Monday, December 29, 2014

Pesem: Človek iz lastnega testa


Poniknila je! Kdo, sreča? Miruje, počiva, čaka da zaživi,
čaka, da se bremena znebi. Ne bo zasijala, ne bo zaplesala,
dokler jo teptaš, dokler si priložnosti ne daš!

Kako to misliš? Tako, sam sebi si zemlja in nebo. Lahko se tlačiš,
lahko poletiš, a v resnici večino časa vmes obtičiš. 

Kam se bo nagnilo, kam zašlo,
tvoje osebno sonce, kaj, če ga sploh ne bo? A za dežjem je sonce, za svetlobo tema,
včasih nevihta, drugič potop,vse se vpisuje, zaznamuje, izklesa človeka iz tebi lastnega testa.

Edino pravilo se glasi, ljubiš in čutiš, vse do zadnjega daha svojih dni!

3 comments:

  1. Tako lepo, sploh prva in druga kitica sta mi zelo všeč.. Kar prilepila bi si ju nekam. (:

    ReplyDelete
  2. prekrane misli..zelo rada berem tvoje objave..vedno mi dajo misliti:)

    ReplyDelete