Monday, December 29, 2014

Pesem: Človek iz lastnega testa


Poniknila je! Kdo, sreča? Miruje, počiva, čaka da zaživi,
čaka, da se bremena znebi. Ne bo zasijala, ne bo zaplesala,
dokler jo teptaš, dokler si priložnosti ne daš!

Kako to misliš? Tako, sam sebi si zemlja in nebo. Lahko se tlačiš,
lahko poletiš, a v resnici večino časa vmes obtičiš. 

Kam se bo nagnilo, kam zašlo,
tvoje osebno sonce, kaj, če ga sploh ne bo? A za dežjem je sonce, za svetlobo tema,
včasih nevihta, drugič potop,vse se vpisuje, zaznamuje, izklesa človeka iz tebi lastnega testa.

Edino pravilo se glasi, ljubiš in čutiš, vse do zadnjega daha svojih dni!

Monday, December 15, 2014

Znamo ubesediti, kaj čutimo in želimo?



Zdi se mi, da smo Slovenci glede izražanja svojih želja, pričakovanj, opredeljevanja, kaj je tisto, kaj bi hoteli in kaj ne, precej šibki. Pa ne samo mi, ljudje na sploh pogosto mislimo, da bi morali drugi, predvsem partner, pa tudi otroci, prijatelji, kdorkoli, s komer smo v tesnem odnosu, preprosto sami vedeti, začutiti, kaj je tisto, kar pričakujemo od njih. Že naš pogled, ton glasu, mimika ali preprosto naš odnos sam, naj bi jim bil dovolj, da bi morali dobro vedeti, po čem hrepenimo in česa ne želimo. Pa res? V resnici drugi ne morejo brati misli, čeprav nas poznajo, niso stoodstotno vedno skoncentrirani na nas in naš odnos z njimi, premlevajo še marsikaj drugega in preprosto ne zmorejo uganiti, če si mi želimo nekaj zelo specifičnega. In obratno- če nam drugi ne povedo, o čem sanjarijo, kaj bi radi od nas ali kaj želijo, da bi mi spremenili, tega pač ne moremo vedeti in jim ustreči, kajne? Če znamo dobro brati obrazne izraze, če dobro poznamo človeka in smo na sploh zelo senzitivni na čustva drugih, na njihova razpoloženja, imamo več možnosti, da bomo začutili njihove potrebe. Pa vendarle, ne vedno in povsod. Včasih jih bomo kar sami od sebe začutili, npr. prijateljico v stiski, mamo, ki je žalostna, ali sošolko, ki si želi le miru in tisti dan preprosto ni pripravljena na klepet, in v skladu s tem se bomo tudi odzvali. Veliko pa je situacij, ko smo tako mi, kot naši bližnji, zatopljeni v obveznosti, pod stresom, časa za pogovor o tem, kaj nekdo pričakuje in želi, pa zmanjkuje.

Kar je res škoda. Kako bi bilo, če bi starši jasno izrazili, kaj želijo in pričakujejo, če bi otroci ali najstniki povedali, kaj jih moti, česa jih je strah? Če bi mi partnerju, ter on nam, priznali, ko bi nas prizadel, ko bi nas razočaral, besedno izrazili, česa bi si želeli več ali manj v odnosu? A zdi se, da je to kar trd oreh, razmerja, pa ne samo partnerska, tudi prijateljska in drugačna, pa pogosto izvenijo le zato, ker nismo zmogli drugemu povedati, kako čutimo, kaj bi radi, kakšna oseba smo.. Kako naj drugi ve, da so nas njegove besede prizadele, užalile, da njegova sproščenost na nas deluje ravno nasprotno, morda kot ošabnost? Kaj pa, če smo mi nekoga prizadeli? Morda smo to, v neki situaciji, globoko začutili, a nikoli nismo bili čisto prepričani, saj nas ta bližnji nikdar ni pogledal v oči in spregovoril o tem?

Kolikokrat pod preprogo pometamo svoje in druge občutke? Kolikokrat nekaj začutimo, da nekaj ne 'štima', ali pa obratno- čutimo, da smo nekoga razveselili, da je vesel, ker smo ga z nečim presenetili, pa o tem ne spregovorimo na glas? Ker se o tem nismo pogovorili, teh lepih skupnih trenutkov niti nismo naslovili, posledično pa ne proslavili. Zakaj bi se pogovarjali le o tem, kaj pričakujemo, česa nam manjka, zakaj ne bi več govorili drug z drugim tudi o tem, s čim smo si polepšali dan? Pravijo, da se je treba pogovarjati, ubesediti občutke in biti iskren, ampak čemu bi bile to vedno zgolj težke teme, boleča občutja? Kaj pa veselje, mir, sreča, zaupanje- ti občutki: če jih prepoznamo, zakaj jih ne bi zaupali tudi drugim in svoje dobro občutje podelili? Sreča, ki se ne podeli, v resnici pač ni prava sreča in hitro zbledi...

Res pa je- če hočemo z drugimi govoriti o svojem notranjem svetu, strahovih, stiskah, pa tudi tistih metuljčkih evforije, navdiha, ljubezni, jih moramo najprej prepoznati sami v sebi....

Wednesday, December 3, 2014

Ustvarjanje: Terapija, ki umiri telo in duha


Nikoli nisem bila prida nadarjena za ročna dela, odpor pa mi je vsadila tudi učiteljica, ki je v drugem razredu osnovne šole vodila ustvarjalne delavnice. Rekla mi je, da to pa res ni za mene, saj sem zelo nerodna. In rodil se je podoben odpor kot do športa, h kateremu pa je delno prispevala profesorica športne vzgoje v gimnaziji, ki me je 'razsvetlila' s spoznanjem, da so druge moje sošolke, če jim kaj ne gre, še vedno videti elegantno, jaz pa pač nerodno in čudno.. Ampak to je druga zgodba in sčasoma sem šport in rekreacijo zelo vzljubila.. Danes vem, da to počnem zase, ne za druge in da ne tekmujem. Enako velja glede ustvarjalnih, ročnih del. 

Ne gre samo za finomotoriko, za spretnost, za nadarjenost in poseben čut za estetiko, v resnici mi dostikrat kaj spodleti, niti nimam občutka za natančnost, ipd., ampak ustvarjanje mi vendar prinaša toliko več. Ko sem pred kratkim pričela prakso z odvisniki od drog in so me uvedli v zimske ustvarjalne delavnice, izdelujemo npr. preproste, a čudovite, snežinke iz papirja, občasno pa samo barvamo, izrezujemo, me je v to povsem posrkalo. Ne gre samo za to, da se nekaj počne z rokami, da se odvisniki, ali kdorkoli, npr. otroci, najstniki, odrasli na delavnicah, kdorkoli, ki to počne sam in doma, zamotijo, da mine čas ali da nam/jim ni dolgčas. V resnici se med ustvarjanjem zgodi prava čarovnija- srčni utrip in dihanje se umirita, čutim prav nekakšno sinhronost s samo sabo, zanimivo je tudi to, da mi je marsikateri odvisnik svojo zgodbo, ali košček le te, zaupal prav med ustvarjanjem. Med izrezovanjem, barvanjem, iskanjem selotejpa in izborom materiala, sem izvedela marsikaj o njihovih družinah, hrepenenjih, bolečinah, poleg tega je bilo čutiti tudi obžalovanje, apatijo, žalost.

Ustvarjanje je lahko nenavadna terapija, ki nagovori nezavedni del naših možganov, kar smo začutili tudi med prav posebnimi vajami iz gestalt pedagogike, ki smo se jih udeležili v okviru fakultete. Med vizualizacijo, ki ji je sledilo slikanje naših sanj z voščenkami, med simboličnim ustvarjanjem odnosov med nami z volneno nitjo, med premikanjem kovancev, ki so ponazarjali naše družinske člane, je vsak od nas v sebi naletel na pisane vsebine. Na pokopana čustva, na strahove, želje, sanje, povezava med očesom in roko, ki je držala voščenko, premikala, lepila, razporejala predmete v posebne strukture, vsak od nas je moral namreč sestaviti t.i. osebni prostor, pa še zdaleč ni bila le mehanična. Vaje so potrdile, da je ustvarjalni duh, četudi sploh nimaš 'talenta', oziroma se ne smatraš za likovno ali slikarsko, nadarjenega, v vsakem izmed nas. In v resnici ne gre zgolj za sproščanje, za pomiritev, čeprav je drsenje voščenke po papirju še kako meditativno in nas spravi v pravi trans, temveč za pravo terapijo, ki nagovarja že pozabljene vsebine v nas.

Če že dolgo niste barvali, slikali, čečkali,  morda ustvarjali iz gline, kiparili, rezljali, rezbarili, šivali, okraševali kozarcev, škatel, izdelovali zimskih okraskov, slik, okraševali stanovanja, se poigrali z aražmaji v vazi, nabirali naravne materiale: npr. kamenčke, plodove, vejice, ki bi jih nato uporabili za domišljijske kreacije, močno priporočam, da poskusite to. 

Karkoli bo iz tega nastalo, bo izražalo vašo podzavest, razmišljanja, fantazije, nekaj, kar vas nagovarja in kar želijo vaši možgani predelati .. Ni toliko pomemben končni izdelek, temveč to, kaj se vam bo podilo po glavi med samim procesom, kam vas bodo peljale misli, kaj boste čutili, na koga boste pomislili, kaj boste začutili v telesu... In morda boste presenečeni, tako kot sem bila jaz, ko boste začutili, da bi radi, tudi sedaj v odraslosti, več ustvarjali, bili bolj igrivi, odprli zaprašene predale domišljije, ki je bila nekoč tako zelo bogata...