Monday, December 15, 2014

Znamo ubesediti, kaj čutimo in želimo?



Zdi se mi, da smo Slovenci glede izražanja svojih želja, pričakovanj, opredeljevanja, kaj je tisto, kaj bi hoteli in kaj ne, precej šibki. Pa ne samo mi, ljudje na sploh pogosto mislimo, da bi morali drugi, predvsem partner, pa tudi otroci, prijatelji, kdorkoli, s komer smo v tesnem odnosu, preprosto sami vedeti, začutiti, kaj je tisto, kar pričakujemo od njih. Že naš pogled, ton glasu, mimika ali preprosto naš odnos sam, naj bi jim bil dovolj, da bi morali dobro vedeti, po čem hrepenimo in česa ne želimo. Pa res? V resnici drugi ne morejo brati misli, čeprav nas poznajo, niso stoodstotno vedno skoncentrirani na nas in naš odnos z njimi, premlevajo še marsikaj drugega in preprosto ne zmorejo uganiti, če si mi želimo nekaj zelo specifičnega. In obratno- če nam drugi ne povedo, o čem sanjarijo, kaj bi radi od nas ali kaj želijo, da bi mi spremenili, tega pač ne moremo vedeti in jim ustreči, kajne? Če znamo dobro brati obrazne izraze, če dobro poznamo človeka in smo na sploh zelo senzitivni na čustva drugih, na njihova razpoloženja, imamo več možnosti, da bomo začutili njihove potrebe. Pa vendarle, ne vedno in povsod. Včasih jih bomo kar sami od sebe začutili, npr. prijateljico v stiski, mamo, ki je žalostna, ali sošolko, ki si želi le miru in tisti dan preprosto ni pripravljena na klepet, in v skladu s tem se bomo tudi odzvali. Veliko pa je situacij, ko smo tako mi, kot naši bližnji, zatopljeni v obveznosti, pod stresom, časa za pogovor o tem, kaj nekdo pričakuje in želi, pa zmanjkuje.

Kar je res škoda. Kako bi bilo, če bi starši jasno izrazili, kaj želijo in pričakujejo, če bi otroci ali najstniki povedali, kaj jih moti, česa jih je strah? Če bi mi partnerju, ter on nam, priznali, ko bi nas prizadel, ko bi nas razočaral, besedno izrazili, česa bi si želeli več ali manj v odnosu? A zdi se, da je to kar trd oreh, razmerja, pa ne samo partnerska, tudi prijateljska in drugačna, pa pogosto izvenijo le zato, ker nismo zmogli drugemu povedati, kako čutimo, kaj bi radi, kakšna oseba smo.. Kako naj drugi ve, da so nas njegove besede prizadele, užalile, da njegova sproščenost na nas deluje ravno nasprotno, morda kot ošabnost? Kaj pa, če smo mi nekoga prizadeli? Morda smo to, v neki situaciji, globoko začutili, a nikoli nismo bili čisto prepričani, saj nas ta bližnji nikdar ni pogledal v oči in spregovoril o tem?

Kolikokrat pod preprogo pometamo svoje in druge občutke? Kolikokrat nekaj začutimo, da nekaj ne 'štima', ali pa obratno- čutimo, da smo nekoga razveselili, da je vesel, ker smo ga z nečim presenetili, pa o tem ne spregovorimo na glas? Ker se o tem nismo pogovorili, teh lepih skupnih trenutkov niti nismo naslovili, posledično pa ne proslavili. Zakaj bi se pogovarjali le o tem, kaj pričakujemo, česa nam manjka, zakaj ne bi več govorili drug z drugim tudi o tem, s čim smo si polepšali dan? Pravijo, da se je treba pogovarjati, ubesediti občutke in biti iskren, ampak čemu bi bile to vedno zgolj težke teme, boleča občutja? Kaj pa veselje, mir, sreča, zaupanje- ti občutki: če jih prepoznamo, zakaj jih ne bi zaupali tudi drugim in svoje dobro občutje podelili? Sreča, ki se ne podeli, v resnici pač ni prava sreča in hitro zbledi...

Res pa je- če hočemo z drugimi govoriti o svojem notranjem svetu, strahovih, stiskah, pa tudi tistih metuljčkih evforije, navdiha, ljubezni, jih moramo najprej prepoznati sami v sebi....

No comments:

Post a Comment