Saturday, October 25, 2014

Obrambni mehanizmi: Božajo, a lažejo


Vsakdo ima svojo lastno šibo za samega sebe. Izgovore, opravičila, priročne in pomirljive, a v resnici lažnive. Zakaj? Saj nam ravno ti razlogi, v katere pa tako zelo trdno verujemo, da smo užaljeni, če nam jih kdo poseka s protiargumenti, nudijo uteho, varni pristan in največkrat tudi odrinejo tiste malo manj prijetne občutke. Govorim o obrambnih mehanizmih, številnih načinih, zelo iznajdljivih in unikatnih, original ukrojenih za vsakega posameznika posebej, ki nas pobožajo po duši, druge onemijo, s katerimi se obdamo kot z bodečo žico zidu, ki nas varuje. Na videz pred težkimi preizkušnjami, pred kaznijo, pred bolečino in drugimi, ki nas ne razumejo, nam težijo in nas obsojajo. A v resnici naj bi bil njihov namen ščititi predvsem nas same, nas obdati z mehko odejo, a ta odeja je stkana iz laži in pretvarjanj. Obrambni mehanizmi namreč lažejo, saj odrivajo naš strah, resnične občutke, ki so sestavljeni iz drobcev dvoma, žalosti, samokritike, upanja in hrepenenja. Obrambni mehanizmi so ena zelo priročna zadeva in so raznovrstni: posegamo lahko po tem, da krivimo druge, da s prstom kažemo na njih in nikdar ne priznamo lastnih napak, saj so vendar drugi tisti, ki ne uvidijo resnice. Lahko pa večkrat zamahnemo z roko in smo strogi do sebe: češ, kaj bomo jokali, to vendar ne pelje nikamor, ni produktivno, to je dokaz šibkosti, treba je naprej in zavihati rokave. To počno nekateri, spet drugi pa preprosto iščejo številne izgovore: tega ne morem, ker nimam: denarja, časa, talenta, poguma, idej, motivacije.. In spet imajo dokazilo, v njihovih lastnih očeh, zaradi katerega niti ne poskusijo, ne glede na to, da na tiho sanjarijo o marsičem. Ker je pač preprosteje najti vzrok mencanja na mestu, kot pa stopiti v neznano morje številnih nevarnosti.

Obrambni mehanizmi so mnogoteri, lahko so tudi, ironično, usmerjeni v to, da sami sebe povzdigujemo, češ da smo v resnici mi prvi: rekli, naredili, ugotovili, napisali, izumili nekaj, kar je pravzaprav naredil nekdo drug. Pri tem sebi pripisujemo uspehe in pozitivne lastnosti drugih oseb, vse z namenom, da bi sami sebe prepričali, pa tudi druge seveda, da smo odlični, da nam nikjer nikoli ne spodleti, smo boljši od drugih. Tudi pretirano hvalisanje bi lahko sodilo v to kategorijo. In v ozadju? Največkrat resnično globok dvom glede lastne vrednosti ter potreba po aplavzu. Vendar, kljub maski ošabnosti, hvalisanje v resnici izraža skrajno ranljivost.

Četudi na dolgi rok stvari bolj popačujejo in nam še otežujejo to, da bi v resnici odkrili, kdo smo in kakšna naj bi bila naša pot, pa nam v vsakdanu obrambni mehanizmi tudi pomagajo. Večkrat zakrpajo luknjice v našem srcu in duši, nam dajejo izgovore, da ostajamo takšni, kot smo. Seveda, to je zgolj zavajanje, a roko na srce, pogosto to prija, saj smo nagnjeni k hedonizmu, k ostajanju v coni lastnega udobja, k temu, da so stvari kolikor toliko popredalčkane in obvladljive. 

A kaj se zgodi, če se obrambni mehanizmi sesujejo? Zdi se mi, da je nerealno pričakovati, da se nikdar ne bi, saj že življenje samo pomeni garancijo, da se bomo srečali tudi z izzivi in bolečino, obrambni mehanizmi pa niso vsemogoči in popolni, saj se pogosto, največkrat v najbolj čudnih okoliščinah, zdrobijo v prah...

No comments:

Post a Comment