Friday, October 31, 2014

Stare zamere: Kaj pa rane, ki smo jih mi povzročili drugim?


Koliko nas je, ki še vedno nosimo v sebi stare žaljivke, bolečine, zamere? Ki kar ne moremo pozabiti, kako so nas sramotili v osnovni šoli, kako prizadeli v gimnaziji, kaj nam je rekla sodelavka in kako preziren pogled nam je namenila dolgoletna prijateljica? Kje so šele pikre, boleče besede partnerja, pa večna pridiga mame ali očeta, ki nas še vedno skeli. Pa smo se kdaj vprašali: kaj pa, če smo te besede, ostre kot meč, takrat so nam zaprle sapo, še dandanes pa jih pestujemo v skritih kotičkih, zaprašenih, a še vedno obstajajočih spominskih predalčkih, pravzaprav potrebovali? Mogoče sicer niso bile izrečene na najbolj sočuten, človeški, dobro hoteč način, morda niti niso bile dobronamerne, čeprav, če si priznamo, veliko pa jih je vendarle bilo, ampak smo bili mi takrat nedojemljivi za kritiko, za komentar. Ker ko si naperjen proti drugemu, ko uporabiš bodice obrambe in varuješ svoj ponos, lahko mimogrede spregledaš dragocenost besed in pogledov. Ki morda res niso prijetni, ne božajo in ne ploskajo našim dejanjem, potezam, osebnostnim značilnostim, ampak so v resnici pomembna sporočila, ki nam povedo, kako nas vidijo drugi in kaj izžarevamo. Kaj pa, če smo v resnici res bili nesramni, žaljivi, nerazumljivi, ošabni, videli le svoj prav, pa so nas drugi na to le opozorili, kot ogledalo pokazali naš pravi obraz v tisti situaciji? Priznajmo si: ni res, da je vzrok zgolj v nas, ali zgolj v drugih. V to, da so nas drugi prizadeli, ranili, nam izrekli to in ono, je vodil splet okoliščin, tudi to, kdo smo bili takrat mi in kako smo delovali. Če smo iz sebe bruhali agresijo, ljubosumje in nato naleteli na osebo, ki nam je to očitala, potemtakem nimamo izgovorov.

Po navadi se spominjamo, kaj vse smo doživeli in še vedno začutimo v sebi zbodljaj bolečine ob tem, ko izkopljemo drobce spominov na to, kako smo bili ponižani, osamljeni, zavrnjeni.. Pa je bilo to res, ali pa smo morda tudi mi zavračali druge, se spoprijateljili, ker smo jih potrebovali, a jih na skrivaj, da bi se ponašali pred drugimi, še kot nesigurni najstniki, opravljali pred drugimi? Kaj pa, če smo bili mi naperjeni, antisocialni ali pa po drugi strani resnično preveč občutljivi in premalo zanimivi, da bi pritegnili druge? Pa naj bo v najstništvu ali dandanes. In nič ni narobe s tem, takšni smo pač bili, ampak zavajajoče pa je, da bi še kar pestovali stare spomine, misleč, da so bile to le napake drugih, saj to ni celotna resnica. 

Tudi mi smo prizadeli marsikoga, vključno z nami samimi, izrekli mnogo napačnih besed, ki pa se vgravirajo v dušo, nerodno izpeljali stvari, ki bi jih morali boljše, tudi mi smo in še vedno, delamo napake, se ne potrudimo, da bi spoznali, kdo so drugi. Jih obsojamo, moraliziramo, stereotipiziramo, solimo pamet, ali po drugi strani, ker se nam nekdo zdi čuden ali pa že v naprej verjamemo, da z njim ne bi zmogli sodelovati, mu niti ne damo priložnosti, da bi ga spoznali. Radi kažemo s prstom in zmajujemo z glavo, češ, kakšni so bili in še so, drugi do nas in kako smo mi ubogi, a naše lastne vključenosti in odgovornosti ne maramo priznavati. Saj, če bi jo, bi se lahko zamislili in našli odgovore na to, čemu smo zasledili lesket užaljenih solz v očeh prizadete, ljubljene osebe, zakaj so se nekateri oddaljili od nas, bolje bi razumeli, da smo lahko marsikdaj neprijetni in nezaželeni v družbi..Da smo tudi mi lahko težki, okrutni. A nikar se ne slepimo in za stare rane ne obtožujmo samo čudnih časov ali drugih, saj so oni tudi odziv na našo lastno energijo, delovanje in razmišljanje.

No comments:

Post a Comment