehnemo, jo prijazno ogovorimo, ali smo zadirčni, zamomljamo en mlačni 'dober dan', ker se nam v komunikacijo pač ne ljubi vložiti vsaj trohice človečnosti? 

Pričakujemo, da bomo postreženi tip top, a sami grdo gledamo, brskamo po telefonu in se ne potrudimo, da bi človeka pogledali v oči? Potem je čudno, da sploh pričakujemo kakršno koli prijaznost v zameno- v gostinstvu, trgovinah, kjerkoli.. Kaj šele znotraj družine, v odnosu do staršev, partnerja, prijateljev.. Prosim, hvala- če ju res mislimo in iskreno izgovorimo, se bo to čutilo. Če ju spustimo, bosta ti dve besedi zelo manjkali, a če ju bomo izrekli le zaradi lepšega in površinsko, je tudi to svoje vrste žalitev..  Ker ju pač izrečemo le zaradi bontona, ne pa, ker tako res čutimo. In tega ljudje ne prezrejo, saj pozitivne energije, z razliko od lepo zvenečih besed, pač ni mogoče kar tako zaigrati.

Spoštovanje in neobsojanje- sebe in drugih:

Ne samo drugih, tudi sebe: zakaj tlačimo dol sami sebe, se sabotiramo, dajemo v nič, nato pa čudimo, ker nas drugi ne spoštujejo, nas posmehljivo gledajo, ne jemljejo resno? 

Ali pa: ko slišimo 'čudno', nenavadno življenjsko zgodbo ali pa le na ulici zagledamo nekoga, ki je drugačen- ok ja, res je zanimiv in ob njem doživljamo nekaj, kar nam je nepoznano in je morda tudi neprijetno, ampak le kdo ima pravico obsojati, saj je vsak borec na svoj način. Kdo ve, kako bi mi ravnali, če bi se nam zgodilo to, kar se je njemu ali njej, ki je denimo pristal v drogah, prostituciji, je nasilen, nesrečen, trpi za duševno motnjo idr.? Morda sploh ne bi preživeli ali pa bi prav tako poskušali, vendar bi bili deležni le prezira in gnusa s strani drugih? Kako pa bi bilo nam ob tem?

Pripravljenost na tveganje:

Še večkrat bi morali iti nekam, kamor nam ni udobno, v drugačno situacijo, na drugačno lokacijo, med drugačne ljudi, tvegati, poskusiti.. Se vreči v nekaj in mogoče začeti z nečim, za kar v sebi čutimo kal zanimanja in veselja, ampak ogromen strah.. Pa kaj, če nas je strah, koga pa ni? Če ni vsaj malo strahu, po navadi tudi ni strasti.. Kaj to je, pa ve vsak sam. Karkoli, nekaj, kamor nas vleče, ampak nas je strah zaviti v tisto smer...

ZARES ŽIVETI:

Ne samo hiteti, iz dneva v dan, iz rutine v rutino, ampak zares zavedati se, kaj imamo, kaj vse lahko cenimo, kako smo srečni, da lahko dihamo, čutimo, govorimo, ljubimo.  

Življenje ni kar tako, en lari fari, danes si, jutri te pač ni.Tako pač je... Vmes pa poskušajmo začutiti vse, kar nas obdaja in si zapomniti ter se naučiti kar največ- od sebe, od drugih, od živali in narave..


4 comments:

  1. Tudi sam sem si danes napisal svoje novoletne zaobljube. Sicer so malo, drugačne kot tvoje - http://www.tomazgorec.si/novoletne-zaobljube-2015/. Zdaj, ko sem prebral tvoje, bi k svojim še kaj dodal,... :)

    ReplyDelete
  2. Tomaž, hvala za komentar in sem prebrala tudi tvoj članek, sploh se strinjam s tem, da si nima smisla zadati preveč zaobljub na enkra in da je fajn, če se jih javno objavi, da smo potem kar nekoliko primorani vso stvar vzeti bolj resno :).

    najbolj pa mi je všeč tvoja zadnja točka- uživanje v zares pomembnih stvareh in manj sekiranja :)

    ReplyDelete
  3. Sara, tako lepo si tole povzela. Hvala za tvoje pisanje, želim ga še več v letu 2015 (:

    ReplyDelete
  4. Evelina hvala, ter tudi tebi želim še več zadovoljstva ob pisanju v letu 2015 in še več odličnih fotografij, s katerimi nas razveseljuješ :)!

    ReplyDelete