Wednesday, November 12, 2014

Trema pred izpostavljanjem: Ko misliš, da te bo kap



Danes pa nekaj o problemu, ki je lahko večji ali manjši, ter s katerim se, prepričana sem, spopada precej ljudi. Trema pred nastopanjem, pred govorjenjem v javnosti, pred izpostavljanjem, bodisi na odru ali samo v skupini ljudi, ko pride vrsta na tebe in je potrebno spregovoriti. Poznam le malo ljudi, ki jih nikdar ni bilo strah nastopati ali javno povedati svojega mnenja, npr. spregovoriti sredi nabito polne predavalnice ali med službenim sestankom ipd. Navadno je vsakdo izmed nas, vsaj ob eni podobni situaciji, že začutil vsaj blag naval adrenalina, mogoče ga je bilo malo strah, je zardel ipd. Ampak pri nekaterih izmed nas je situacija precej hujša. Sama imam s tem težave že od osnovne šole. Ko sem morala recitirati, nastopiti pred razredom, pa naj bo v dramskem krožku, verjetno sem se iz njega izpisala tudi zaradi treme, ali pa samo pred razredom, sem močno, močno zardela. To ni bila rdečica tiste vrste, ki jo lahko opazimo pri marsikomu, ki mu je samo rahlo neudobno, ko je vsem na očeh in v središču pozornosti. Eno je rahla zadrega, drugo pa je naval tako močnega neugodja, tudi slabosti, adrenalina, panike, da komaj stojiš in spregovoriš. Tako je bilo v osnovni šoli, ko sem bila jaz, skupaj še z enim sošolcem, ki so ga klicali kar 'paradajz', jap, tako močno je zardeval, izpostavljena posmehu, krohotu in pikrim pripombam. Ampak ta moj sošolec je imel dobro taktiko, navadno je svojo zadrego ublažil s tem da se je malo simpatično posmejal in njegova napetost se je takoj vsaj malo razblinila. Sama pa sem, ko sem čutila, da zardevam, se huronsko potim, gre za mrzlo-vroči pot, ki pač ni ne estetski ne prijeten, dobila še cmok v grlu in zamrznila na mestu. Nekaj sem potem sicer izdavila, ampak je bilo zame to vsakič zelo stresno. In kdo bi si mislil, kljub odraščanju in izkušnjam z raznoraznimi predstavitvami seminarskih nalog ter drugimi aktivnostmi, npr. tudi debatnimi diskusijami, kjer vsak izmed sodelujočih pride na vrsto, da pove svoje mnenje, ta neprijeten občutek še vedno trmasto ostaja v meni.

Navadno mi drugi, npr. sošolci, povedo, da sploh ni bilo tako slabo, ali da se jim je moja predstavitev zdela celo zelo dobra, čisto OK in suverena, ampak meni je še vedno, kadarkoli vem, da bom morala v kratkem spregovoriti na glas in pred vsemi, pa čeprav imam čisto prijetne in prijazne sošolke, dobesedno slabo. Srce mi tako razbija, da mislim da me bo ruknil infarkt, dlani se mi potijo, grlo se mi zadrgne, včasih začnem celo videti rahlo megleno, pogosto me tudi boli želodec.. Ko spregovorim, se mi prvih nekaj minut glas tako trese, da verjetno vse skupaj izpade precej tragikomično. Nato se sicer delno pomirim, ampak tesnoba ostaja. In ko je zadeve konec, ko je to za mano, sem popolnoma izčrpana in ne verjamem, da je to najboljše za mojo psiho in telo. Ni toliko hudo, da sploh ne bi zmogla javnega izpostavljanja, da sploh ne bi želela oz. zmogla sodelovati v tem, ampak vseeno pa mi je to vsakodnevni izziv. 

Že od kar vem za sebe, se soočam s tem- no ja, ko sem bila zelo majhna, pa baje nisem poznala zadrege in sem rada nastopala, pela, govorila v javnosti... Kaj se je zgodilo vmes, ne vem. In kaj mi pomaga? To, da si pregovarjam, da bo kmalu mimo, da bo vsak, takšen prestan izziv zame prava mala zmaga, da vem, da zmorem, četudi v meni divja vihar, pa se trudim, da tega ne pokažem preveč. Pomaga tudi to, da sama sebe spodbujam, v smislu, da mi nihče nič noče, da je tudi njim verjetno, vsaj kdaj pa kdaj, neprijetno, poskusim razmišljati o nečem lepem, parkrat tudi globoko vzdihniti, čeprav je tudi dihanje v teh trenutkih dokaj oteženo in plitko..

Počutim se kot ujeta žival ter pod silnim pritiskom, nemalokrat pa, po pomembnejših nastopih ali projektih, tudi ko sem npr. sovodila eno psihološko delavnico, kar mi je sicer dalo ogromno in sem zelo uživala, celo 'zbolim', vsaj za dan ali dva, saj mi pade imunski sistem.. Je med vami še kakšen  sotrpin, da podeli svoje spopadanje s takšno tremo :)?

5 comments:

  1. Tudi jaz sem imela podobne probleme pred glasbenimi nastopi na odru in kar mi je najbolj pomagalo je bilo to da sem si govorila da tudi če se kaj zmotim bom to že čez mesec pozabila in da drugi sploh niso tako pozorni na napake kot sem sama.

    http://larajemec.blogspot.com/

    ReplyDelete
  2. Hvala za komentar in za podelitev izkušnje, se strinjam- to res pomaga, ko veš, da si po navadi prav sam sebi najhujši kritik, pa da bo tudi najhujša kriza oz. trema enkrat za tabo in si boš lahko oddahnil :)

    ReplyDelete
  3. jap jap ...poznam ta občutek in tudi sama se z njim spopadam že odkar pomnim :/... grozen občutek, ko veš da si tam pred tablo pa se tega hkrati ne zavedaš :/.. Ko slišim svoj glas je tako, kot da bi sama stala na drugi strani učilnice in se poskušala poslušat. Butanje srca slišiš v ušesih, čutiš pa v glavi, roke so mrzle kot let in hkrati vlažne, kot da bi jih ravno kar potegnila iz mrzle vode. Tudi sama se vedno znova prepričujem, da ti ni nič takega in da bo kmalu konec le par stavkov in lahko grem domov. Vendar je vsaka črka težka kot cent in vsaka minuta se vleče kot ura. Tako, da dobro vem kako ti je Sara. Lahko pa si ponosna nase, da vsakič kljub tako velikemu strahu zmagaš in uspeš. Morda si ravno zaradi tega še najbolj pogumna med vsemi tistimi, kateri strahu ne poznajo. Si prava borka in lahko si ponosna sama nase <3

    ReplyDelete
  4. Joj Natalija, koliko lepih besed in veš kaj- tudi ti si borka in pa super, da lahko priznaš sami sebi, da imaš takšno tremo, se mi zdi, da se je potem lažje spopadati s tem :)
    Je pa res neprijetno ja, celo grozno, ampak se ne damo ne ;)

    ReplyDelete
  5. Točno tako Sara <3... verjeti moramo vase pa bo <3.. korak za korakom ;)

    ReplyDelete