Thursday, January 22, 2015

Kjer meje osebnega so zla (pesem)






Bolečina je vedno doma, tukaj v duši, v srčiki nemirnega sna,
kar v nas tesnobo, strahove budi, to je resnično in živo,
se napaja, uničuje, bremza in nam modruje.

Kako se upreti, kako črne okove streti?
Kaj se zgodi, ko dosežeš tla, ko popraskaš tam, kjer meje osebnega so zla?
A nevarno ni kaj kažeš, temveč kar skrivaš, saj sebi s tem lažeš.

Saturday, January 17, 2015

Želim si odnosa, a se bojim izgubiti sebe!


Ravnokar sem se zakopala v učenje in med drugim prebiram zanimive teorije o tem, kako si vsakdo izmed nas že od malih nog želi odnosa, povezanosti, ljubljenosti s strani druge osebe, vendar pa je vsakogar strah izgube avtonomije, svobode, tega, da bi ob drugem, v odnosu, izgubili sebe. Da bi nas ta drugi, naš ljubljeni, lahko prijatelj, predvsem pa intimni partner, kar nekako 'pogoltnil', nam vsilil svoja mišljenja, želje, ideje, ter da bi ob drugem postopoma, nehote, pozabili na to, kdo smo mi sami. Kdo smo, neodvisno od partnerja, saj si ne želimo, da bi se kar nekako zlili z njim in pozabili na svojo identiteto, ki je edinstvena in drugačna od njega. Ampak- če pa bi vztrajali le pri svojem, se ne prilagajali, ne iskali skupnih točk in ne imeli vsaj nekaj skupnih hrepenenj s partnerjem ali partnerko, potem takem bomo težko našli uteho. Če bomo trmasto vztrajali le pri svojem, se ne vživeli v drugega, niti poskušali začutiti, kaj čuti on, se lahko zgodi, da ne bomo izkusili pristne povezanosti, predanosti, pa naj se sliši še tako pocukrano. Temelj intimnosti dveh oseb pa izvira iz zgodnjih odnosov s starši, predvsem mamo, prav v tem zgodnjem komuniciranju, sprva prek obrazne igre, pomirjanja, dojenja, tolaženja, igre, smo se naučili, ne toliko razumsko, kot organsko-biološko, kaj naj bi pomenile intima, nežnost, ljubezen in bližina z drugim. Ampak otroci se morajo naučiti tudi tega, kako razviti svoj svobodni, neodvisni jaz,  ter odkriti, kaj želijo postati, kaj storiti iz svojega življenja.. In pa tudi, ob čem jim, neodvisno od materinih ali očetovih pričakovanj, zaigra srce.

V resnici otroci hrepenijo po bližini in varnosti, vendar tudi po raziskovanju, odkrivanju sveta, osamosvajanju, tudi delanju napak in vznemirljivemu preizkušanju meja.

In tudi odrasle osebe v sebi še vedno nosimo ta konflikt- želimo odkriti edinstvene plati nas samih, kam nas vleče, v čem smo dobri, na katerih področjih smo mi resnično mi, ampak vseeno pa v sebi nosimo tudi hrepenenje, da bi nas na te življenjski poti nekdo spremljal.. Da bi lahko podelili svoje strahove, grozote, želje, načrte...Da ne bi hodili sami, saj sreča še zdaleč ni tako sladka, če je ne podelimo z drugimi. Lahko smo izpopolnjeni sami v sebi, a če o tem ne spregovorimo, ne zmoremo pokazati nikomur drugemu, ta sreča takoj izgubi na intenzivnosti in sladkosti. Pogosto pa ravno obratno velja za tesnobo in črne misli, saj se te navadno, če o njih ne spregovorimo, tega osmislimo, le še poglobijo in nas razjedajo.

Nam pomembni drugi nas lahko drži za roko, nanj se lahko naslonimo, ampak ves čas pa v vsakem izmed nas obstaja grozovit strah, da bi pozabili, kaj so le naše želje, ne partnerjeve ali skupne, kaj je del nas, in ne njega, nočemo, da bi se naš notranji svet prekomerno prepletel s partnerjevim.. 

Če morda sumimo, da smo le to, v kar nas je izoblikovala partnerska zveza, se lahko upravičeno ustrašimo in vprašamo: ''Kdo pravzaprav sem brez tebe?'' 

Vsakdo izmed nas, predvsem tisti v partnerski zvezi, bi moral ves čas preverjati: Ali sem le to, kar TI pričakuješ od mene, ali pa sem to, kar želim biti ob tebi? Sem ob tebi boljši, slabši, manj ali bolj jaz sam? Me je partnerska zveza pogoltnila ali obogatila? Je k moji osebnosti le dodala nekaj ali pa me je povozila, strla in iz mene izoblikovala nekaj, kar mi ni všeč?




Thursday, January 1, 2015

Novoletne zaobljube, ki ne bi škodile nikomur...



Po navadi ne maram zadajanja novoletnih zaobljub, mislim da nima veze, ali je novo leto ali sredi poletja, spremembe se lahko začnejo kadarkoli... 

Če imamo seveda voljo, motivacijo, če nas ženejo kakšna čustva, potem se bo nekaj v nas začelo premikati.. Ni nujno, da bo rezultat zadovoljiv, a vsaj aktivni bomo.. 'Novoletne zaobljube', s katerimi pa bi morali prav vsi začeti čim prej, ter ki po mojem mnenju ne bi škodile nikomur, ampak kvečjemu nasprotno, pa bi lahko npr. bile naslednje:

Iskrenost do samega sebe:

Kaj nam pomaga, če celo življenje živimo le tako, kot pričakujejo drugi, kot čutimo, da bi morali živeti, tako, kot naj bi 'bilo prav'- glede na našo starost, spol, družinsko ozadje, glede na to, kaj želijo naši starši, okolica, prijatelji?.. 

Če nas ne osrečuje 'scenarij', kakršnega so si za nas zamislili drugi- pa naj bodo te želje in vizije še tako dobronamerne, morda celo zabavne in na kratki rok koristne in poučne, ampak če si ne bomo iskreno priznali, kaj nam je pisano na kožo in kaj ne, se bomo počutili prazne. Pa naj bo to na katerem koli področju, službene, osebnem... V resnici drugi ne vedo, kaj nas muči, kje smo dobri, kaj lahko naredimo in kaj ne, kaj še skrivamo v sebi in česa ne. Tudi tega ne, kaj zares čutimo. Odkrivanje le tega je nedokončana naloga vsakega izmed nas, samo za nas, ne pa za druge.

Prijaznost in vljudnost:

Ali sploh kdaj pozdravimo šoferja na avtobusu ali pa čistilko, na katero mimogrede naletimo na bencinski črpalki ali v nakupovalnem centru? Se prodajalki nasmehnemo, jo prijazno ogovorimo, ali smo zadirčni, zamomljamo en mlačni 'dober dan', ker se nam v komunikacijo pač ne ljubi vložiti vsaj trohice človečnosti? 

Pričakujemo, da bomo postreženi tip top, a sami grdo gledamo, brskamo po telefonu in se ne potrudimo, da bi človeka pogledali v oči? Potem je čudno, da sploh pričakujemo kakršno koli prijaznost v zameno- v gostinstvu, trgovinah, kjerkoli.. Kaj šele znotraj družine, v odnosu do staršev, partnerja, prijateljev.. Prosim, hvala- če ju res mislimo in iskreno izgovorimo, se bo to čutilo. Če ju spustimo, bosta ti dve besedi zelo manjkali, a če ju bomo izrekli le zaradi lepšega in površinsko, je tudi to svoje vrste žalitev..  Ker ju pač izrečemo le zaradi bontona, ne pa, ker tako res čutimo. In tega ljudje ne prezrejo, saj pozitivne energije, z razliko od lepo zvenečih besed, pač ni mogoče kar tako zaigrati.

Spoštovanje in neobsojanje- sebe in drugih:

Ne samo drugih, tudi sebe: zakaj tlačimo dol sami sebe, se sabotiramo, dajemo v nič, nato pa čudimo, ker nas drugi ne spoštujejo, nas posmehljivo gledajo, ne jemljejo resno? 

Ali pa: ko slišimo 'čudno', nenavadno življenjsko zgodbo ali pa le na ulici zagledamo nekoga, ki je drugačen- ok ja, res je zanimiv in ob njem doživljamo nekaj, kar nam je nepoznano in je morda tudi neprijetno, ampak le kdo ima pravico obsojati, saj je vsak borec na svoj način. Kdo ve, kako bi mi ravnali, če bi se nam zgodilo to, kar se je njemu ali njej, ki je denimo pristal v drogah, prostituciji, je nasilen, nesrečen, trpi za duševno motnjo idr.? Morda sploh ne bi preživeli ali pa bi prav tako poskušali, vendar bi bili deležni le prezira in gnusa s strani drugih? Kako pa bi bilo nam ob tem?

Pripravljenost na tveganje:

Še večkrat bi morali iti nekam, kamor nam ni udobno, v drugačno situacijo, na drugačno lokacijo, med drugačne ljudi, tvegati, poskusiti.. Se vreči v nekaj in mogoče začeti z nečim, za kar v sebi čutimo kal zanimanja in veselja, ampak ogromen strah.. Pa kaj, če nas je strah, koga pa ni? Če ni vsaj malo strahu, po navadi tudi ni strasti.. Kaj to je, pa ve vsak sam. Karkoli, nekaj, kamor nas vleče, ampak nas je strah zaviti v tisto smer...

ZARES ŽIVETI:

Ne samo hiteti, iz dneva v dan, iz rutine v rutino, ampak zares zavedati se, kaj imamo, kaj vse lahko cenimo, kako smo srečni, da lahko dihamo, čutimo, govorimo, ljubimo.  

Življenje ni kar tako, en lari fari, danes si, jutri te pač ni.Tako pač je... Vmes pa poskušajmo začutiti vse, kar nas obdaja in si zapomniti ter se naučiti kar največ- od sebe, od drugih, od živali in narave..