Sunday, November 23, 2014

Vas družabne priložnosti izčrpajo? Morda ste introvertirani!



O introvertiranosti sem želela pisati že kar nekaj časa nazaj, saj sem na ta pojem naletela že pred leti, vendar priznam, da se v raziskovanje tega, na katero stran pola spadam jaz, bolj k ekstrovertiranim ali introvertiranim osebam, nisem spuščala. Pred nekaj tedni pa se je ta tema spet pojavila v mojem življenju, saj sem naletela na članek in video o introvertiranosti, skoraj sočasno, ter ločeno, saj se sploh ne poznata, pa sta o tem pričeli razmišljati tudi dve moji prijateljici. Tudi jaz sem se začela spraševati, kam bi se pravzaprav lahko uvrstila? K ekstrovertiranim, za katere je značilno to, da radi delajo več stvari hkrati, se boljše počutijo v družbi kot pa sami, imajo radi socialne situacije in so navadno glasni, oziroma brez sramežljivosti povedo svoje mnenje, ali pa k introvertiranim? Slednji niso nujno sramežljivi in tihi, to je sicer pogosta predstava o tem, kakšen naj bi bil vase usmerjen, introvertiran človek, so pa nekoliko drugačni v dojemanju samega sebe, sveta, v izražanju svojih misli, čustev in idej. Z razliko od ekstrovertiranih so introvertirane osebe bolj obrnjene vase, kar pomeni, da svoja prepričanja, razmišljanja, tudi čustva in občutja, pogosteje zadržijo v sebi, oziroma o njih spregovorijo le z redkimi posamezniki. Navadno se radi posvetijo eni stvari na enkrat, v primerih izpostavljenosti večjim številom dražljajev, npr. na hrupni zabavi ali če imajo kup dela in so zasuti z obveznostmi, ter ne vedo, katere bi se najprej lotili, pa se pogosto čutijo stisnjene v kot, tesnobne, preplavljene in nemirne. 

Četudi sem bila, takoj, ko sem se začela poglabljati v članke o karakteristikah ekstrovertirancev in introvertirancev, prepričana, da sem introvertirana, pa nisem hotela sklepati prehitro. Tako sem rešila nekaj testov, dober je predvsem vprašalnik, ki mi ga je posredovala prijateljica, in sicer na strani: http://www.16personalities.com/free-personality-test, saj preverja tudi druge dimenzije osebnosti, npr. način razmišljanja, delovanja, karierna hrepenenja idr. In kaj sem ugotovila? Da sem vsekakor bolj introvertirana, moram pa poudariti, da 100% ekstrovertirancev ali introvertirancev ni, saj le redkokdo čisto vsak trenutek svojega življenja deluje ali razmišlja na povsem enak način. To je odvisno od vsake specifične situacije, vendarle pa imamo v sebi vsi neko usmerjenost, bodisi bolj v svoj lastni domišljijski svet, v tiho razmišljanje, v bolj analitičen pogled, ali pa je v nas obrnjenost navzven- v povezovanje in deljenje misli z drugimi ljudmi, v družabnost, v glasno izražanje in udejstvovanje ipd. 

No, končno se boljše spoznavam tudi iz tega vidika in bolje razumem, zakaj sem že od nekdaj ljubiteljica knjig, skorajda bolj kot ljudi, kako to, da me niti najmanj ne zanimajo zabave, ter tudi, zakaj imam težave z javnim nastopanjem. Sedaj vem, čemu me pogosto, če sem dolgo časa s skupino ljudi, ali celo če imam večurni klepet z eno samo osebo, ne glede na to, kako blizu mi je in kako uživam v njeni družbi, po takšnem druženju boli glava in sem utrujena. Sem pač introvertirana in si baterije najrajši, oziroma vsaj zelo pogosto, polnim kar sama: z branjem, razmišljanjem, poglabljanjem vase, pisanjem, individualnim športom.. Medtem ko si ekstrovertiranci energijo nabirajo prav prek druženja, energičnih dejavnosti, pa smo introvertiranci navadno nekoliko bolj umirjeni, na videz pa lahko tudi apatični, nezainteresirani in utrujeni. A stvar ni v tem, ampak smo večino časa pač v svojih glavah. Tako kot ekstrovertirancem pač ne moremo očitati, da so hiperaktivni ali da se v družbi 'mečejo ven', gre preprosto za to, da radi javno stojijo za svojimi načeli in nimajo problemov z izražanjem sebe. Prav tako ne gre za to, da introvertiranci ne bi zmogli biti voditelji, bodisi idejni ali npr. kakšnega podjetja, ampak pač delujejo nekoliko drugače, po navadi bolj iz ozadja, pogosto zabubljeni med knjige ali pred računalniške zaslone (med znanimi introvertiranci so in so bili: Bill Gates, Keanu Reeves, Audrey Hepburn, Albert Einstein).. In ja, pogosto se radi umaknejo (umaknemo) v svojo lastno družbo. Radi gremo sami po nakupih, na sprehod, samota nam največkrat ne predstavlja problema, ampak počitek za dušo.

Ekstrovertiranci pa po drugi strani nimajo težav s tem, da pripovedujejo o sebi, da sebe delijo z drugimi, radi gredo v družbo, nakupujejo in jedo skupaj. Introvertiranci pa smo včasih precej zadržani, jaz osebno pa, kadarkoli neznancem pripovedujem o sebi, tudi močno zardim in se tresem od neprijetnih občutkov.

Želite, da stopim pred množico ljudi in pripovedujem o svojih idejah in o sebi? Mislim, da bo to zame največji življenjski izziv. Rajši zgolj pišem o vsem, kar nosim v sebi, kot pa da bi morala to ubesediti v 'resničnem življenju'. No ja, včasih vendarle gre, navadno se zaupam nekaj bližnjim osebam pa še te pogosto komentirajo, da kar naprej le poslušam, o sebi pa ne povem ničesar konkretnega... 


Wednesday, November 12, 2014

Trema pred izpostavljanjem: Ko misliš, da te bo kap



Danes pa nekaj o problemu, ki je lahko večji ali manjši, ter s katerim se, prepričana sem, spopada precej ljudi. Trema pred nastopanjem, pred govorjenjem v javnosti, pred izpostavljanjem, bodisi na odru ali samo v skupini ljudi, ko pride vrsta na tebe in je potrebno spregovoriti. Poznam le malo ljudi, ki jih nikdar ni bilo strah nastopati ali javno povedati svojega mnenja, npr. spregovoriti sredi nabito polne predavalnice ali med službenim sestankom ipd. Navadno je vsakdo izmed nas, vsaj ob eni podobni situaciji, že začutil vsaj blag naval adrenalina, mogoče ga je bilo malo strah, je zardel ipd. Ampak pri nekaterih izmed nas je situacija precej hujša. Sama imam s tem težave že od osnovne šole. Ko sem morala recitirati, nastopiti pred razredom, pa naj bo v dramskem krožku, verjetno sem se iz njega izpisala tudi zaradi treme, ali pa samo pred razredom, sem močno, močno zardela. To ni bila rdečica tiste vrste, ki jo lahko opazimo pri marsikomu, ki mu je samo rahlo neudobno, ko je vsem na očeh in v središču pozornosti. Eno je rahla zadrega, drugo pa je naval tako močnega neugodja, tudi slabosti, adrenalina, panike, da komaj stojiš in spregovoriš. Tako je bilo v osnovni šoli, ko sem bila jaz, skupaj še z enim sošolcem, ki so ga klicali kar 'paradajz', jap, tako močno je zardeval, izpostavljena posmehu, krohotu in pikrim pripombam. Ampak ta moj sošolec je imel dobro taktiko, navadno je svojo zadrego ublažil s tem da se je malo simpatično posmejal in njegova napetost se je takoj vsaj malo razblinila. Sama pa sem, ko sem čutila, da zardevam, se huronsko potim, gre za mrzlo-vroči pot, ki pač ni ne estetski ne prijeten, dobila še cmok v grlu in zamrznila na mestu. Nekaj sem potem sicer izdavila, ampak je bilo zame to vsakič zelo stresno. In kdo bi si mislil, kljub odraščanju in izkušnjam z raznoraznimi predstavitvami seminarskih nalog ter drugimi aktivnostmi, npr. tudi debatnimi diskusijami, kjer vsak izmed sodelujočih pride na vrsto, da pove svoje mnenje, ta neprijeten občutek še vedno trmasto ostaja v meni.

Navadno mi drugi, npr. sošolci, povedo, da sploh ni bilo tako slabo, ali da se jim je moja predstavitev zdela celo zelo dobra, čisto OK in suverena, ampak meni je še vedno, kadarkoli vem, da bom morala v kratkem spregovoriti na glas in pred vsemi, pa čeprav imam čisto prijetne in prijazne sošolke, dobesedno slabo. Srce mi tako razbija, da mislim da me bo ruknil infarkt, dlani se mi potijo, grlo se mi zadrgne, včasih začnem celo videti rahlo megleno, pogosto me tudi boli želodec.. Ko spregovorim, se mi prvih nekaj minut glas tako trese, da verjetno vse skupaj izpade precej tragikomično. Nato se sicer delno pomirim, ampak tesnoba ostaja. In ko je zadeve konec, ko je to za mano, sem popolnoma izčrpana in ne verjamem, da je to najboljše za mojo psiho in telo. Ni toliko hudo, da sploh ne bi zmogla javnega izpostavljanja, da sploh ne bi želela oz. zmogla sodelovati v tem, ampak vseeno pa mi je to vsakodnevni izziv. 

Že od kar vem za sebe, se soočam s tem- no ja, ko sem bila zelo majhna, pa baje nisem poznala zadrege in sem rada nastopala, pela, govorila v javnosti... Kaj se je zgodilo vmes, ne vem. In kaj mi pomaga? To, da si pregovarjam, da bo kmalu mimo, da bo vsak, takšen prestan izziv zame prava mala zmaga, da vem, da zmorem, četudi v meni divja vihar, pa se trudim, da tega ne pokažem preveč. Pomaga tudi to, da sama sebe spodbujam, v smislu, da mi nihče nič noče, da je tudi njim verjetno, vsaj kdaj pa kdaj, neprijetno, poskusim razmišljati o nečem lepem, parkrat tudi globoko vzdihniti, čeprav je tudi dihanje v teh trenutkih dokaj oteženo in plitko..

Počutim se kot ujeta žival ter pod silnim pritiskom, nemalokrat pa, po pomembnejših nastopih ali projektih, tudi ko sem npr. sovodila eno psihološko delavnico, kar mi je sicer dalo ogromno in sem zelo uživala, celo 'zbolim', vsaj za dan ali dva, saj mi pade imunski sistem.. Je med vami še kakšen  sotrpin, da podeli svoje spopadanje s takšno tremo :)?

Monday, November 3, 2014

Pozabljena in sprana (pesem)



Navdih za to, mojo pesem so vse žrtve nasilja, ki trpijo skrite za domačimi vrati in pred svetom skrivajo svojo ranjeno dušo in srce.....


Pod črnimi krili njen krik je doma,
skrita, zavita, v tančico zla,
kot da je ni in je ne bo,
strohnelo je njeno nebo.

Pozabljena in sprana,
v mraz in gnus vdana,
vsak dan je enak, 
niti trzne ne več, ko sliši korak.

Vžgana je bolečina v meso,
kako daleč je svobodno slovo,
zapadla v tire pogube in tlake,
brodi po črnini patetične mlake.