Wednesday, October 15, 2014

Strah pred uspehom: Kdo bom, če uspem?!


Povsod se piše in govori o strahu pred neuspehom, pred tem, da bi bili nerazumljeni,poraženi, slabi v nečem, da bi pogrnili. Kaj pa strah pred tem, da bi nas uspeh predrugačil? Kaj pa če nas je bolj strah uspeti, ne pa propasti, ostati neopaženi in izveneti, se porazgubiti med drugimi? V resnici je uspeh tako ali tako stvar lastne presoje, kaj nekomu pomeni, kaj je pripravljen narediti zanj.. Pa si ga v resnici želimo, ali pa o njem le fantaziramo? Kaj pa če je v resnici misel na okus uspeha vabljiva le v sanjarijah, če pa se pokaže, da ga počasi dosegamo, da smo že začutili prvo stopničko do tja- mar ne zamrznemo? Ko se nam začne dozdevati, da se nam bo uresničilo nekaj: česar si močno želimo, je ta želja v nas že od nekdaj, smo o tem vedno govorili prijateljem in družini (ali pa nismo in smo to strast ohranili zaklenjeno v našem srcu)- kaj se zgodi, ko se stvari pospešijo? In ko nenadoma npr. prejmemo nekaj komplimentov, postanemo prepoznani- če je to naša predstava o uspehu npr.-, ko naše delo ali hobiji ali pa katerekoli druge lastnosti in dejavnosti, ki jih želimo pokazati svetu, končno postanejo zanimivi za druge, ko naše delo ali strast, ter s tem mi sami, pokasiramo prve poglede pozornosti? Ko nas omenijo in ko začutimo pritisk: zdaj pa moram narediti še boljše, še več, biti še bolj produktiven, še zanimivejši.. In potem? Kaj bom potem? Mar bomo postali mašina, ki dela le še za uspeh, ta pa se mi bo izmikal ali še huje.- ga bomo dosegel, a se inkarniral v izpraznjeno karikaturo mene samega?

Ali ste si kdaj zamislili, kakšna oseba boste, ko dosežete uspeh, oziroma nekaj, kar vam osebno pač predstavlja uspeh? Hm, bo tista stvar, ki jo zdaj počnete le za hobi, ter skrivaj upate, da bo iz tega nekoč nastalo kaj več, morda izvenela in postala muka? Kakšne osebe boste, kakšna bom jaz, če kdaj, na nek način, morda uspem? Vas je kaj strah, da bi se prevzeli, ali, da bi delali preveč, da ne bi znali več uživati in počivati, se ustaviti in povonjati vrtnic, kakor pravi ena pesem? Kaj, če nas/vas bo uspeh preobrnil v naduteže, v nekoga, ki le še dela in se napaja od pohval drugih? Že, že, sedaj trdimo, da se to ne bi zgodilo, da bi ostali isti, nepokvarjeni, da bi v duši ostali to, kar smo. Pa res? Mar nas ni vsaj malo strah, da bi postali takšni, da si ne bi bili več všeč- ter s tem tudi drugim? Mene je strah, da če bi uspela, pa bi ostala več ali manj ista, da bi me vendarle drugi gledali drugače- lej jo, ta pa misli, kaj je, kako se nosi, kako se oblači, čisto drugače hodi in govori, kot prej, kar nekaj se 'rine ven'. Pa čeprav bi v globini ohranila to, kar sem zdaj, a ne gre zanikati, da uspeh vendarle te spremeni, vsaj malo, bi drugi menili, da sem sedaj avša, ki se meče ven.  Kako jih prepričati, da si, tudi če si nekaj dosegel, si uresničil kakšne sanje, ali dve, ostal ti? Da jih imaš še vedno rad in da se ne precenjuješ in jih ne želiš povoziti? Če pa te sedaj vendar vsi sumničijo in obirajo, ja, iz ljubosumja, morda, ampak to boli...

Kaj pa paranoja pred tem, da bi uspeh vodil v nezadovoljstvo s tistimi trenutki, ki pa ne bi bili tako zelo uspešni? Kajti, če dosežem nekaj, mar potem ne zvišam meril in nekaj, kar bi mi nekoč predstavljalo uspeh, pade nižje na lestvico in ostane le še zmerno zadovoljivo ali pa po novem to ožigosam kar za neuspeh? Mar uspehi ne vodijo v perfekcionizem, hlastanje, nenehne dvome? Si to sploh želimo? Ali pa je uspeh le prikladna fantazija, ki vznemirja, vendar osrečuje le, če ostaja imaginarna, uresničena pa vodi v paniko in nemirne noči?

Uspeh- to pomeni, pogosto, tudi nekakšno izpostavljenost pred drugimi, oder, na katerem bičajo, ogovarjajo, linčajo, interpretirajo po svoje.. Mar ni bolj prijetno nositi sivih barv, kot pa si nadeti neonski napis, ki nase vleče pozornost? Doseči nekaj, uresničiti velike ali male stvari, o katerih hrepenimo, pa naj bo to na študijskem, osebnem, poklicnem področju- vse to so zame majhni in veliki uspehi. Sprašujem pa se, koliko se sabotiram pri tem, da bi bila kje boljša, saj me je strah, da bi potem le še delala, da bi izpadla samovšečna, da bi me zavrnili, pa tudi, da bi me vse, kar bi bilo manj kot popolno ali blizu popolnosti, razjezilo in zagrenilo...

Morda pa je želja po pripadanju vendarle močnejša od želje po uspehu? Je strah pred uspehom v resnici pravi rabelj, ki nas omejuje, ne pa strah pred neuspehom? Je uspeh morda obsodba na osamljenost in nerazumljenost?

No comments:

Post a Comment