Wednesday, December 3, 2014

Ustvarjanje: Terapija, ki umiri telo in duha


Nikoli nisem bila prida nadarjena za ročna dela, odpor pa mi je vsadila tudi učiteljica, ki je v drugem razredu osnovne šole vodila ustvarjalne delavnice. Rekla mi je, da to pa res ni za mene, saj sem zelo nerodna. In rodil se je podoben odpor kot do športa, h kateremu pa je delno prispevala profesorica športne vzgoje v gimnaziji, ki me je 'razsvetlila' s spoznanjem, da so druge moje sošolke, če jim kaj ne gre, še vedno videti elegantno, jaz pa pač nerodno in čudno.. Ampak to je druga zgodba in sčasoma sem šport in rekreacijo zelo vzljubila.. Danes vem, da to počnem zase, ne za druge in da ne tekmujem. Enako velja glede ustvarjalnih, ročnih del. 

Ne gre samo za finomotoriko, za spretnost, za nadarjenost in poseben čut za estetiko, v resnici mi dostikrat kaj spodleti, niti nimam občutka za natančnost, ipd., ampak ustvarjanje mi vendar prinaša toliko več. Ko sem pred kratkim pričela prakso z odvisniki od drog in so me uvedli v zimske ustvarjalne delavnice, izdelujemo npr. preproste, a čudovite, snežinke iz papirja, občasno pa samo barvamo, izrezujemo, me je v to povsem posrkalo. Ne gre samo za to, da se nekaj počne z rokami, da se odvisniki, ali kdorkoli, npr. otroci, najstniki, odrasli na delavnicah, kdorkoli, ki to počne sam in doma, zamotijo, da mine čas ali da nam/jim ni dolgčas. V resnici se med ustvarjanjem zgodi prava čarovnija- srčni utrip in dihanje se umirita, čutim prav nekakšno sinhronost s samo sabo, zanimivo je tudi to, da mi je marsikateri odvisnik svojo zgodbo, ali košček le te, zaupal prav med ustvarjanjem. Med izrezovanjem, barvanjem, iskanjem selotejpa in izborom materiala, sem izvedela marsikaj o njihovih družinah, hrepenenjih, bolečinah, poleg tega je bilo čutiti tudi obžalovanje, apatijo, žalost.

Ustvarjanje je lahko nenavadna terapija, ki nagovori nezavedni del naših možganov, kar smo začutili tudi med prav posebnimi vajami iz gestalt pedagogike, ki smo se jih udeležili v okviru fakultete. Med vizualizacijo, ki ji je sledilo slikanje naših sanj z voščenkami, med simboličnim ustvarjanjem odnosov med nami z volneno nitjo, med premikanjem kovancev, ki so ponazarjali naše družinske člane, je vsak od nas v sebi naletel na pisane vsebine. Na pokopana čustva, na strahove, želje, sanje, povezava med očesom in roko, ki je držala voščenko, premikala, lepila, razporejala predmete v posebne strukture, vsak od nas je moral namreč sestaviti t.i. osebni prostor, pa še zdaleč ni bila le mehanična. Vaje so potrdile, da je ustvarjalni duh, četudi sploh nimaš 'talenta', oziroma se ne smatraš za likovno ali slikarsko, nadarjenega, v vsakem izmed nas. In v resnici ne gre zgolj za sproščanje, za pomiritev, čeprav je drsenje voščenke po papirju še kako meditativno in nas spravi v pravi trans, temveč za pravo terapijo, ki nagovarja že pozabljene vsebine v nas.

Če že dolgo niste barvali, slikali, čečkali,  morda ustvarjali iz gline, kiparili, rezljali, rezbarili, šivali, okraševali kozarcev, škatel, izdelovali zimskih okraskov, slik, okraševali stanovanja, se poigrali z aražmaji v vazi, nabirali naravne materiale: npr. kamenčke, plodove, vejice, ki bi jih nato uporabili za domišljijske kreacije, močno priporočam, da poskusite to. 

Karkoli bo iz tega nastalo, bo izražalo vašo podzavest, razmišljanja, fantazije, nekaj, kar vas nagovarja in kar želijo vaši možgani predelati .. Ni toliko pomemben končni izdelek, temveč to, kaj se vam bo podilo po glavi med samim procesom, kam vas bodo peljale misli, kaj boste čutili, na koga boste pomislili, kaj boste začutili v telesu... In morda boste presenečeni, tako kot sem bila jaz, ko boste začutili, da bi radi, tudi sedaj v odraslosti, več ustvarjali, bili bolj igrivi, odprli zaprašene predale domišljije, ki je bila nekoč tako zelo bogata...

7 comments:

  1. Čisto me je posrkalo v branje ... in razmislek. se popolnoma strinjam z vsem napisanim. Sama tudi nimam ravno žilice za ustvarjanje, npr. avto še zmeraj narišem, kot smo ga v vrtcu :D Ampak občasno me res prime, in potem nekaj pacam in pacam...pa tudi kaj nastane :) Letos sem svojo energijo vložila v sobo, ki je bila že nekaj let ista, nezanimiva. Sem jo prebelila (prvič sama :) ), in zdaj po počasi dekoriram v svojo sanjsko :) In je res neke vrste terapija. Pomirja. :)

    ReplyDelete
  2. This comment has been removed by the author.

    ReplyDelete
  3. Najlepša hvala za komentar :)! O lepo, beljenje stene v spalnici, se mi zdi da bi bilo to nekaj, kar bi bilo tudi meni super, bi kar odplavala v en svoj svet razmišljanja, ko bi barvala verjetno.. tako da ti zelo verjamem, da te pomirja :).. Pa čestitke, da si se prvič sama lotila tega!

    Pri risanju tudi jaz nisem dobra, nekaj čečkam, ampak vseeno rada rišem in barvam ;)

    ReplyDelete
  4. Sara zelo zelo lepo napisano. Zopet me je tvoje pisanje posrkalo v branje, in ne morem si pomagati, da se pri vsakem tvojem članku z lahkoto najdem ali se poglobim v človeški um. Strinjam se, da veliko izobraženih ljudi misli da so z diplomo posrkali celotno znanje tega sveta, ne zavedajo pa se, kako lahko z enim stavkom / besedo, nekomu uničijo košček duše, katero s ponosom nosi v sebi. Nekomu je šport, petje ali ustvarjanje položeno v zibelko in mu to predstavlja večji del življenja, saj dejansko v tem uživa. Je njegov način sproščanja ob katerem se počuti koristnega in močnejšega, kot ostali. Deležen je pohval in priznanj, kateri pripomorejo k še večjemu trudi, ter posledično k boljšemu rezultatu.
    Točno tako. človek je dober, ko je deležen pohval, vzpodbud in občutka, da zmore. Ne glede na to, koliko človek zmore, za kaj je dober in za kaj slab. Važen je namen, ter vzpodbuda sočloveka, da je dober. Morda nima vrhunskih rezultatov, vendar je pohvale vreden, ker se za to trudi in se nenehno dokazuje sam pri sebi. Tudi znani matematik Albert Einstein je v svojem otroštvu doživel nemalo zbadljivk na račun pameti, saj je veljal za najslabšega učenca v svojem razredu. ( predvsem pri matematiki). Šele skozi leta, ko je spoznal, prave ljudi, kateri so mu pokazali naklonjenost in verjeli, da je v vsakem človeku zmožnost doseganja najboljših rezultatov in da pri tem ni noben izjema, je začel verjet vase. V glavi si je preuredil celotno mišljenje o sebi in drugih, v ljudeh je začel opažati le dobro in pozitivno, vse ostalo je enostavno blokiral. ( držal se je metode, katera je dobro vpisana v knjigi the secret). Danes je Albert Einstein vsem znan, kot eden izmed najbolj pametnih ljudi na svetu.
    Morda sem malo zašla ali preveč razvlekla ves komentar, vendar sem hotela povedati le, da veliko ljudi z izobrazbo ( ali brez nje) dela napako, ko ljudem vcepijo v glavo, da nečesa ni zmožen. Napaka! Vsi smo zmožni vsega z enakimi rezultati. Morda nekateri potrebujejo daljšo pot, vendar to ne pomeni, da niso dobri, da so nesposobni ali enostavno, da določeno delo ni zanj. Vedno samo verjemi vase, ne glede na druga mnenja. Pomembno je kaj ti čutiš v srcu. Če rad rišeš pa za druge nimaš talenta..riši zase, rad poješ pa za druge nimaš posluha... poj zase, drugi pa naj si gladko zatisnejo ušesa, če imajo kaj proti ;)... uživaj in živi življenje zase, ker je le to življenje tvoje in od nobenega drugega.

    ReplyDelete
  5. O najlepša hvala, sem zelo vesela dolgih komentarjev, ker so zanimiva izhodiščna točka za nadaljnjo debato, hvala Natalija :)! In vsekakor se strinjam- če človek v nečem uživa, pa čeprav je, po mnenju drugih, v tem 'preslab', premalo talentiran, bi se vseeno moral požvižgati na mnenja 'strokovnjakov' in se nečesa lotiti zgolj zaradi lastne duše..

    Res je tudi, da so številni znani ljudje, nekateri, no, kar veliko izmed njih, jih je cenjenih postalo šele po svoji smrti, morali požreti posmehljiva zbadanja in se soočiti z dvomom sveta okoli njih. A ravno s svojo odločitvijo in prepričanostjo, da zmorejo biti drugačni, pa naj bo na področju astronomije, fizike, umetnosti, so zaprli usta. Ker so toliko zaupali vase, tudi ko drugi niso. Takšne veleume res spoštujem in občudujem. In pa menim, da premalokrat vztrajamo v nečem, kar nas bogati, pa naj bo to umetnost, petje, risanje, pisanje, modeliranje, karkoli, saj se preveč oziramo na mnenja drugih. V resnici bi morali preslišati posmeh ali negativne opazke,saj je to problem oz. mnenje teh drugih, zakaj bi jim morali slediti? Sledimo rajši sebi, je pa to pogosto lažje reči kot narediti :)

    ReplyDelete
  6. res je Sara. Veliko lažje je nekaj reči, kot tudi narediti. Vendar pa menim, da smo ljudje sami po sebi rajši zaprti v sebi in pustimi stvari takšne kot so, kot da bi se požvižgali na negativna mnenja drugih in enostavno poskušali narediti tisto, kar si želimo. Sama pri sebi vem, da imam največ težav ravno pri pogumu. Moj zagon in misel na uspeh, so vedno radi drugi poteptali in tako mi v življenju ni nikoli nič uspelo. Verjela sem mnenjem drugih, preden sem sama sploh poskušala in bila že pred začetkom obsojena na neuspeh. Šele z letošnjim letom sem se začela temu upirati, svoje želje postavljati pred mnenja drugih. Verjamem, da mi bo počasi, korak za korakom uspelo in prišla bom točno tja, kjer hočem biti. <3

    ReplyDelete
  7. To je res največji izziv ja- najti v sebi pogum in verjami, sedaj si naredila že ogromno, ko si začela poslušati le sebe in rezultati bodo kmalu tu, vse ob svojem času seveda, ampak to je že zelo pomemben prvi korak!

    ReplyDelete